Jedro

Ravnanje tožnice, ki dopustnih listkov ni pripravila, ampak je delo preložila na sodelavko, ni resen in utemeljen razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta bili za izdelavo dopustnih listkov zadolženi obe delavki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 10. 2006 nezakonita (točka 1 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 1.818,56 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila in od neto zneska odvesti ustrezne dajatve in prispevke v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek za plačilo 3.181,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila, pa je zavrnilo (točka 2 izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pisnega zagovora v višini 300 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila, višji zahtevek za povrnitev stroškov v višini 56 točk po Odvetniški tarifi, povečano za 20 %, je zavrnilo (točka 3 izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek v delu tožbe, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 11. 12. 2006 dalje do 7. 11. 2007, da je tožena stranka dolžna za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 7. 11. 2007 tožnici izplačati plačo oziroma razliko v plači in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za prejemek prejšnjega meseca dalje do plačila, na neto zneske pa plačati prispevke in dajatve, ustavi (točka 1 izreka sklepa), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.920,68 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (točka 2 izreka sklepa).

Zoper sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP ter iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Navaja, da v celoti soglaša s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem prvostopenjskega sodišča glede storjenih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja s strani tožeče stranke z dne 30. 8. 2006 in 3. 10. 2006, ki je ugotovilo, da so ravnanja tožnice kršitve njene delovne dolžnosti. Ne strinja pa se z oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da kršitev z dne 3. 10. 2006 ni takšne narave, da bi bilo zaradi nje onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama in to iz razloga, ker je nalogo opravila sodelavka tožeče stranke in zaradi tega niso nastale nikakršne posledice. Po stališču pritožbe določbe 2. odstavka 88. člena ZDR ni mogoče razumeti na način, da je resen in utemeljen krivdni odpovedni razlog podan le, če rezultira v nekih posledicah. To je v nasprotju s pravilom obligacijskega prava, po katerem so dolžni udeleženci v obligacijskih razmerjih preprečevati nastanek oziroma ukreniti vse potrebno za preprečitev povečanja nastale škode in s tem ravnati samozaščitno. Tako je ravnala tudi tožničina sodelavka, vendar to ne more pomeniti, da je kršitev tožeče stranke kaj milejše narave. V obeh tožničinih kršitvah je šlo za istovrstno ravnanje in sicer za samovoljno neupoštevanje navodil in neizvršitev odrejene ji naloge, kar kaže na vzorec njenega vedenja. Če bi morala tožena stranka takšno obnašanje tolerirati še naprej, bi bila lahko ves čas v strahu, kdaj bo tožničino ravnanje pripeljalo do nepopravljivih posledic. Tako je tožena stranka ravnala preventivno in je imela za to svoje ravnanje skladno z veljavnimi predpisi vso pravico. Nadalje opozarja na neenakopravno obravnavanje pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojo odškodnine tožeči stranki po 118. členu ZDR le tej štelo v dobro, da se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila in s tem odpravljala nastalo škodo, po drugi stani pa toženi stranki zaradi tega, ker je druga delavka opravila nalogo, ki bi jo morala tožnica in je s tem preprečila nastanek škode, odreka utemeljenost odpovednega razloga in s tem tudi zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za diametralno nasprotni pristop, za kar sodišče prve stopnje nima nobene podlage. Po stališču pritožbe zakonodajalec z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR ni imel namena določiti, da je utemeljen odpovedni razlog pri delodajalčevi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, le takšna kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima materialne škodljive posledice, saj zakonska določba ne govori o nikakršnih posledicah in tako tudi zagotovo ne pogojuje nastanka materialnih škodljivih posledic. Dejstvo je sicer, da posledic zaradi ravnanja tožnice ni bilo, to pa njene krivde ne zmanjšuje, saj za to tožnica nima nikakršnih zaslug. Šlo je za ponovno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnica v obeh primerih ravnala samovoljno, v nasprotju z danimi navodili, za to pa ZDR dopušča odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga tožena stranka meni, da je tožničina kršitev takšna, da predstavlja resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. V zvezi s prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR pa tožena stranka meni, da tožnica do odškodnine ni upravičena. Sodišče prve stopnje se je glede tega v celoti oprlo na izpovedbe tožeče stranke, ki pa za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza. Njen družinski in socialni položaj toženi stranki ni poznan, prav tako pa tožnica niti en dan ni bila brezposelna. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v napadenem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, saj meni da ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da tožnica ni storila nobene od očitanih kršitev, zato meni, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, vendar pa je obrazložitev napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je v zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 1343/2006 z dne 7. 11. 2007 tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. Pdp 94/2008 z dne 21. 10. 2008 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Reviziji tožnice pa je revizijsko sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 86/2009 z dne 22. 6. 2010 ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer je navedlo, da je kot odpovedni razlog mogoče upoštevati le kršitev obveznosti, storjeno 3. 10. 2006 in da pri tej kršitvi ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 10. 