Jedro

Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku in o njegovih zahtevkih, če ni sporna dejanska podlaga, odloči zapuščinsko sodišče. V konkretni zadevi tožnik zahtevka za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku ni postavil. Iz zapisnika zapuščinske obravnave namreč izhaja zgolj navodilo sodnika „da v kolikor želi tožnik uveljaviti dopolnitev nujnega dednega deleža, lahko to stori v posebnem pravdnem postopku“. Tožnik tudi v teku te pravde ne trdi, da je zahteval zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril do višine prikrajšanja in kaj takšnega ne zahteva niti s tožbo. Po ZD sodelovanje v zapuščinskem postopku ni ovira za poznejšo pravdo le, če obstojijo razlogi za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka (224. člen ZD). Da bi bil podan kakšen od obnovitvenih razlogov pa pritožnik v tožbi ni zatrjeval, niti kaj takega ne zatrjuje v pritožbi.

Stranska intervencija na strani ene pravdne stranke ne more nadomestiti zgrešene procesne legitimacije. Tožeča stranka bi v primeru nujnega enotnega sosporništva morala tožiti tudi morebitno stransko intervenientko. Izenačevanje vloge stranskega interveninta z vlogo tožene stranke je materialnopravno zgrešeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženi L.Š. dolžan tožniku zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža po materi A.Š. izplačati znesek 12.500.000,00 SIT (sedaj 52.161,57 EUR) s pripadki. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 4.087,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, in sicer v 15 dneh. V razlogih sodbe je navedlo, da pravnomočen sklep o dedovanju ali volilu veže stranko, ki je sodelovala v zapuščinskem postopku, v kolikor ji ni priznana pravica, da lahko uveljavlja svoj zahtevek v pravdi. Ker bi tožnik lahko pravico do nujnega deleža z zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril uveljavljal v pravdi le pod pogoji, ki jih določa zakon, ti pa niso podani, je zahtevek zavrnilo. Kot dodaten razlog za zavrnitev je navedlo še, da bi morala v tem sporu, v katerem se zahteva dopolnitev nujnega deleža, sodelovati tudi D.Š., ki je nujna enotna sospornica. Ker s tožbo ni bila zajeta, je zahtevek neutemeljen tudi iz tega razloga.

