Jedro

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sestavljen v pismeni obliki in overjen po sodniku, je veljaven, čeprav ne vsebuje zapisa, da je sodnik opozoril prednika in potomca na njegove posledice, če je izkazano, da je sodnik potomca ustno opozoril in je potomec sporazum razumel ter se z njim strinjal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim naj bi se ugotovilo, da sta pravno neveljavna sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju opr. št. N 21/83 z dne 6.4.1993 med A. G. in tožnico M. L. ter soglasje, ki ga je tožnica dala k darilni pogodbi z dne 28.2.1983, s katero je A. G. svoje nepremično premoženje darovala obema tožencema pod R 125/83. Nadalje je zavrnjena ugotovitev, da je tožnica upravičena do dopolnitve nujnega deleža po pokojni materi A. G., tako da je darilna pogodba do 1/10 neveljavna in je tožnica do 1/10 solastnica nepremičnine, vpisane pri vl. št. 247 k.o. .... Sporazum o odpovedi dedovanju je bil zapisan in overjen v skladu z določilom 137. člena ZD in je pravno veljaven, zato tožnica ni upravičena do dopolnitve nujnega deleža. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje opravi obravnavo, zasliši tožnico in toženca S. G. ter naj pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da je prvostopni sodnik zadevo obravnaval očitno že opredeljen, ko je predlog pooblaščenke tožeče stranke, naj sodišče neposredno preveri tožničine govorne sposobnosti, zavrnil s takojšnjo obrazložitvijo, iz katere je bilo razvidno vnaprejšnje ocenjevanje dokazov, kar je v nasprotju z načeli pravdnega postopka. Sodišče je zahtevek glede izpodbijanja soglasja k darilni pogodbi zavrnilo, češ da takšngea soglasja tožnica ni dala, v nadaljevanju pa sodišče glede istega ugotavlja, da je bila tožnica s to darilno pogodbo seznanjena in da se z njo strinja. Razlogi sodbe tako prihajajo v nasprotje sami s seboj. V ponovljenem dokaznem postopku sodišče ni poiskalo neposrednega stika s gluhonemo tožnico, moralo pa bi preveriti verodostojnost priče M. z neposredno komunikacijo s tožnico. Sodišče tožnici že vnaprej jemlje verodostojnost, češ da svoje izpovedbe prilagaja svojim interesom, istočasno pa izpovedbe M. absolutno sprejema, čeprav je ta priča prizadeta, saj gre za izpodbijanje veljavnosti posla, pri katerem je kot sodnica odločilno sodelovala in pri tem postopala skrajno pomanjkljivo. Mimo neposredne zaznave sodišče ugotavlja, da tožnica bere z ustnic govorečega ter da tožnica odgovarja z besedami in enostavnimi stavki. Iz te ugotovitve izvede zaključek, da overovitev izpodbijanega pravnega posla ni mogla biti neveljavna samo zato, ker ni bilo tolmača, očitno pa tudi ne zakonitega pisnega sporazumevanja. Pri tem je izpovedba tožničinega sina ostala pomanjkljivo ocenjena, kaj je namreč njegova mati sposobna razumeti in kaj ne. Med take zadeve ne spadajo pravni posli in izrazi, kot so zapisani v izpodbijanem sporazumu. Dolžnost sodišča je bila o tožničinih sposobnosti razumevanja in sklepanja izpodbijanega pravnega posla zaslišati Z. C. Le-ta ima namreč vse kvalifikacije, da bi kot izvedena priča izpovedala o tožničinih dejanskih zmožnostih razumevanja pravnih pojmov. Izpodbijana sodba lahkotno zaključuje, da so zapisane stvari (pogodba) tako jasne, da jih razume vsak duševno zdrav in pismen človek. Če bi bilo to res, potem ni razumljivo, zakaj zakon za veljavnost takšnega sporazuma predpisuje overovitev po sodniku, ki mu ob tem nalaga opozoriti stranke na pravne posledice. Gotovo preprost človek brez posebne in podrobne obrazložitve ne more vedeti, kaj so pravni pojmi nujno dedovanje, zakonito dedovanje, dopolnitev nujnega deleža, odpoved neuvedenemu dedovanju. Tožnica je potencirano preprosta, njene intelektualne sposobnosti omejene, kar vse je pogojeno z njeno gluhonemnostjo. Tožnica pravnih pojmov v svojem preprostem besednem zakladu ne pozna, kar bi najbolje vedela pojasniti tolmačica.