2006 nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito in sicer v skladu s 83. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je tožnico skladno s 1. odstavkom pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (A3), pred odpovedjo pa ji je podala pisno obdolžitev in omogočila zagovor (A5, A8) in je tako ravnala skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Tožnica je podala pisni zagovor (A7), zagovora pa se je tudi osebno udeležila (A9). Ugotovilo je, da je tožnica storila kršitev dne 30. 8. 2006, ko je, kljub jasnemu navodilu, da se stranki vozilo ne sme izdati, dokler obveznosti za servisne storitve zanj niso poravnane, vozilo stranki M.F. izdala. Za to kršitev ji je tožena stranka dne 8. 9. 2006 izdala opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica dne 3. 10. 2006 ni po odredbi A.H. pripravila dopustnih listkov za mesec september 2006 za zaposlene pri toženi stranki, kar je spadalo v okvir njenega dela, ampak je to delo prenesla na sodelavko K.Ž., ki ga je potem opravila sama. V zvezi z očitkom iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga glede predčasnega zapuščanja delovnega mesta pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica te kršitve ni storila. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica storila eno izmed v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov očitanih kršitev, vendar je ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča RS ugotovilo, da kršitev z dne 3. 10. 2006 ni predstavljala resnih in utemeljenih razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, zato niso izpolnjeni vsi pogoji po 2. odstavku 88. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 10. 2006 ugodilo. V nadaljevanju je odločilo o tožničinem predlogu za plačilo odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR. Ob upoštevanju zakonske omejitve v višini največ 18 plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, sodne prakse, narave te odškodnine in okoliščin tožničinega primera, ji je dosodilo odškodnino v višini dveh njenih plač, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo tudi stroške za sestavo zagovora v višini 300 točk po Odvetniški tarifi skupaj z 20 % DDV, višji zahtevek za plačilo stroškov v višini 56 točk pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo napotila revizijskega sodišča, strinja in skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi. Sodba vsebuje jasne razloge, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Po 2. odstavku 81. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če za redno odpoved obstaja utemeljen razlog. Tudi če obstaja razlog iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja – krivdni razlog), pa lahko delodajalec delavcu skladno z 2. odstavkom tega člena odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tudi 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ – MP, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 15/92) določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje le v primerih resnih oziroma utemeljenih razlogov. Iz teh določb izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo. Zaradi tega je potrebno skrbno presoditi težo kršitev in ugotoviti, ali so te tako resne, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica dne 30. 8. 2006, s tem ko je nepooblaščeno v nasprotju z navodili stranki M.F. izdala vozilo, ne da bi stranka poravnala svoje obveznosti do tožene stranke, kršila svoje pogodbene obveznosti, saj ni ravnala v skladu z navodili delodajalca. Prav tako tožnica ni spoštovala ustnega navodila A.H., ki ji je dne 3. 10. 2006 naročil, naj pripravi dopustne listke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da njeno ravnanje, ko teh listkov ni pripravila in je delo preložila na sodelavko, ni resen in utemeljen razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sta bili s strani A.P., kot izhaja iz e-maila, poslanega dne 3. 10. 2006 ob 14:22 uri tako tožnici kot tudi K.Ž. (A13), za izdelavo dopustnih listkov zadolženi obe delavki. Dejstvo, da je tožnica izdelavo le-teh prenesla na sodelavko K.Ž., ki je dopustne listke v preteklosti že izdelala (npr. za mesec julij 2006 – A13) oziroma je bila poleg tožnice že pozvana k njihovi izdelavi (npr. 6. julija 2006 – A13), glede na navedene okoliščine pripelje do zaključka, da je teža te tožnici očitane kršitve delovne obveznosti majhna in ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo namen odškodnine po 118. členu ZDR in pravilno upoštevalo tako zakonske omejitve, kot tožničine osebne okoliščine in sodno prakso. Ta odškodnina pomeni odmeno delavcu zaradi izgube zaposlitve, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar ni odškodnina za nastalo škodo, ampak za bodočo ocenjeno škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici v okviru zakonsko določenega minimuma 18 plač dosodilo znesek dveh plač, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da se je takoj zaposlila pri drugem delodajalcu, njeno delovno dobo pri toženi stranki, njen socialni status ob podani odpovedi, njeno starost, dejstvo, da je na tej lokaciji delala že od leta 1987, ko je bilo to podjetje še last njenega očeta, pa tudi sodno prakso glede višine dosojenih zneskov. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča dosojeni znesek primeren in so pritožbene navedbe glede višine odškodnine po 118. členu ZDR povsem neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pa je preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških, ki jih je imela tožnica z zagovorom pri toženi stranki, kljub temu da pritožba ne obrazloži, v čem naj bi bila odločitev napačna. Sodišče prve stopnje je te stroške pravilno odmerilo po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Prav tako je pravilna odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnici dolžna povrniti tožena stranka, ki v pravdi ni uspela. Sodišče je toženi stranki v plačilo naložilo le potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP), ki jih je pravilno odmerilo po OT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni z ničemer pripomogla, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.