S sklepom z dne 28.1.2009, ki ga s pritožbo izpodbija D.Š., pa je sodišče odločilo, da se njena pritožba z dne 13.1.2009, ki jo je vložila zoper sodbo sodišča v tej zadevi, zavrže. Navedlo je, da D.Š. ni stranska intervenientka v tem postopku in zato nima pravice opravljati pravnih dejanj, med drugim tudi ne vložiti pritožbe. Ker je le-ta nedovoljena, jo je zavrglo.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev ustavnih pravic pritožnika. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. V sodbi je tako izostala prepričljiva ocena o vsem procesnem gradivu tožeče stranke. Pritožnik se o tem zato v svoji pritožbi zato sploh ne more izjaviti, kar posledično pomeni, da mu je bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, še prej pa ustavna pravica do enakosti iz 22. člena Ustave RS. Tako iz obrazložitve ni razvidno stališče sodišča kako vrednoti procesno gradivo v smislu zatrjevane dopolnitve nujnega deleža oziroma, kako je sodišče ocenilo, če sploh je, zatrjevano dejstvo, da zapuščina, ki jo je tožnik sicer podedoval po svojem pravnem predniku, upoštevajoč tudi to, da to, kar je tožnik prejel od matere s pogodbo z dne 22.3.1989, ne doseže vrednosti njegovega nujnega deleža. Sodišču nadalje očita, da so razlogi za zavrnitev zahtevka nejasni (opozarja na stališče sodišča, da si naj tožnik po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku za vrnitev darila v zapuščino ne bi mogel pomagati ter da bi tožnik lahko pravico do nujnega deleža v pravdi med drugim uveljavljal, če bi ga zapuščinsko sodišče moralo napotiti na pravdo, pa tega ni storilo, istočasno pa zapiše, da naj bi ga zapuščinsko sodišče ne bi bilo dolžno napotiti na pravdo). Ni res, da tožnik v zapuščinskem postopku zahteve za nujni delež ne bi postavil, pač pa ga zapuščinsko sodišče skladno s procesnimi pravili ni napotilo na pravdni postopek, pa bi ga očitno moralo in pri tem opozarja na vsebino 210. člena Zakona o dedovanju. Pritožnik nadalje očita sodišču, da v postopku ni uporabilo 285. člena ZPP, saj je bilo materialno procesno vodstvo popolnoma zanemarjeno. Glede pomanjkljivo navedenih dejstev bi ga moralo sodišče opozoriti, prav tako pa bi ga moralo opozoriti, da ne bo upoštevalo 202. člena ZPP in da bi moral tožnik v tožbi zajeti tudi D.Š. kot enotno sospornico. Tožnik je bil namreč vse do izdaje sodbe prepričan, da bo sodišče upoštevalo 202. člen ZPP in štelo, da ima imenovana, kot tako imenovani stranski intervenient, v bistvu že na podlagi tega določila položaj enotnega sospornika. Sodišče bi moralo pojasniti tudi svojo vizijo konkretne pravde, kar pa ni storilo, zato je tožnik nad odločitvijo sodišča presenečen, saj je na zadevo očitno gledalo drugače oziroma z drugačnega pravnega stališča kot je to pričakoval tožnik. Presenečen je tudi nad oceno sodišča, da v konkretni pravdi ni zajeta še D.Š., saj je slednja na obravnavi dne 11.5.2007 sama prevzela vlogo stranskega intervenienta. Sodišče bi zato moralo slednji priznati procesni status sosporniškega intervenienta in s tem tudi status enotnega sospornika. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo 141. člen Zakona o dedovanju oziroma ga sploh ni uporabilo. Tožnik bi si z vloženo tožbo vsekakor lahko pomagal, saj ga zapuščinsko sodišče ni napotilo na pravdo, pa bi ga moralo. Ker je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, je bilo posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče sploh ni ocenilo oziroma ugotovilo odločilnih dejstev. Sodišče je z izpodbijano sodbo poseglo v več ustavno zavarovanih pravic tožene (pravilno tožeče) stranke. Iz pravice do poštenega obravnavanja po 1. odstavku 6. člena EKČP izhaja obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži, saj je šele iz obrazložitve razvidno, ali je sodišče zagotovilo pošteno obravnavanje in učinkovito izvrševanje pravice do pravnega sredstva. V nadaljevanju pritožnik citira stališča iz štirih odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na kršenje ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in zatrjuje, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katere so bile tiste dokazane relevantne trditve, ki so za odločitev bistvenega pomena. Za tožečo stranko je bila izdana „ sodba presenečenja“, kar je ustavno - pravno nedopustno. Tudi glede izvedbe dokazov se sodišče ni vsebinsko in na pravno argumentiran način izjasnilo, zakaj ni izvedlo določenih dokazov. Po stališču Ustavnega sodišča (opr. št. Up 486/03) sodišče sicer samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten ter sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljevanje izvajanja dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. V obravnavani zadevi sodišče dokazov ni izvedlo, pa tudi pojasnilo ni, zakaj se ostali dokazi niso izvedli.

V pritožbi zoper sklep z dne 28.1.2009 pritožnica D.Š. uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic pritožnice. Navaja, da je sodišče spregledalo, da ima pritožnica, ne glede na pravnomočni sklep, na katerega se sicer sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, tudi z vloženo pritožbo ponovno izkazan pravni interes, da se pridruži tožniku, kar pomeni, da lahko vstopi v pravdo ves čas postopka, torej tudi v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno ponovno ugotavljati pravni interes stranske intervenientke, sedaj predvsem za vložitev pritožbe. Še posebej se pritožnica sklicuje na 202. člen ZPP, saj ima, upoštevaje pravno naravo konkretnega pravdnega postopka, položaj enotnega sospornika. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo oziroma podalo svojega stališča glede predstavljenega procesnega gradiva in tudi ni navedlo določil materialnega prava, je posledično pritožnici kršilo ustavno pravico do enakosti ter tudi enako pravico do pritožbe. Sodišče je z izpodbijanim sklepom ravnalo tudi v nasprotju s stališči sodne prakse, ki je omogočala stranskim intervenientom udeležbo v postopku na podlagi pravnih sredstev, še posebej, če imajo status enotnega sospornika.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo z dne 19.11.2008 in predlagala njeno zavrnitev. Po njenem mnenju očitane kršitve niso podane, pravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, do katerih pa se ni določno opredelila in je le konfuzno znanstvo razpredala. Opozarja, da tudi v primeru, če bi tožnik v tej pravdi dokazal, da je bil zaveden z odločitvijo sodišča v zapuščinskem postopku, odločitev v pravdi ne bi mogla biti drugačna. Po 220. členu Zakona o dedovanju namreč pravnomočen sklep veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen če jim ni priznana pravica do uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi in sicer ob pogojih za obnovo postopka. Teh pogojev pa tožeča stranka ni niti navedla. Tožnik si tudi ne razlaga pravilno instituta nujnega sosporništva. Krog oseb, ki predstavljajo v določenem primeru nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje stranke, ampak predstavlja procesno nujnost. Glede kršenja ustavno zavarovanih pravic tožena stranka meni, da do teh kršitev ni prišlo. Enako varstvo pravic v sodnem postopku zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar je bilo tožeči stranki nedvomno zagotovljeno, poleg tega pa jo je na prvi stopnji zastopal pooblaščenec, ki je prava vešča stranka. Pravica do pravnega sredstva mu je prav tako zagotovljena, saj je odločba v bistvenih točkah obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Ker obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, je bila tožniku nedvomno dana možnost, da je lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito branil in varoval svoje pravne interese. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po takšnem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevanih kršitev določb postopka, prav tako pa je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno. V teku tega pravdnega postopka tudi ni prišlo do kršitve z Ustavo RS zajamčenih pravic, to je pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva ter pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

