Jedro

Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije.

Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila.

Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del. Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev, ki bi se izplačevale iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo, lahko povzročila konflikte med proizvajalci, saj bi se s tem poseglo v pravico drugih podizvajalcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo 123.675,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2012 do plačila zavrnilo ter sklenilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.906,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se s številnimi vidiki pravne in dejanske narave, ki jih je v svojih vlogah izpostavila tožeča stranka, ni seznanilo in se do njih v obrazložitvi sodbe, čeprav so dopustni in za odločitev izjemno relevantni ter očitno niso neutemeljeni, ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je tožeča stranka vsekakor navajala, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. V sodbi obstaja tudi neposredno nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami ( kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvo sodišče je materialno pravo napačno uporabilo, zato je podan tudi pritožbeni razlog iz 341. čl. ZPP. Pritožba opozarja, da je sodišče povsem prezrlo dejstvo, da je bila tožeča stranka nominiran podizvajalec. Tožena stranka je bila z dejstvom, da tožeča stranka v zvezi z izvedbo del pri gradnji predora M. na HC K. – I., kot podizvajalec opravljala geodetske storitve, nesporno seznanjena ves čas izvajanja naročilnice in pogodbe, saj je v dopisu "potrditev podizvajalca" št. 402-04/10-OM-481/2 z dne 14. 9. 2010 dala soglasje k imenovanju tožeče stranke za podizvajalca. Tudi iz aneksa št. 2 k pogodbi D. št. 1982/09, z dne 20. 12. 2002, ki je bil sklenjen med toženo stranko in izvajalcem A. GmbH ter C. d.d. - v stečaju, izhaja, da je kot nominiran podizvajalec za izvedbo geodetskih storitev izrecno določena tudi tožeča stranka. Tožeča stranka je tudi opozorila, da je C. d.d. v skladu s peto alinejo 11. člena Pogodbe št. 1982/09 toženi stranki izročil bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 785001203/2009 v skupni vrednosti 6.450.334,35 EUR, izdano s strani banke X., ki po 10. členu Pogodbe izrecno predstavlja zavarovanje obveznosti iz naslova plačil podizvajalca iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec ob zapadlosti iz kakršnegakoli razloga ne bi poravnal svojim podizvajalcem. Tožena stranka se je v pogodbi št. 1982/09 dodatno pogodbeno zavezala, da v primerih, ko izvajalec dela izvaja s podizvajalci, naročnik na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem (osmi odstavek 5. člena). Pri tem pa je posebej določeno, da vse stroške plačilnega prometa, ki jih ima naročnik do podizvajalcev poravna izvajalec (peti odstavek 10. člena). Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka nominiran podizvajalec, prav tako pa ni sporno, kakšen je bil namen nominacije tožeče stranke za podizvajalca, se tožeča stranka sprašuje kakšen je bil namen soglasja tožene stranke, ki je tožečo stranko pripoznala kot nominiranega podizvajalca, če ne v izvedbi neposrednih plačil, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da režima pravil javnega naročanja, ki se nanaša na obveznost neposrednega plačevanja podizvajalcev, ni mogoče razumeti ločeno od obligacijsko pravne ureditve. Sodišče prve stopnje spregleda, da iz ZJN-2 in Uredbe izhaja pravilo, da "v primerih, ko ponudniki nastopajo s podizvajalci, v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem“ (šesti odstavek 4. člena ZJN-2). Že iz samega naziva Uredbe je tudi razvidno, da ta ureja neposredna plačila podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. Sodišče prve stopnje se postavi tudi na napačno stališče (točka 27), da pooblastilo daje zgolj upravičenje in naročnika k ničemer ne zavezuje. Pravila javnega naročanja urejajo režim neposrednega plačevanja podizvajalcev ravno obratno kot 631. člen OZ, in sicer velja pravilo, po katerem se v teh postopkih z neposrednim plačevanjem podizvajalcev zagotavlja finančna disciplina. Tožeča stranka se nikakor ne strinja s stališčem v sodbi, kjer je navedeno, da si je pod pojmom finančna disciplina mogoče razlagati različne stvari. