Jedro

V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP v primeru, če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, kot je to v predmetnem primeru v obtožnici predlagala okrožna državna tožilka, zunajobravnavni senat, potem ko je bila obdolžencu in zagovorniku dana možnost, da v roku 24 ur odgovorita na predlog, o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. V tem primeru rok trajanja pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega L. V., zaradi dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, na podlagi predloga okrožne državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 7. 10. 2020 od 8.24 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno zmotno je pritožnikovo pritožbeno zatrjevanje v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka, češ da bi s predmetnim sklepom moral biti obdolžencu pripor podaljšan za dobo dveh mesecev. Ker to iz izreka sklepa ni razvidno, pritožnik meni, da naj bi bil obdolžencu pripor „odrejen“ za nedoločen čas.

5. V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP v primeru, če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, kot je to v predmetnem primeru v obtožnici predlagala okrožna državna tožilka, zunajobravnavni senat, potem ko je bila obdolžencu in zagovorniku dana možnost, da v roku 24 ur odgovorita na predlog, o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. V tem primeru rok trajanja pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Zato okoliščina, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP mora namreč senat po vložitvi obtožnice po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Po petem odstavku 207. člena ZKP pa lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti. Na podlagi navedenega gre torej zaključiti, da so pravno zmotne pritožnikove trditve o podaljšanju pripora obdolžencu za nedoločen čas.

6. V nadaljevanju je preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo zelo temeljito opravilo pod točkami 6 do 20 obrazložitve in ocenilo, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. Pri tem se prvo sodišče ni oprlo zgolj na izpovedbe prič A. M. in N. M., za kateri obramba zatrjuje, da sta neverodostojni zaradi večletnega spora z obdolžencem, pač pa je zahtevani dokazni standard zanesljivo gradilo predvsem na drugih personalnih in materialnih dokazih. Oprlo se je na zdravniško dokumentacijo ter na njeni podlagi izdelano izvedensko mnenje izvedenca za področje klinične toksikologije, ki izkazuje, da naj bi bili oškodovanki N. S. in Ž. V. ob njuni hospitalizaciji intoksicirani z benzodiazepini. Obdolženec ne zanika, da naj bi oškodovanki psihoaktivno zdravilo Lorsilan, ki vsebuje benzodiazepinsko učinkovino, v obliki prahu na krofih zaužili pri njem in na njegovo pobudo. Obdolženčev zagovor, da je do tega prišlo nehote zaradi njegove pomote, pa bo potrebno preizkusiti v nadaljevanju kazenskega postopka, saj odločanje o tem elementu kaznivega dejanja presega preizkus obstoja utemeljenega suma v sedanji fazi kazenskega postopka. Enako velja tudi za pritožbene trditve, da naj bi obdolženec že takoj, ko je ugotovil pomoto pri posipanju krofov, na to skušal opozoriti oškodovanko N. S. Presoja dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje je pridržano razpravnemu senatu na glavni obravnavi (355. člen ZKP), česar se zaveda tudi pritožnik kot to izhaja iz pritožbe.

8. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

9. Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pod točko 21 pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene in ki brez dvoma kažejo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ali nadomestite le-tega z milejšim ukrepom ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Na strani subjektivnih okoliščin je pravilno izpostavilo obdolženčevo skrbno načrtovanje očitanih kaznivih dejanj ter s tem izkazano vztrajnost in odločenost, še zlasti pa dejstvo, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

10. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča pod točko 21, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi (oškodovank), glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisanih kaznih. Kot izhaja iz dopisa Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje z dne 15. 12. 2020 (list. št. 962), je obdolženec začel uživati hrano in tekočino 3. 12. 2020, ob obisku zavodske zdravnice 14. 12. 2020 pa je povedal, da je gladovno stavko prekinil. V zvezi s predlogom zagovornika za nadomestitev pripora z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom hišnega pripora, pa se zaenkrat sodišče druge stopnje pridružuje stališču prvega sodišča, da milejšega ukrepa ni mogoče uporabiti, saj ta glede na vse okoliščine obravnavanih dejanj in obdolženčeve osebnostne lastnosti ne bi nudil zadostnega jamstva, da obdolženec ne bi prišel v stik z oškodovankama, pri čemer gre vsekakor varovanje njunega življenja in zdravja postaviti na prvo mesto.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.