Predvsem je bila dolžnost sodišča oziroma sodnice M., da stranke pravno pouči in se prepriča, da je pouk o pravnih posledicah sporazuma razumela. Pojasnjevanje doma, ki ga nalaga sodba tožnici, je nepomembno. Sodba nalaga tožnici to, kar je bila dolžnost sodišča pri sestavi in overovitvi, pri tem pa ji očita še neiskrenost. Obrazlaganje, češ da je tožnica vedela za materino oporoko in da nanjo ni imela nobenih pripomb, je zgrešeno, saj otroci nimajo pravice za življenja svojih staršev karkoli zahtevati iz naslova dedovanja, še manj dajati kakršnokoli soglasje k oporokam. Če je tožnica prebrala sporazum in ga podpisala, to še ni dovolj za njega veljavnost, ko zapisanega tožnica ni razumela niti ji ni bilo pojasnjeno, kakšne so pravne posledice takšnega dogovora. Sodišče se ob nezapisanem pouku o pravnih posledicah in ob neudeležbi tolmača sklicuje na izpovedbo prizadete bivše sodnice. Dvomljiva je prepričljivost priče M., da je tožnico na posledice opozorila, ker je tako vedno delala in ko pristavi, da za konkretni primer samo misli, da je pravni pouk dala ustno, ki ga je tožnica razumela. Tožnica ni bila tista, ki bi dne 6.4.1983 na sodišču izjavila, da bo z materjo sklenila sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, niti ni izjavila, da jo je mati v celoti izplačala, kar v nasprotju z zapisanim.

M. vendarle potrdi, da tožnica izrecno besedno ni podala nobene izjave. V nadaljevanju ista priča izpoveduje, kako da je imela občutek, da sta pogodbenici soglasni ter da je zgolj po tožničinem obnašanju sklepala, da ve, kaj podpisuje. Takšna izpovedba je bila za sodišče dovolj za ugotovitev tožničinih dejanskih sposobnosti razumevanja "sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju". Kaj je sodnica M. govorila tožnici glede nujnega dedovanja in posebej glede dopolnitve nujnega dednega deleža? Kaj je sodnica pojasnila tožnici v zvezi s tem, posebej glede na to, da je predprejem v znesku en stari milijon dinarjev v letu 1972 predstavljal komaj 3% vrednosti stanovanja, ki ga je tožnica kupovala v letu 1976? Zlasti pa, kolikšno vrednost je ta predprejem predstavljal v odnosu do konkretnega nujnega deleža, do katerega bi bila tožnica upravičena iz darovanih nepremičnin tožencema? Ali je bil ta znesek resnično dovolj, da se je tožnica lahko odpovedala dopolnitvi nujnega deleža? Zapisanega ni nič. Očitno odhoda na sodišče ni inicirala tožnica, ki je pač ubogala svojo mamo. Kakor jo je ubogal tudi S. G., katerega izpovedba je kot prvič v glavnem ostala neocenjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni opravilo predlagane glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje (362. člen ZPP), ker ni ugotovilo potrebe po ponovitvi zaslišanja tožnice in priče S. G., ki sta bila v postopku na prvi stpnji izčrpno zaslišana. Pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov glede ugotovitev dejanskega stanja s strani prvostopnega sodišča, zato razlogov za obravnavo na drugi stopnji ni bilo.

Neutemeljene so pritožbene trditve o vnaprejšnji opredeljenosti prvostopnega sodišča oziroma o njegovi pristranosti, saj zapisniki glavnih obravnav oziroma njihov potek teh pritožbenih trditev ne potrjujejo. Odklonitev neposrednega preverjanja tožničine govorne sposobnosti skupaj s sodnikovim pojasnilom ne pomeni vnaprejšnjega ocenjevanja dokazov, ampak odločanje o tem, kateri dokaz se bo izvedel, kar je v pristojnosti sodišča (2. odst. 220. člena ZPP).