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka obširno podaja svoja pravna naziranja ZJN-2, pred in po noveli ZJN-2B ter razumevanje Uredbe in 631. člena OZ. Sodišče je v 20. točki izpodbijane sodbe s sklicevanjem na predpostavke za actio directa iz 631. člena OZ, v točkah 36, 38, 41, 44 in 45 zapisalo, da tožeča stranka ni zatrjevala pogoja koneksnosti in pogoja glede zapadlosti terjatve družbe C. d.d. to toženke ( v smislu 631. člena OZ), s čimer je kršilo 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka navaja, da je obstoj koneksnosti (terjatvi podizvajalca in izvajalca se morata nanašati na ista dela) v postopku večkrat zelo eksplicitno zatrjevala. Tako je tožeča stranka že v IV. točki tožbe navajala, da je prav tožena stranka z dopisom št. 402/41-11-OM-189/2 z dne 4. 10.2 011 priznala dodatna in presežena dela na vzhodnem predvkopu prva faza in izrecno navedla: "Navedena dela, ki so se izvajala v obdobju januar - april 2010, se obračunajo na osnovi izvršenih, dejansko nujnih in upravičenih ter v gradbeni knjigi potrjenih količin. Predmetni dopis, ki je bil v vednost izrecno poslan tudi tožeči stranki kot izvajalcu geodetskih storitev, dokazuje, da je bila tožeča stranka tista, ki je predmetne storitve opravljala tudi v obdobju januar - april 2010, tožena stranka pa je to ves čas tudi vedela, storitve tožeče stranke, ki jih je ta opravila za C. d.d., pa pripoznala kot izvršena ter potrjena. Tožena stranka je z istim dopisom priznala dodatna in presežena dela, ki so se izvajala tudi v obdobju februar - april 2010. Tožeča stranka opozarja, da je evidentno napačno stališče v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni dokazala koneksnosti del, ko pa je zelo jasno zapisala, da je izvajanje geodetskih storitev v predoru kogentno normirano z Uredbo o tehničnih normativih in pogojih za projektiranje cestnih prodorov v Republiki Sloveniji. Toženka tudi zelo dobro pozna celoten angažma tožeče stranke pri izvajanju geodetskih meritev pri njeni investiciji v izvedbo predora M. in zelo podrobno vse meritve, ki jih je tožeča stranka opravila, saj družba E. ic d.o.o. po naročilu tožene stranke vzdržuje poseben portal "815170 - Portal M.", ki vsebuje vsa poročila, rezultate, meritve, plane in drugo, torej vse podatke v zvezi s tunelom M., kjer so vse meritve razporejene po posameznih letih. Tožeča stranka pa je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2014 zelo jasno navedla, da so storitve tožeče stranke zajete v začasnih situacijah izvajalca C. d.d., od 4. začasne situacije dalje (vključno s 4. začasno situacijo). Med tem ko navedeno jasno izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2014, sodišče v točki 38 v nasprotju s tem zapiše, da tožeča stranka navaja, da ji tega ni bilo treba zatrjevati, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka opozarja, da je dejstvo, da se terjatve tožeče stranke in družbe C. d.d., nanašajo na ista dela, potrdila prav tožena stranka, ki je v dopisu "potrditev podizvajalca z dne 14. 9. 2010 podala soglasje k imenovanju tožeče stranke za podizvajalca, dela tožeče stranke pa je potrdila prav toženka v dopisih št. 402-41/11-OM-189/2 z dne 4. 10. 2011 in št. 402-41/11-OMO-714/1 z dne 4. 10. 2011. Tožeča stranka je vsa potrebna dejstva, ne samo zatrjevala, pač pa je predložila tudi dokazne predloge, ki bi obstoj navedenih dejstev potrdili. Sodišče pa sploh ni utemeljilo oz. obrazložilo zavrnitve navedenih dokaznih predlogov tožeče stranke, čeprav so bili pravno očitno relevantni. Sodišče tudi ni pojasnilo, ali in zakaj naj bi bili takšni predlogi nepotrebni, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka se je izrecno sklicevala na nepopolne listine v vlogah tožene stranke in celoten inštrumentar informacij s katerim razpolaga tožena stranka. Gre torej za listine, ki so pri toženi stranki. Zato bi sodišče, skladno z določilom 227. člena ZPP, moralo od tožene stranke zahtevati, da te listine v roku predloži. Z opustitvijo ravnanja po 227. členu ZPP je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka ter poseglo v 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo presoditi, ali je utemeljen zahtevek tožeče stranke na obogatitveni podlagi, vendar ne v razmerju tožeča stranka - C. d.d. - tožena stranka, pač pa v razmerju tožeča stranka - tožena stranka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Pritožba vsebuje vrsto trditev, s katerimi poskuša utemeljiti obstoj bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar so vsi očitki neutemeljeni. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Ni res, da se sodišče ne bi opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke. Procesni očitek kršitve 8. člena ZPP ni utemeljen.

