Jedro

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in civilna sankcija zanjo (277. čl. ZOR). Ker je izplačilo zavarovalne vsote oškodovancu, če je ta z direktno tožbo to od zavarovalnice zahteval, njena obveznost, mora sama nositi tudi breme zamudnih obresti. To pa pomeni, da jih ne sme vračunati v zavarovalno vsoto. S tem bi znižala zavarovalno kritje, s katerim jamči oškodovancu na podlagi zakona. Enako velja za pravdne stroške. Določilo 2. odst. 940. čl. ZOR ureja razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, ne nanaša pa se na obveznost zavarovalnice, da v mejah zavarovalne vsote povrne oškodovancu škodo. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravdnega postopka, da nosi stroške pač tista stranka, ki je v pravdi propadla (154. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo plačilo 13.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, 1.308.238,60 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih zneskov (2. in 3. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter po 13.000,00 SIT mesečno kot rento. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbama tožeče in druge tožene stranke. Zvišalo je odškodnino za nepremoženjsko škodo na 18.700.000,00 SIT, zato je toženima strankama naložilo solidarno še plačilo 3.490.068,00 SIT, prvi toženi stranki pa poleg tega zneska še 2.209.932,00 SIT. Glede druge tožene stranke je razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o plačevanju mesečne rente ter v tem delu vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Druga tožena stranka vlaga pravočasno revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da zavrne tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki v delu, v katerem presega eno valorizirano zavarovalno vsoto, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopanje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tožničino soodgovornost, ker je nedvomno vedela, da prvi toženec ni imel opravljenega vozniškega izpita, in ker je sama lahko ocenila in izbirala svoja dejanja. Poleg tega se ne strinja s presojo, da zavarovalnico bremeni obveznost plačila dveh valoriziranih zavarovalnih vsot. Očitno je kriv le prvi toženec, medtem ko je zavarovanec druge tožene stranke storil vse, da bi se izognil motornemu kolesu. Če pa ni podana odgovornost soudeleženega voznika, potem tudi ni obveznosti njegove zavarovalnice na podlagi 941. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nadalje sodišču očita, da ni ugotovilo, ali se je osebno vozilo sploh premikalo, ali pa je bilo ustavljeno. Voznika osebnega vozila ni niti zaslišalo. Graja tudi odločitev sodišča, da mora zavarovalnica plačati poleg valorizirane zavarovalne vsote še zamudne obresti in pravdne stroške. Poudarja, da je takšno sklepanje v nasprotju z ZOR in Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, zlasti še zato, ker se zavarovalne vsote valorizirajo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno. Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili in presodili, da je bila tožnica poškodovana kot sopotnica pri nesreči premikajočih se motornih vozil, za katero je izključno kriv prvi toženec. Ugotovili sta še, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če se vozili ne bi zadeli z ogledali na desnem voznem pasu v smeri vožnje zavarovanca druge tožene stranke. Nasprotnih revizijskih trditev, češ da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je do prometne nesreče prišlo pri trčenju premikajočih se motornih vozil, revizijsko sodišče ni moglo presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Enako velja za očitek, da sodišče ni zaslišalo voznika osebnega avtomobila, ki je bil v nesreči udeležen, saj z njim revidentka smiselno graja dejanske ugotovitve sodišč o okoliščinah obravnavane prometne nesreče. Iz enakega razloga tudi ni moč preizkušati trditev, češ da je tožnica vedela, da prvi toženec nima ustreznega vozniškega izpita. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili drugače in sicer, da tožnica za to ni vedela. Ugovor tožničine soodgovornosti, ki ga je tožnica gradila na tej okoliščini, sta sodišči zato pravilno zavrnili.

Glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče (prim. zgoraj) pa je pravilna tudi uporaba 4. odst. 178. čl. ZOR. Krivda le enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, namreč ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost "drugim" (prim. 1. in 4. odst. 178. čl. ZOR).

Prav tako po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni ugovori, da drugo toženo stranko ne morejo bremeniti zamudne obresti in pravdni stroški, če ti presegajo zavarovalno vsoto. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in civilna sankcija zanjo (277. čl. ZOR). Ker je izplačilo zavarovalne vsote oškodovancu, če je ta z direktno tožbo to od zavarovalnice zahteval (1. odst. 57. čl. Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ 24/76 - ta zakon je namreč veljal, ko se je pripetila obravnavana prometna nesreča), njena obveznost, mora sama nositi tudi breme zamudnih obresti. To pa pomeni, da jih ne sme vračunati v zavarovalno vsoto. S tem bi znižala zavarovalno kritje, s katerim jamči oškodovancu na podlagi zakona. Enako velja za pravdne stroške. Določilo 2. odst. 940. čl. ZOR ureja razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, ne nanaša pa se na obveznost zavarovalnice, da v mejah zavarovalne vsote povrne oškodovancu škodo. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravdnega postopka, da nosi stroške pač tista stranka, ki je v pravdi propadla (154. čl. ZPP). Na drugačno presojo ne more vplivati, da zavarovalniška in sodna praksa zaradi izjemno visoke inflacije v preteklem obdobju pri opredeljevanju višine kritja zavarovalnice ne izhaja več iz zneska zavarovalne vsote, ki je veljala v trenutku prometne nesreče (obravnavana prometna nesreča se je pripetila 1.7.1984, ko je obveznost zavarovalnice znašala tedanjih 5.000.000,00 din - sedaj komaj 500,00 SIT - Odlok o spremembi odloka o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila, Ur.l. SFRJ 39/83). Takšno izhodišče glede opredeljevanja višine kritnih obveznosti zavarovalnice namreč ne more posegati v druge njene obveznosti, ki jo bremenijo kot oškodovančevega dolžnika oz. pravdno stranko.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (166. čl. in 155. čl. ZPP).