Jedro

Pri odločanju o tem, ali je želja doktoranda skladna s primerljivimi kompetencami določenega oddelka visokošolske ustanove, gre za strokovno odločanje, v katerega sodišče ne more posegati. K temu je treba dodati še to, da je po prvem odstavku 58. člena Ustave Republike Slovenije državna univerza avtonomna.

Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavljajo Merila za prehode med študijskimi programi, sicer pa je bilo že v sami prijavi za vpis za študijsko leto 2017/2018 navedeno, da se v študijski program po Merilih za prehode (2. ali 3. letnik) lahko vpiše študent sorodnega študijskega programa 3. stopnje, če ima med drugim izpolnjen tudi pogoj, da študijski program, iz katerega študent prehaja, ob zaključku študija zagotavlja pridobitev primerljivih kompetenc, kot doktorski študijski program, v katerega študent prehaja. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku dopustila le vpis v 1. letnik, saj bi sicer ravnala v nasprotju z Merili.

Pri razmerju med študentom in izobraževalnim zavodom gre za upravno in ne za civilno razmerje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika sprejme v prvi letnik doktorskega študijskega programa tretje stopnje Geografija, izredni študij.

2. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je tožnik oddal prijavo za vpis v višji letnik doktorskega študija navedenega programa. Ugotovljeno je bilo, da je predložil predlog raziskovanja, ki ga je kot temo disertacije že imel potrjenega v okviru študija na doktorskem programu Geografija kontaktnih prostorov, na katerega je bil vpisan, ni pa programa zaključil v zakonsko predvidenem roku do 30. 9. 2016. Hkrati je bilo še ugotovljeno, da na oddelku za predlagano temo, ki je v osnovi s področja prava, ni primernega mentorja. V okviru postopka je bil dne 25. 10. 2017 s tožnikom opravljen tudi razgovor, kjer sta mu člana oddelka pojasnila, da so njegove raziskovalne želje nezdružljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka, saj na njem ni visokošolskega učitelja, ki bi lahko prevzel mentorstvo s področja politične geografije, kamor naj bi vsebinsko sodila predvidena doktorska disertacija tožnika. Tožniku je bilo pojasnjeno, da ima možnost, da si izbere drugo tematsko področje, za katero se mu lahko zagotovi mentorja, in sicer na področju družbene geografije, kjer so razpoložljivi mentorji. Tožnik je pojasnil, da ima disertacijo že napisano in da zanj sprememba teme ni sprejemljiva. Ker so raziskovalne želje tožnika nezdružljive z raziskovalnimi podlagami Oddelka za geografijo, je bilo tožniku svetovano, naj se ne vpiše na doktorski študij program 3. stopnje Geografija. Po pregledu dokumentacije je prvostopenjski organ ugotovil, da ima tožnik zaključen študij za pridobitev izobrazbe magister znanosti na študijskem programu Državne in evropske študije in da se skladno s pogoji iz razpisa za vpis Univerze ... v študijskem letu 2017/2018 lahko vpiše v 1. letnik doktorskega študija programa 3. stopnje Geografija. Ne izpolnjuje pa pogojev za vpis v višji letnik, določenih v Merilih za prehode med študijskimi programi (v nadaljevanju Merila), saj študijski program, po katerem je pridobil znanstveni naziv magister znanosti, po pridobljenih kompetencah ni primerljiv s kompetencami, ki jih ob zaključku študija pridobi doktorand doktorskega študijskega programa 3. stopnje Geografija.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je po prejšnjem (starem) doktorskem študiju izpolnil vse obveznosti razen zagovora doktorske disertacije, ki ga tožena stranka ni dopustila. Trdi, da je zato izpolnjeval razpisne pogoje za prehod v 3. letnik. V šolskem letu 2016/2017 mu je tožena stranka odobrila vpis v 2. letnik. Zagotovo je odobrila vpis v višje letnike tudi številnim drugim kandidatom. Poleg tega so bili razpisni pogoji za vpis v 3. letnik v letu 2017/2018 nespremenjeni. Zaradi onemogočanja razpisa v višji letnik mu je nastala materialna in nematerialna škoda. Zahteva odpravo odločbe in odškodnino.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijane odločbe, iz katere med drugim izhaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za vpis v višji letnik, kot so določeni v Merilih, saj študijski program, po katerem je pridobil znanstveni naziv magister znanosti, po pridobljenih kompetencah ni primerljiv s kompetencami, ki jih ob zaključku študija pridobi doktorand doktorskega študijskega programa 3. stopnje Geografija. Dejstvo je, da bi moral tožnik študij Geografije kontaktnih prostorov v skladu z Zakonom o visokem šolstvu dokončati do 30. 9. 2016. Skladno s Pravilnikom o pripravi in zagovoru doktorske disertacije je bil rok za oddajo doktorske disertacije 5. 5. 2016. Do takrat tožnik obveznosti ni izpolnil. Ker se tožnik sklicuje tudi na dogovor s toženo stranko z dne 26. 8. 2016, tožena stranka pojasnjuje, da je bilo tožniku predočeno, da so pravila za vse enaka in da se mu ne more podaljšati roka v okviru programa, v katerega je bil vpisan (to je stari program pred uvedbo bolonjskega študija), ker je to v nasprotju z rokom, ki ga določa Zakon o visokem šolstvu. Dogovorjeno je bilo, da se tožniku v primeru prijave in vpisa v nov bolonjski doktorski program do 15. 9. priznavajo opravljene obveznosti tako, da se vpiše v 3. letnik, tožena stranka pa bi mu dala možnost vpisa v nov študijski program brez plačila šolnine. Določeni rok za vpis pa je že zdavnaj potekel, v tem roku pa tožnik ni opravil vpisa v nov študijski program. Zato navedeni dogovor tožene stranke ne zavezuje več. Že iz same prijave je razvidno, da se lahko v 2. ali 3. letnik vpiše študent sorodnega študijskega programa 3. stopnje, če so izpolnjeni pogoji, med katerimi pa je tudi ta, da študijski program, iz katerega študent prehaja ob zaključku študija, zagotavlja pridobitev primerljivih kompetenc kot doktorski študijski program, v katerega študent prehaja. Kot je razvidno iz 6. člena Meril, so prehodi možni med študijskimi programi, ki ob zaključku študija zagotavljajo pridobitev primerljivih kompetenc. Ker predmetnega pogoja tožnik ne izpolnjuje, njegovi prijavi ni bilo mogoče ugoditi in je posledično temu vpisan v 1. letnik doktorskega študija. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Obe stranki v postopku sta v nadaljevanju upravnega spora vložili še večje število pripravljalnih vlog.