Glede pritožbe zoper sodbo: Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zatrjuje prikrajšanje nujnega deleža, saj navede, kaj je od matere dobil za časa njenega življenja in kot oporočni dedič in glede na to, kar je dobil toženec, ugotovi svoje prikrajšanje v vtoževani višini.

Po 34. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se prikrajšan nujni delež dopolni z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in vrnitvijo daril, pri čemer se po 35. členu istega zakona najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, če je to še potrebno, pa vračajo tudi darila. Kršena pravica do nujnega deleža se torej uveljavlja z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, postavi pa ju lahko tisti, ki ima pravico do nujnega dednega deleža (40. člen ZD). Ta se torej upošteva kot nujni dedič samo na lastno zahtevo, ne pa po uradni dolžnosti sodišča. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku in o njegovih zahtevkih, če ni sporna dejanska podlaga, odloči zapuščinsko sodišče. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da zahtevka za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža, tožnik v zapuščinskem postopku ni postavil. Iz zapisnika zapuščinske obravnave, ki ga je sodišču predložil tožnik, namreč izhaja, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, zgolj navodilo sodnika „da v kolikor želi E.Š. (to je tožnik) uveljaviti dopolnitev nujnega dednega deleža, lahko to stori v posebnem pravdnem postopku“. Pritožbeno sodišče v to dejansko ugotovitev ne dvomi in jo sprejema, posebej upoštevaje to, da tožnik tudi v teku te pravde ne trdi, da je zahteval zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril do višine prikrajšanja in kaj takšnega ne zahteva niti s tožbo (tožbeni zahtevek se namreč – nepravilno - glasi na plačilo denarnega zneska v vtoževani višini). Po Zakonu o dedovanju sodelovanje v zapuščinskem postopku ni ovira za poznejšo pravdo le, če obstojijo razlogi za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka (224. člen Zakona o dedovanju). Da bi bil podan kakšen od obnovitvenih razlogov, pa pritožnik v tožbi ni zatrjeval, niti kaj takega ne zatrjuje v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na tej dejanski in pravni podlagi v celoti zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

Prvostopno sodišče ob tem v obrazložitvi sicer pojasnjuje tudi druge zakonske možnosti za uveljavljanje pravice do nujnega deleža v pravdi (če pritožnik sploh ne bi sodeloval v zapuščinskem postopku; če zapuščinske obravnave ne bi bilo, ker je zapustnik vse svoje premoženje razdal za časa življenja in ni bilo zapuščine; če kljub napotilu zapuščinskega sodišča ne bi sprožil pravde med zapuščinskim postopkom ali če bi ga zapuščinsko sodišče moralo napotiti na pravdo, pa tega ni storilo ), vendar pa se ti primeri na tožnika ne nanašajo, zato so tudi pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na te dele obrazložitve, nerelevantna. Prva dva primera sta jasna, do tretje oz. četrte situacije pa sploh ni prišlo. Do napotitve na pravdo oziroma do tega, da bi zapuščinsko sodišče tožnika moralo napotiti na pravdo, pa ga ni, namreč sploh ni prišlo, saj tožnik, kot je že bilo ugotovljeno, ustreznih zahtevkov, z navedbo vseh potrebnih dejstev za to, v zapuščinskem postopku sploh ni postavil. Obširnejša obrazložitev sodišča prve stopnje pa seveda ni vplivala na siceršnjo pravilnost odločitve, niti zato obrazložitev oziroma sodba nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bil možen njen preizkus. Iz razloga, ker je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku in tam zahteve za vrnitev daril in zmanjšanja oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni postavil, je bilo tudi nadaljnje vodenje dokaznega postopka povsem nepotrebno. Sodišče je namreč, kot je že bilo obrazloženo, za svojo odločitev ugotovilo vsa potrebna odločilna dejstva in je to odločitev tudi obrazložilo tako, da je možen njen preizkus. Iz tega razloga tudi ni bilo potrebno, da bi se sodišče prve stopnje v smislu dokazne ocene opredelilo tudi do ostalih dejanskih trditev in predloženih dokazov, saj vse to, glede na razlog zavrnitve, ni bilo pravno relevantno.

