Jedro

V konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa namreč štela le v okoliščinah in primerih, ko je šlo za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se ji pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari posveti vsa dolžna skrbnost. Glede na način delovanja predmetnega dvigala, da že vsaka najmanjša pomanjkljivost lahko povzroči padec obdelovanca z vilic, da namestitev vilic zahteva izredno prisotnost delavca v smislu zbranosti in koncentracije, da mesta, na katera je vilice potrebno vpeti na obdelovancu, niso označena ter da je tožnik na dvigalu, ki za to ni bilo primerno, delal stalno, tožnikovo ravnanje, ki je obdelovance vpenjal in dvigoval skrbno in pazljivo, ni mogoče razumeti kot ravnanje v nasprotju z navodili. Skladno s sodno prakso namreč vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, namreč še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je treba pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzeti povprečnega, ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 18. 6. 2020 ustavilo postopek za zakonske zamudne obresti od zneska 12.549,76 EUR za čas od dne 18. 3. 2014 do dne 11. 4. 2014 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 4.949,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 4. 2014 dalje do plačila. V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 8. 2020 je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa povrniti tožeči stranki odmerjene pravdne stroške v znesku 1.080,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati sodno takso za tožbo v višini 316,71 EUR in sodišču v istem roku predložiti dokazilo o plačilu.

2. Toženka je proti obema odločitvama vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1).

3. V pritožbi zoper sodbo višjemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek ter odloči o stroških, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo vlaga le glede temelja obveznosti plačila odškodnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do padca obdelovanca prišlo zaradi preskoka jeklenice pri dvigovanju obdelovanca v ne popolnoma vertikalnem položaju in zaradi nepravilnega vpetja obdelovanca v vilice. Do nesreče je torej prišlo v fazi vertikalnega dvigovanja obdelovanca, zato vse kar je sodišče prve stopnje vezalo na horizontalni pomik, ni relevantno za ugotavljanje subjektivne odgovornosti delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dvigovanje obdelovanca predstavlja visoko tveganje, ki se lahko prepreči z upoštevanjem navodil in teoretično in praktično usposobljenostjo iz varnosti pri delu. Prvi pogoj, upoštevanje navodil, ni bil izpolnjen, saj tožnik obdelovanca ni dvigoval navpično. Vzrok za padec obdelovanca je zato v neustreznem ravnanju tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo, da so vzrok nesreče tudi takrat uporabljene vilice. Da bi tožnik delodajalca opozarjal o neustreznosti vilic ni bilo tekom postopka nobenih zatrjevanj. Kakršnokoli povezovanje padca obdelovanca z delovanjem vilic je neutemeljeno. Neverodostojen je zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci opozarjali delodajalca. Tožnik ni dokazal svojih trditev o tem, kateri del dvigala je bil po nesreči zamenjan. Ne drži, da je bila zamenjana jeklenica. Vzrok menjave dvigala ni bila nesreča, ampak težave na električnem delu. Sodišče prve stopnje je kot glavni razlog za ugoditev tožnikovemu zahtevku upoštevalo, da predmetno dvigalo ni namenjeno za uporabo v industrijske namene. To je prvič omenil šele izvedenec na zaslišanju, tožnik pa niti po izdelavi izvedenskega mnenja ni podal o tem ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje izpoved izvedenca ne bi smelo vzeti za podlago svoji odločitvi. Tako je brez predhodne trditvene podlage odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva ter s tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in načelom kontradiktornosti. Sicer pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, ki nima podlage v zaslišanju izvedenca, da s stalno uporabo dvigala delodajalec ni zadostil varnosti pri delu. Sodni izvedenec je izpovedal le, da proizvajalec ne daje garancije za industrijo, kjer gre za večje obremenitve in je potrebna večja varnost, vendar pa je pri nas še dopustno, da se dvigalo uporablja, in tisti, ki ga je pregledal, je dal tudi mnenje, da je varno za uporabo.