7. Tožeča stranka se v svojih pripravljalnih vlogah med drugim obsežno sklicuje na dogovor s toženo stranko z dne 26. 8. 2016 in pojasnjuje, da tožena stranka obveznosti iz tega dogovora ni izpolnila. Nadalje meni, da če tožena stranka trenutno visokošolskega učitelja, ki bi lahko bil mentor tožniku, ne zaposluje, ga je dolžna zaposliti ali pa poiskati primernega mentorja iz drugih univerz. Če pa bi tožnik izbral drugo raziskovalno področje, pa bi se izničil večletni trud in delo pri raziskovanju. Tožnik nadalje meni, da je magistrski študijski program Državne in evropske študije in pridobljene kompetence na tem študiju zagotovo primerljiv s študijem, na katerega se želi vpisati. V tem primeru pa se ima pravico vpisati vsaj v 2. letnik študijskega programa. Tožnik se je pravočasno do 15. 9. 2016 prijavil za vpis v nov bolonjski doktorski program Geografija, vendar vpisa ni opravil, ker tožena stranka sprejetih obveznosti iz dogovora ni izpolnila. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožene stranke je bila tožniku povzročena materialna in nematerialna škoda. Nadalje tožnik podrobno pojasnjuje, zakaj ni mogel zaključiti doktorskega študija do 30. 9. 2016. Podrobno tudi opisuje okoliščine, povezane s prenehanjem mentorstva njegovega prvotnega mentorja dr. K.K., ter okoliščine v zvezi z obveščenostjo tožnika o tem, da dr. R.R. ne more biti več mentor.

8. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da je bil tožnik na sestanku 26. 8. 2016 seznanjen z dejstvom, da se mu ne more podaljšati roka v okviru starega programa pred uvedbo bolonjskega študija, v katerega je bil vpisan, ker bi bilo to v nasprotju z rokom, ki ga določa Zakon o visokem šolstvu. Pri tem je bil rok za oddajo doktorske disertacije do 5. 5. 2016. Tožniku je bila predstavljena možnost nadaljevanja študija po Merilih v študijskem letu 2016/2017, in sicer tako, da bi se mu priznale nekatere že prej opravljene obveznosti predhodnega študija, dekanja tožene stranke pa je še posebej poudarila, da bo moral ponovno prijaviti temo doktorske disertacije ter opraviti vsa dejanja po Pravilniku o pripravi in zagovoru doktorske disertacije na Univerzi ... . Edini razlog, zaradi katerega tožnik doktorskega študija ni dokončal po starem študijskem programu, je v tem, da ni pravočasno izpolnil vseh študijskih obveznosti. Dogovor z dne 26. 8. 2016 ni pravna podlaga za tožnikov vpis v višji letnik novega doktorskega študijskega programa 3. stopnje Geografije. Komisija za študijske zadeve je ugotovila, da na oddelku za predlagano temo, ki je v osnovi s področja prava, ni primernega mentorja, zaradi česar je bilo tožniku pojasnjeno, da so njegove raziskovalne želje nezdružljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka, saj na njem ni visokošolskega učitelja, ki bi lahko prevzel takšno mentorstvo. Seznanjen je bil s tem, da si lahko izbere drugo področje, za katerega se mu lahko zagotovi mentorja. Tožnik pa se s tem, da pri toženi stranki ni primernega mentorja za izbrano področje, ne strinja in celo navaja, da bi morala tožena stranka zaposliti primernega mentorja. Zmotno je naziranje, da naj bi bili zaključki sestanka z dne 26. 8. 2016 pravno zavezujoči. Tožniku so se zgolj predstavile možnosti nadaljevanja študija po Merilih. Tožena stranka pa nima nobenih pristojnosti, da bi lahko s komerkoli sklepala dogovore glede nadaljevanja študija, prav tako se ni mogoče pogajati glede pogojev, ki jih je potrebno izpolniti za vpis v višji letnik. Pravila so za vse študente enaka in znana. Tožniku pa ni nastala nikakršna škoda z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, zato je tožbeni zahtevek tudi v tem delu neutemeljen. Tudi tožena stranka v pripravljalnih vlogah podrobno pojasnjuje okoliščine v zvezi s tem, kdo je dolžan tožniku najti novega mentorja.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 10. 5. 2021 opravilo glavno obravnavo, ki se je tožnik ni udeležil. Pooblaščenec tožene stranke je na glavni obravnavi povedal zgolj to, da je tožnik odškodninsko tožil toženo stranko, a sta bili obe njegovi tožbi zavrnjeni. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaz z vpogledom v listine, priložene k sodnemu spisu, pregledalo upravni spis, ostale dokaze obeh strank pa je zavrnilo, ker niso povezani z razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v višji letnik.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporen vpis tožnika v prvi letnik doktorskega študijskega programa 3. stopnje Geografija, kajti sam se je želel vpisati v 3. letnik tega programa.

12. Kot razlog, zaradi katerega ni bilo mogoče ugoditi tožnikovi vlogi, je v prvostopenjski odločbi navedeno, da so raziskovalne želje tožnika nezdružljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka, saj na oddelku ni visokošolskega učitelja, ki bi lahko prevzel mentorstvo s področja politične geografije, kamor bi vsebinsko sodila predvidena doktorska disertacija kandidata. Pri tem je iz obeh odločb razvidno, da je tožena stranka odločala o tožnikovi vlogi v skladu z Merili, v katerih so med drugim določeni tudi pogoji za prehod med študijskimi programi.