Kršitev po 14. točki 339. člena ZPP zato ni podana, saj obrazložitev vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi pravno podlago za odločitev tako, da je možen njen preizkus. Ni pa podana tudi nobena druga procesna kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Na sicer pravilno odločitev tudi ne vpliva materialnopravno napačno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala v postopku kot nujna enotna sospornica sodelovati tudi D.Š.. Nujno sosporništvo je posebna vrsta enotnega sosporništva. V tem primeru so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja z zakonito nujnostjo, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi. Nujno sosporništvo je procesna nujnost, zato morajo biti v procesu zajeti vsi udeleženci materialnopravnega razmerja. Če tožnik v tem primeru toži le nekatere, ne pa vseh nujnih sospornikov, je s tem v bistvu tožil napačno stranko (tako Nina Betteto, Pravnik, letnik 1995, št. 1-3, str. 98). V konkretnem primeru, ko tožnik vlaga tožbo zoper toženca z tožbo z (sicer nepravilnim) zahtevkom, da mu slednji plača določen denarni znesek, ni nobene podlage za zaključek sodišča, da bi morala v postopku kot nujna enotna sospornica sodelovati tudi D.Š.. Pri tem sodišče prve stopnje konkreten spor tudi nepravilno opredeli kot spor o obsegu zapuščine, saj v konkretni pravdi ne gre za tak spor, ampak za tožbo nujnega dediča, ki zahteva plačilo določenega denarnega zneska. Le v primeru, da bi tožnik v tej pravdi postavil (pravilen) zahtevek, s katerim bi med drugim zahteval tudi zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril do višine prikrajšanja, bi bila pasivno legitimirana tudi oporočna dedinja D.Š..

Zaradi vsega navedenega so pravno nerelevantni tudi sicer neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnika opozoriti, da D.Š. ne bo priznalo položaja enotnega sospornika, čeprav je priglasila stransko intervencijo. Stranska intervencija je bila namreč s pravnomočnim sklepom z dne 1.6.2007 (list. št.73) zavrnjena, poleg tega pa sosporniška intervencija ne more nadomestiti pomanjkanja pasivne legitimacije. Povedano drugače, stranska intervencija na strani ene pravdne stranke ne more nadomestiti zgrešene procesne legitimacije. Tožeča stranka bi v primeru nujnega enotnega sosporništva morala tožiti tudi morebitno stransko intervenientko. Izenačevanje vloge stranskega interveninta z vlogo tožene stranke je namreč materialnopravno zgrešeno (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2000).

Opustitev materialnopravnega vodstva utegne pomeniti nebistveno, relativno bistveno ali pa tudi absolutno bistveno procesno kršitev. V konkretnem primeru pritožnik sodišču poleg očitka, da bi ga moralo opozoriti, da D.Š. ne bo štelo kot enotne sospornice (na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo) očita tudi, da bi moralo sodišče pravdnima strankama predhodno pojasniti tudi svojo vizijo konkretne pravde in je zato tožnik nad odločitvijo sodišča presenečen. Tak očitek ni utemeljen. ZPP v 285. členu določa pravila o materialno procesnem vodstvu sodišča. Po navedeni določbi mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Vendar tako imenovana razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Razpravljajoči sodnik mora v nekaterih primerih stranki seznaniti tudi s svojimi pravnimi stališči, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako situacijo, in sicer iz dveh razlogov. Odločitev sodišča namreč v ničemer ne odstopa od ustaljene sodne prakse, na takšno odločitev pa bi tožeča stranka vsekakor tudi morala računati, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (točka 1.) opozorila, da tožnik ni izkoristil pravnih možnosti za uveljavljanje prikrajšanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku in tudi ni vložil pritožbe zoper sklep o dedovanju, zaradi česar tudi v tem pravdnem postopku nima več možnosti uveljavljati zahtevka zaradi prikrajšanja nujnega deleža. O sodbi presenečenja zato ne more biti govora. Drugi razlog pa je v tem, da svoje neaktivnosti v zapuščinskem postopku tožnik z dopolnjevanjem dejanske podlage tožbe ne bi mogel sanirati. O kršitvi načela materialno procesnega vodstva zato ne moremo govoriti.