4. V pritožbi z dne 15. 9. 2020 zoper sklep o stroških postopka, višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 4.444,80 EUR, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v tč. 6 izpodbijanega sklepa, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino in da je podan 100% temelj odgovornosti. Po mnenju toženke je tožnik sam v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka in toženka ni dolžna plačati odškodnine, posledično ni dolžna povrniti niti stroškov postopka.

5. Na vročeni pritožbi tožnik ni podal odgovora.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo

7. Tožnik je uveljavljal denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 12.549,76 EUR, ki mu je nastala ob škodnem dogodku na delovnem mestu. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je z vilic dvigala na tla padel obdelovanec, se odbil od tal in zadel tožnikovo levo stopalo ter ga poškodoval. Trdil je, da je delo s tehnično neustreznim dvigalom nevarno, zato njegov delodajalec, ki je imel v času nastanka škode svojo odgovornost zavarovano pri toženki, za škodo odgovarja objektivno. Ker pa je dopuščal delo s tehnično neustreznim dvigalom, je uveljavljal tudi njegovo krivdno odgovornost. Toženka je zahtevku tožnika v celoti nasprotovala. Trdila je, da je bilo dvigalo tehnično brezhibno, narejeno skladno z zahtevanimi standardi, obdelovanec pa je z vilic padel le zato, ker ga tožnik vanje ni vpel pravilno in da je zato za škodni dogodek v celoti odgovoren sam.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za presojo odgovornosti toženke. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-12) v 179. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-13) pa v 5. in 11. členu poudarja, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu. Splošna pravila odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ4). V prvem odstavku 131. člena OZ določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v drugem odstavku 131. člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V prvem odstavku 171. člena OZ je urejena deljena odgovornost, po kateri ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa namreč štela le v okoliščinah in primerih, ko je šlo za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se ji pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari posveti vsa dolžna skrbnost. Podlaga objektivne odgovornosti tako niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oziroma opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi.5

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke. Obstoj krivdne odgovornosti je pogojen s kumulativnim obstojem predpostavk, ki so določene v omenjenem prvem odstavku 131. člena OZ (nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan obstoj vseh naštetih elementov odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do padca obdelovanca, ki je tožniku poškodoval nogo, prišlo zaradi preskoka jeklenice zaradi dvigovanja obdelovanca v ne popolnoma vertikalnem položaju in zaradi nepravilnega vpetja obdelovanca. Ugotovilo je, da je postopek in način dvigovanja obdelovanca z dvigalom na način, kot se je izvajal pri zavarovancu toženke, predstavljal visoko stopnjo tveganja za nastanek nezgod. Predmetno dvigalo, s katerim je tožnik upravljal v času škodnega dogodka, je glede na tehnične lastnosti namenjeno le za občasno uporabo, delodajalec pa je v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, dvigalo uporabljal stalno, ves čas delovnega procesa tožnika. Nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja zavarovanca toženke je bilo torej v neustrezni organizaciji delovnega procesa oziroma v nepravilni izbiri delovnega sredstva (dvigala), ki zato ni zadostil zahtevi po potrebni varnosti pri delu.

12. Glede tehnične neustreznosti dvigala je tožnik podal zadostno trditveno podlago. V tožbi, kot tudi v naslednjih pripravljalnih vlogah, je večkrat izrecno navedel, da dvigalo tehnično ni bilo ustrezno in ni ustrezalo standardom varnosti, saj ni bilo primerno zaradi starosti, obrabljenosti, nepravilnega delovanja, jeklenice so se prepletale, nepravilno delovale, kar je vodilo do nekontroliranega preskoka, s tem pa premika obdelovanca v čeljustih, vilicah in zaradi nepravilnega delovanja vilic. Tožnikove trditve so bile dovolj konkretizirane, sodišče prve stopnje pa je odločalo znotraj tožnikove trditvene podlage. Kakšno je bilo stanje dvigala in njegove tehnične lastnosti ter kaj konkretno je bil vzrok za nesrečo, so strokovna vprašanja, na katera lahko dogovori le strokovno usposobljena oseba in ravno iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno imenovalo sodnega izvedenca, ki je na vsa zastavljena vprašanja odgovoril jasno, strokovno in medsebojno skladno. Na odgovore sodnega izvedenca je imela toženka možnost odgovoriti, saj je bil pooblaščenec toženke prisoten ob zaslišanju sodnega izvedenca, izvedencu je postavljal vprašanja in imel možnost komentirati odgovore izvedenca ter se o njih izjaviti tudi v pripravljalnih vlogah, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