13. Za obravnavani primer je relevanten 6. člen Meril, kjer je navedeno, da so prehodi med študijskimi programi možni, ki ob zaključku študija zagotavljajo pridobitev primerljivih kompetenc.

14. Po presoji sodišča gre pri odločanju o tem, ali je želja doktoranda skladna s primerljivimi kompetencami določenega oddelka visokošolske ustanove, za strokovno odločanje, v katerega sodišče ne more posegati. K temu je treba dodati še to, da je po prvem odstavku 58. člena Ustave Republike Slovenije državna univerza avtonomna. Državna univerza je avtonomna na vseh področjih razen na področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje državne univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva ter na področju financiranja. Avtonomija univerze je izpeljana v 6. členu Zakona o visokem šolstvu, ki v drugem odstavku določa, da univerza med drugim samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje s statutom v skladu z zakonom ter avtonomno izdeluje in sprejema študijske in znanstvenoraziskovalne programe, določa študijski režim ter določa oblike in obdobja preverjanj znanja študentov. Po presoji sodišča je tudi obseg in vsebina obveznosti po študijskem programu oziroma v tem primeru odločanje o tem, ali so zagotovljene primerljive kompetence pri določanju o prehodih med študijskimi programi, stvar avtonomije univerze in stvar strokovne presoje, v katero sodišče ne more posegati. Podobna stališča je sodišče zavzelo že v sodbi I U 230/2017-19 z dne 10. 4. 2019, ko je šlo za upravni spor med istima strankama.

15. Pravno podlago za odločanje v tej zadevi torej predstavljajo Merila, sicer pa je bilo že v sami prijavi za vpis za študijsko leto 2017/2018 navedeno, da se v študijski program po Merilih za prehode (2. ali 3. letnik) lahko vpiše študent sorodnega študijskega programa 3. stopnje, če ima med drugim izpolnjen tudi pogoj, da študijski program, iz katerega študent prehaja, ob zaključku študija zagotavlja pridobitev primerljivih kompetenc, kot doktorski študijski program, v katerega študent prehaja. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku dopustila le vpis v 1. letnik, saj bi sicer ravnala v nasprotju z Merili.

16. Tožnik se po presoji sodišča neutemeljeno sklicuje na dogovor z dne 26. 8. 2016, saj le-ta ne more biti pravna podlaga za to, da bi se mu dopustil vpis v višji letnik. Pri navedenem dokumentu niti ne gre za dogovor, ampak zgolj za zapis razgovora, ki je bil opravljen dne 26. 8. 2016 v prostorih Fakultete za humanistične študije. Iz tega zapisa je razvidno, da je dekanja tožniku predstavila možnosti za dokončanje študija in sicer, da lahko v študijskem programu, v katerega se je vpisal, dokonča študij le do 30. 9. 2016, ker pa še ni oddal disertacije, se mu ne more zagotoviti, da bo opravil zagovor do zakonskega roka. Kot druga možnost mu je bila predočeno, da se do 15. 9. 2016 prijavi in kasneje vpiše v nov bolonjski doktorski program in se mu priznajo opravljene obveznosti tako, da se vpiše v 3. letnik, fakulteta pa bi dala možnost vpisa v nov študijski program brez plačila šolnine. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da navedeni zapis ne more imeti značaja zavezujoče pogodbe. Tudi če bi v takem primeru šlo za pogodbo, pa sodišče pojasnjuje, da pogodb v smislu civilnega prava ni možno sklepati na področjih, kjer izobraževalne ustanove odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, konkretno o pravicah in obveznostih študentov, kar vpis v višji letnik vsekakor je. Skladno s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč izvajalci javnih služb uporabljajo ZUP, kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev. To pa pomeni, da gre pri razmerju med študentom in izobraževalnim zavodom za upravno in ne za civilno razmerje. Smisel tretjega odstavka 3. člena ZUP je v tem, da se javne službe vsem uporabnikom zagotavljajo pod enakimi pogoji, kar velja tudi za odločanje o tem, kateri študent izpolnjuje pogoje za vpis v višji letnik. Torej tovrstnih pogodb med izobraževalno ustanovo in študentom sploh ni mogoče sklepati, ker bi bilo to v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP in bi bila taka pogodba povsem brezpredmetna. V upravnem postopku je sicer možno postopek odločanja v določenih primerih končati s sklenitvijo poravnave, vendar je to možno le takrat, kadar v postopku sodeluje več strank z nasprotujočimi si interesi (137. člen ZUP), tak primer pa v konkretnem primeru ni podan. Torej zapis z dne 26. 8. 2016 nima nikakršnega pomena za presojo pravilnosti izpodbijanega akta v tem upravnem sporu.