Kaj ima pritožnik v mislih z zmotno uporabo določila 141. člena Zakona o dedovanju ni jasno, saj to določilo opredeljuje roke, v katerih zastara pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zato sodišče na to posebej ne odgovarja.

Pritožnik nadalje neutemeljeno sodišču očita kršitev nekaterih ustavnih pravic, predvsem kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva.

Določba o enakem varstvu pravic je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom. Iz te določbe izhaja, da po eni strani sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. V konkretnem primeru, ko je sodišče sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki ne odstopa od obstoječe sodne prakse in je takšno odločitev obrazložilo na tako konkreten način, da je možen njen preizkus, vključno z obrazložitvijo katera so tista pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev, do kršitve te pravice ni prišlo. Glede na razlog zavrnitve zahtevka je popolnoma očitno, da ostali predlagani dokazi, ki se nanašajo na obstoj zatrjevanih daril in njihovo vrednost, očitno niso pomembni za odločitev in zato je sodišče utemeljeno ostale dokazne predloge zavrnilo in posebna obrazložitev v zvezi s tem ni bila potrebna.

Pravica do pritožbe je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic karakterizira pravno državo. Vsakomur je dana možnost, da izpodbija izdane akte vseh organov državne in lokalnih oblasti ter nosilcev javnih pooblastil. Pogoj je le, da se s posamičnim aktom odloča o pravici, dolžnosti ali pravnim interesu posameznika ali pravne osebe oziroma o pravnem razmerju. Pritožnik zatrjuje to kršitev z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovega dejanskega gradiva. Posledično pritožnik ne ve za stališče sodišča o tem, kako vrednoti njegovo procesno gradivo v smislu zatrjevane dopolnitve njegovega nujnega deleža, pomanjkljiva obrazložitev pa mu onemogoča učinkovito izvrševanje pravice do pravnega sredstva. Kot je že bilo navedeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev, tako v dejanskem kot pravnem pogledu, obrazložilo do take mere, da je možen njen pritožben preizkus, s tem pa je v celoti spoštovana tudi tožnikova pravica do pritožbe. Ustavne pravice pritožnika zato niso bile kršene.

Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep: Neutemeljena je pritožbena trditev pritožnice, da ima slednja z vloženo pritožbo (ponovno) izkazan pravni interes, da se pridruži tožniku in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ponovno ugotavljati pravni interes stranske intervenientke, sedaj predvsem za vložitev pritožbe. Po 199. členu ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Izjavo o vstopu v pravdo lahko da intervenient na naroku ali s pisno vlogo. V konkretnem primeru je pritožnica na glavni obravnavi z dne 11.5.2007 dejansko izjavila, da priglaša stransko intervencijo, vendar pa je le-to sodišče s sklepom z dne 1.6.2007, zoper katerega pritožba ni bila vložena, zavrnilo. Glede na to, da pritožnica kasneje nove izjave o vstopu v pravdo ni dala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponovno odločati o udeležbi pritožnice v tem pravdnem postopku. Pritožba, ki jo je vložila zoper izdano sodbo, ne more šteti za izjavo v smislu 3. odstavka 199. člena ZPP, saj se v njej stranska intervencija ne priglaša ponovno, poleg tega pa v njej tudi ni najti obrazložitve pravnega interesa za sodelovanje v tem (pritožbenem) postopku. Prvostopno sodišče je zato pritožbo na podlagi 343. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno. Sklicevanje na določilo 202. člena ZPP je prav tako zgrešeno in nima nobenega pomena v konkretni situaciji. Po tem določilu namreč lahko vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša in ima položaj enotnega sospornika. Kot je že bilo obrazloženo v zvezi s pritožbo zoper sodbo, pritožnica takšnega položaja, glede na tožbeni zahtevek tožnika, nima. Odločitev sodišča o zavrženju pritožbe je tako pravilna, obrazložitev zajema vsa pravno odločilna dejstva ter pravno podlago, na kateri je bila sprejeta in so zato očitki pritožnice v tej smeri (tudi glede kršitev ustavnih pravic do enakosti ter pravice do pritožbe) neutemeljeni. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o priglašenih stroških tožnika in D.Š. je vsebovana v zavrnitvi pritožb, temelji pa na 1. odstavku 165. člena ZPP.

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).