Sodnik je pojasnil, da so o tožničinih kumunikacijskih sposobnostih izpovedale priče in da jih je opisala sama. Zaslišanje tožnice se je ves čas postopka pravilno opravljalo preko tolmačice. Ko tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni poiskalo neposrednega stika z gluhonemo tožnico, je v zmoti, kajti po pravilih postopka je zaslišanje s pomočjo tolmača pravilno, če pa gre za vprašanja kakšnih tožničinih lastnosti, za kar je potrebno strokovno znanje, bi morala tožeča stranka predlagati izvedenca, česar ni storila. Navedbe o tem, da ima tolmačica Z. C. kvalifikacije, da bi kot izvedena priča izpovedala o tožničinih dejanskih zmožnostih razumevanja pravnih pojmov, pa so zmotne, ker Zakon o pravdnem postopku izvedenih prič ne pozna, zaslišanja tolmačev ne predvideva, izvedenstvo, na katerega nakazujejo trditve o kvalifikacijah, pa ni bilo predlagano.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da prvostopno sodišče ni storilo nobene kršitve postopka, ko ni opravilo nekakšnega neposrednega preverjanja tožničine komunikacijske sposobnosti in je to okoliščino ocenjevalo v skladu z izvedenimi dokazi.

V tej zadevi gre za vprašanje veljavnosti pismenega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju med A. G. in tožnico M. L. z dne 6.4.1983, opr. št. N 21/83. Za veljavnost takega sporazuma je po določbi 3. odst. 137. člena Zakona o dedovanju (ZD) potrebno, da je sestavljen v pismeni obliki in overjen po sodniku. Tak sporazum med prednico in potomko tudi je. Kot ugotavlja prvostopna sodba in kot poudarja pritožba, ima sporazum nekaj formalnih pomanjkljivosti, t.j., da v zapisniku ni zapisano opozorilo sodnika na posledice sporazuma, nadalje da sodišče pri sestavi oziroma overitvi sporazuma z gluhonemo tožnico ni komuniciralo pisno ali s tolmačem (smiselna uporaba 245. in 271. člena ZPP), in da je bila istovetnost tožnice (ki ni sporna) ugotovljena na podlagi zdravstvene izkaznice namesto osebne izkaznice. Ker ima sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ustrezno obliko (pismenost in overjenost po sodniku), navedene pomanjkljivosti ne morejo biti odločilne, če je v skladu z namenom stroge obličnosti, ki je v varstvu interesov strank, bila tožnica seznanjena z vsebino sporazuma, opozorjena na posledice in je jasno izjavila svojo voljo. Prvostopno sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku po ocenitvi vseh dokazov prišlo do zaključka, da pomanjkljivosti niso vplivale na pravilnost oziroma veljavnost sporazuma, saj je tožnica sporazum prebrala, s strani sodnice M. M. je bila na posledice sporazuma ustno opozorjena, sporazum je razumela in se z njim strinjala. Razloge izpodbijane sodbe o vsem tem pritožbeno sodišče sprejema in se jim pridružuje, za nasprotne pritožbene trditve pa ugotavlja, da niso utemeljene. Brez podlage so trditve pritožbe, da izpoved priče M. M. ni verodostojna. Ta je izpovedala, da je bila tožnica sposobna komunicirati s slušečimi, pa tudi odgovarjati z glasom. Tožničine komunikacijske sposobnosti je prvostopno sodišče ugotovilo z izpovedbami tožencev, z izpovedjo tožničinega sina M. L. in z izpovedjo tožnice same. Tožnica je bila sposobna izgovorjeno slušečih brati z njihovih ustnic, če so bile izgovorjave drugih razločne, jasne in enostavne v besedah, odgovarjala pa je z besedami in enostavnimi stavki. Gre za ujemanje ugotovitev z izpovedjo priče M., pri čemer je bila enaka tudi izpoved toženca S. G., kar je na peti strani izpodbijane sodbe tudi navedeno ("kar je potrjeno tudi z izpovedbami tožencev"). Nadalje je izpoved drugega toženca S. G. navedena in ocenjena na šesti strani izpodbijane sodbe, tako da ne drži pritožbena trditev o neocenjenosti izpovedi S. G. Trditve o neverodostojnosti priče M., ki da je prizadeta zaradi napak, ki da jih je naredila kot sodnica pri sestavi sporazuma, so brez podlage ob upoštevanju skladnosti izpovedi te priče ter ostalih prič, ki so potrdile, da tožnica razume počasno in razločno govorjenje, ker bere z ustnic, kot je