17. Za ta upravni spor tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, ali je tožnik imel možnost oddati doktorat do 5. 5. 2016 in ali je imel možnost študij zaključiti do 30. 9 . 2016 ter ali je bila njegova dolžnost, da si najde drugega mentorja po tem, ko dr. R.R. ni več mogel biti tožnikov mentor, ali pa je bila to dolžnost tožene stranke. Razlog, zaradi katerega tožniku ni bil omogočen vpis v višji letnik, je bil namreč ta, da njegove raziskovalne želje niso združljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka. Dr. R.R., prejšnji tožnikov mentor, pa je že precej pred tem nehal izpolnjevati pogoje za mentorja. Za sodno presojo v tem upravnem sporu je namreč relevanten potek postopka od njegovega začetka, le-ta se je začel s prijavo za vpis, ki je bila vložena 4. 9. 2017, ter do zaključka postopka, ki se je končal z izdajo drugostopenjske odločbe dne 1. 2. 2018. Mentorstvo dr. R.R. pa je prenehalo že pred vložitvijo navedene prijave, torej pred datumom 4. 9. 2017. Okoliščin, povezanih s prenehanjem mentorstva dr. R.R., tožnik do izdaje drugostopenjske odločbe niti ni navajal, predlagal pa je v pritožbi, da se mu ga postavi kot somentorja. Tako se v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo sklicuje na dogovor z dne 26. 8. 2016, na to, da ima zaključen znanstveni magisterij ter da je pripravljen nekoliko spremeniti obstoječo disertacijo in jo ustrezno dopolniti. Iz navedenih razlogov sodišče ni po vsebini presojalo obsežnih navedb tožnika, povezanih z opravljanjem njegovih obveznosti v predhodnem (predbolonjskem) doktorskem študijskem programu, saj za odločitev v obravnavani zadevi, ki se nanaša zgolj na vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v zvezi s tem, ali so lahko tožnikove želje združljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka, niso relevantne.

18. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Sodišče v navedeni zadevi na glavni obravnavi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika. Tožnik se glavne obravnave niti ni udeležil. Sicer pa gre pri tovrstni odločitvi tožene stranke stranke za strokovno odločitev, ki je stvar avtonomije univerze, zato tožnikovo zaslišanje ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Sicer pa ni sporno, kakšna je bila vsebina prijave za vpis v študijsko leto in ni sporno, da so po stališču tožene stranke raziskovalne želje tožnika nezdružljive z raziskovalnimi kompetencami oddelka, kar pa je – kot je bilo že rečeno – strokovna presoja, v katero sodišče ne more posegati. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni zaslišalo drugih predlaganih prič (dr. ..., dr. ..., dr. ...), saj ti dokazi niso del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani akt. Sodišče je namreč izpodbijani odločbi presojalo z vidika dejanskega stanja, na katerih temeljita, ki pa je po presoji sodišča stvar avtonomije fakultete, v katero sodišče ne more posegati, zato izjave navedenih oseb na to ne morejo vplivati. V konkretni zadevi gre po presoji sodišča le za vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uporabila 6. člen Meril. 20. Tožnik je v postopku postavil tudi adhezijski odškodninski zahtevek. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUS-1 sme tožnik v upravnem sporu zahtevati, da se mu med drugim povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Glede na to, da je sodišče razsodilo, da je izpodbijani akt pravilen, je posledično neutemeljen tudi adhezijski tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, zato sodišče ni vsebinsko presojalo njegove utemeljenosti glede obstoja škode in elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar tudi ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z odškodninskim zahtevkom.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1.