13. Glede ustreznosti dvigala je sodni izvedenec na zaslišanju prepričljivo izpovedal, da dvigalo ni najboljše kvalitete, da ima sicer certifikat in izjave o skladnosti, vendar pa se ne sme uporabljati v industrijske namene. Lahko bi se kje v obrti uporabljal za občasno uporabo, ne pa kot stalno. Navedel je, da se v industriji uporabljajo bolj kvalitetna dvigala, ki ne omogočajo napak, kot je preskakovanje jeklenice in natrganosti jeklenice in ki imajo verigo. Glede jeklenice je izvedenec pojasnil, da je kakovost manjša kot veriga, vendar je pri nas še vedno dopustno, da se uporablja. V zvezi s tem toženka protispisno navaja, da je sodni izvedenec navedel, da je pri nas dvigalo še dopustno, da se uporablja in da je tisti, ki ga je pregledal, dal mnenje, da je varno za uporabo, saj je izvedenec govoril o jeklenici in ne dvigalu.6 Izvedenec je nadalje pojasnil, da vsaka napaka na predmetnem dvigalu lahko povzroči še dodatno možnost, da pride do preskoka jeklenice, zato se v industriji uporabljajo dvigala, ki ne omogočajo takšnih napak in tako močno prisotnost delavca pri delu, se pravi takšne koncentracije delavca z glavo, brez dopuščanja napak.7 Iz mnenja sodnega izvedenca tako brez dvoma izhaja, da se predmetno dvigalo na način, kot se je uporabljalo pri zavarovancu toženke, ne sme uporabljati. Zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni zadostil ustrezni varnosti pri delu, zato ni samovoljen, ampak temelji na strokovnih, medsebojno skladnih in prepričljivih ugotovitvah sodnega izvedenca. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega sodnega izvedenca, je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zaključilo, da izjava o varnosti dvigala za uporabo in certifikat ne razbremenjujeta zavarovanca toženke odškodninske odgovornosti.

14. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je do škodnega dogodka prišlo pri vertikalnem dvigu obdelovanca in ne pri horizontalnem premiku. Ne drži pa navedba toženke, da je sodišče prve stopnje za ugotavljanje odškodninske odgovornosti delodajalca kot relevantne upoštevalo tudi okoliščine v zvezi s horizontalnim premikom. Slednje je sodišče prve stopnje v tč. 30 izpodbijane sodbe povzelo in upoštevalo le pri utemeljitvi, da predmetno dvigalo na splošno ni primerno za stalno uporabo v industriji, ampak le za občasno uporabo. Pri ugotavljanju krivdne odgovornosti zavarovanca toženke oziroma vzroka za nastanek predmetne škode, pa je pravilno upoštevalo zgolj okoliščine, ki so bile v vzročni zvezi z vertikalnim premikom obdelovanca.