bilo v razlagi spornega sporazuma in njegovih posledic. Tudi ni sporno, da je tožnica predhodno pogodbo in sporazum prebrala. S kimanjem in z glasom je tožnica potrdila, da se strinja s sporazumom. Ob tem ni bistveno, kar zatrjuje pritožba, da tožnica ni dobesedno izjavila tisto, kar je zapisano v sporazumu, saj tega ni mogla, kajti formulacije so bile očitno sodničine, vsebina pa je bila takšna, kot sta se mati A. G. in hčerka M. L. sporazumeli in kar je bilo v družini dogovorjeno, tožnica pa je ta dogovor in sporazum z materjo poznala, razumela in se z njim strinjala. Pri tem ni odločlno razumevanje pravnih izrazov "sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju", "dopolnitev nujnega dednega deleža" in drugih, ki jih zatrjuje pritožba in ki jih v sporazumu ni (predprejem), ampak je bistveno, da je bilo tožnici jasno in razumljivo pojasnjeno, da je mati sinovoma podarila zemljišče oziroma hišo, hčerka pa je bila izplačana v gotovini in se zato dedovanju odpoveduje. V resnici gre za preproste stvari in je brezpredmetno zatrjevanje pritožbe, da je tožnica preprost človek in da so njene intelektualne sposobnosti omejene. Za kaj gre v primeru sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju je mogoče enostavno pojasniti, še posebej v obravnavanem primeru, ko je pok. A. G. že v oporoki iz leta 1970, ki jo je tožnica poznala, odločila, kaj bo kateri od otrok dobil in sta predstavljala darilna pogodba ter sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju neke vrste realizacijo navedenega. Tožnica sama pa je izpovedala, da ve, da je S. G. dobil od mame hišo in da se ji to zdi prav, sama pa je prejela od brata en milion tedanjih dinarjev. Tožničino poznavanje materine oporoke in njena navzočnost pri overovitvi darilne pogodbe posredno potrjujejo ugotovitve prvostopnega sodišča, da je točno vedela, kako je mati razdelila premoženje otrokom in se je s tem ter posledično z odpovedjo dedovanju strinjala, kot je izpovedala priča M. M. Poudariti je končno še izpoved drugega toženca S. G., tudi gluhonemega, da je sodnica pri overovitvi darilne pogodbe z njim kontaktirala besedno in se potrudila, ko mu je govorila tako, da jo je razumel. Ob tem je ugotoviti, da je ob isti overovitvi bila prisotna tudi tožnica. Zato ni razlogov, da bi M. ob nadaljnjem komuniciranju s tožnico pri sestavi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju s tožnico kontaktirala drugače kot predhodno s S. G., da pa bi bila tožnica manj sposobna razumevanja od svojega brata, pa tudi ni nikjer ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sestavljen pred sodiščem dne 6.4.1983, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bil neveljaven, saj so pravilne dejanske ugotovitve prvostopne sodbe o ustnem pojasnjevanju sodnice glede navedenega sporazuma in njegovih posledic tožnici, ki je nato razumevaje sporazum in posledice v skladu s svojo voljo tega podpisala in se tako odpovedala dedovanju po svoji materi. Zavrnitev tožbenega zahtevka o ugotovitvi neveljavnosti sporazuma in o dopolnitvi nujnega dednega deleža z 1/10 nepremičnine tožnici je materialnopravno pravilna, kar velja tudi za zavrnitev zahtevka, da je neveljavno soglasje, ki ga je tožnica dala k darilni pogodbi z dne 28.2.1983. Tožnica ni podala nobenega soglasja k darilni pogodbi z dne 28.2.1983, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče in tudi ni nobenega nasprotja v razlogih sodbe. V sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju je zapisano tožničino strinjanje z darilno pogodbo, ki je resnično, je pa pravno nerelevantno tako za veljavnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju kot za veljavnost darilne pogodbe. Za veljavnost darilne pogodbe med A. G. in A. ter S. G. z dne 28.2.1983 ni bilo potrebno soglasje tožnice M. L., nobenega izrecnega soglasja k tej pogodbi ni dala, zato je brezpredmetno ugotavljanje neveljavnosti tega soglasja in je ta del zahtevka pravilno zavrnjen.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).