15. Po mnenju toženke, na katerem vztraja tudi v pritožbi, je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, saj je tožnik s tem, ko obdelovanca ni dvigoval navpično, ravnal v nasprotju z navodili. Kot je bilo navedeno, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je do padca obdelovanca prišlo zaradi preskoka jeklenice zaradi dvigovanja obdelovanca v ne popolnoma vertikalnem položaju in zaradi nepravilnega vpetja obdelovanca. Pri tem soprispevka tožnika k škodnemu dogodku pravilno ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno pojasnilo, da v ravnanju tožnika ni zaznati znakov neskrbnega ravnanja in da ne predstavlja prispevka k škodnemu dogodku v smislu delne razbremenitve odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Glede na način delovanja predmetnega dvigala, da že vsaka najmanjša pomanjkljivost lahko povzroči padec obdelovanca z vilic, da namestitev vilic zahteva izredno prisotnost delavca v smislu zbranosti in koncentracije, da mesta, na katera je vilice potrebno vpeti na obdelovancu, niso označena ter da je tožnik na dvigalu, ki za to ni bilo primerno, delal stalno, tožnikovo ravnanje, ki je obdelovance vpenjal in dvigoval skrbno in pazljivo, ni mogoče razumeti kot ravnanje v nasprotju z navodili. Skladno s sodno prakso namreč vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, namreč še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je treba pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzeti povprečnega, ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti.8

16. Sodišče prve stopnje v zvezi z vilicami, v katere je bil vpet obdelovanec, ni navedlo, da niso bile ustrezne in varne za delo in da so bile vzrok za nesrečo, kot to protispisno navaja pritožba. Pojasnilo je le, da so takšne vilice povečevale tveganje za nastanek nesreče in utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu, ki je navedel, da je način vpetja obdelovanca v vilice predstavljal visoko tveganje za zdrs. Slednjo okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji skrbnosti ravnanja tožnika v času škodnega dogodka in ne kot vzrok nesreče. Ali je tožnik delodajalca opozarjal glede vilic ali ne, ni relevantno, saj za vilice kot take ni bilo ugotovljeno, da so bile neustrezne in vzrok nesreče. Povsem irelevantne so tudi pritožbene navedbe in ugotavljanje sodišča prve stopnje, kaj je bilo na dvigalu pet mesecev po nesreči zamenjano in kaj je bil vzrok za menjavo, saj slednje ni v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom.

17. Glede na izpoved tožnika in priče A. A. je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci delodajalca večkrat na splošno opozarjali, da obdelovanci padajo iz vilic. Ni res, da je sodišče izpovedbo tožnika ocenilo kot verodostojno zaradi njegove gostobesednosti, ampak je navedlo, da glede na gostobesednost tožnika ne dvomi v to, da je tožnik opozarjal delodajalca o težavah z dvigalom. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, da izpovedbama prič B. B. in C. C., ki sta zanikala, da bi prejela opozorila v zvezi z dvigalom, ni sledilo zaradi skladne izpovedbe tožnika in priče A. A. mnenja sodnega izvedenca o velikih možnostih za padec obdelovanca z vilic in dejstva, da je bilo dvigalo pri delodajalcu že več let v uporabi.

18. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenih dejstev in okoliščin pa utemeljeno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke in zahtevku tožnika po temelju pravilno ugodilo.

19. Ker toženka višino prisojene odškodnine ne izpodbija, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 3.000,00 EUR denarne odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR, za primarni in sekundarni strah 800,00 EUR ter potne stroške v višini 149,76 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep

20. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnik sam v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka, zato tožniku ni dolžna plačati odškodnine, posledično mu ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbo zoper stroške torej veže na svoje pritožbeno izpodbijanje sodbe, višine prisojenih stroškov pa toženka ne izpodbija. Ker je pritožba zoper sodbo neutemeljena, je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev, da je toženka dolžna tožniku povrniti tudi stroške postopka. Stroškovna odločitev temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa deloma. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP pravilno odločilo, da mora toženka tožniku povrniti pravdne stroške glede na doseženi delni uspeh v pravdi.

21. Ker v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, prav tako tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. list RS, št. št. 21/13 s spremembami 3 Ur. list RS, št. 43/11 4 Ur. l. RS, št. 83/01 z dne 25. 10. 2001 s spremembami 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 394/2011 z dne 03.10.2013 6 Glej str. 10 zgoraj prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 6. 2019 7 Glej str. 6 in 11 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 6. 2019 8 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2017 z dne 14.03.2019