6. Prvo sodišče je v 20. točki obrazložitve sodbe pojasnilo zakaj je dokazni postopek sestavljalo le branje listin. Prvo sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnikovih prič zaradi pomanjkljive trditvene podlage v tej smeri, izvedba dokazov pa trditvene podlage ne more nadomestiti.

7. Po prvem odstavku 277. člena ZPP sodišče v primeru, če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva od te stranke naj listino predloži in ji določi rok. 227. člen ZPP pomeni izjemo od splošnega pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), zato je njegova določila potrebno razlagati restriktivno. Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije. V konkretnem primeru tožeča stranka takega dokaznega predloga ni podala, temveč se je sklicevala na celoten „inštrumentar informacij“ tožene stranke (dokumenti odgovornih nadzornikov, odgovornih vodij del, odgovornih projektantov in drugih subjektov, odgovornih po ZGO-1, gradbenih dnevnikov, zapisnikov sestankov, pogodb, računov itd.), kar pa je premalo, da bi bila s sklicevanjem na edicijsko dolžnost v pritožbenem postopku lahko uspešna.

8. Pritožbene navedbe v glavnem predstavljajo ponovitev tožnikovih navedb, danih pred sodiščem prve stopnje, na katero je v obrazložitvi sodbe celovito in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe praktično nima kaj dodati. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče le še potrjuje ali dodaja.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s poglobljenim in natančno analiziranem stališčem sodišča prve stopnje, da v času sklenitve pogodbe med toženo stranko in družbama C. d.d. in A. GmbH št. 1982/09 z dne 2. 12. 2. 2009 za izvedbo gradbenega dela predora M. na hitri cesti K. – I. (v nadaljevanju Pogodba) takrat veljavni Zakona o javnem naročanju (Ur. list RS, št. 128/2006 in 16/2008, ZJN-2) ni določal obveznega neposrednega plačila podizvajalcem, ter da takšne moči tudi ni imela Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju ( Ur. List RS, št. 66/2007). ZJN-2 je le pooblaščal naročnika, da je bil upravičen izvesti plačilo direktno podizvajalcu, v primerih, ko so za to podani pogoji na podlagi 631. člena OZ oziroma na podlagi določb OZ o asignaciji.

10. Naročnikove obveznosti neposrednega plačila podizvajalcem pa tudi ne daje soglasje tožene stranke k imenovanju tožeče stranke za podizvajalca, saj kot izhaja iz sedmega odstavka 42. člena ZJN-2 je namen soglasja v tem, da ima naročnik možnost preveriti, ali tudi podizvajalec izpolnjuje pogoje iz prvega do tretjega odstavka 42. člena ZJN-2. Tudi iz zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka nominiran izvajalec ni mogoče izpeljati zaključka, da je tožena stranka na podlagi tega dejstva zavezana k neposrednemu plačilu nominiranemu podizvajalcu. Tudi iz bančne garancije, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da bi bila tožena stranka subsidiarni porok za plačilo podizvajalcem.

11. Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka kot naročnica s samim podpisom pogodbe z izvajalcem oziroma na podlagi osmega odstavka 5. člena sklenjene pogodbe, v katerem je določeno, da v primeru, ko izvajalec dela izvaja s podizvajalci, le-ta pooblašča naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem, ni zavezala za neposredno plačilo podizvajalcem, saj bi morala tožena stranka to pooblastilo tudi akceptirati. Zaradi abstraktnosti nakazila ni mogoče sprejeti nakazila za terjatve prejemnika nakazila, ki v času domnevnega sprejema nakazila, sploh še ne obstaja oziroma njihova višina še ni znana in v času, ko še ni znana niti višina terjatve nakazovalca do nakazanca. Iz navedenega osmega odstavka 5. člena pogodbe tako ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi morala neposredno plačati tožeči stranki, temveč pooblastilo kvečjemu predstavlja eno izmed dveh pooblastilnih razmerij, ki so predpogoj za nastanek asignacije in zaveza asignatorja nastane šele s sprejemom nakazila. Z asignacijo asignant namreč pooblasti asignata, da tretjemu - asignatorju plača, asignatorja pa, da plačilo sprejme. Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila. Zato tožena stranka nakazilo ni že sprejela s podpisom pogodbe z družbo C. d.d.. Za izjavo o sprejemu pa ni mogoče šteti dopisa št. 402-41/10-OM.-481/2 z dne 14.9.2010, s katerimi je tožena stranka dala soglasje k imenovanju tožeče stranke za podizvajalca oziroma aneksa št. 2 k pogodbi D., št. 1982/09, v katerem je tožeča stranka omenjena kot nominiran podizvajalec. Tožeča stranka zato ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del. 12. Podizvajalci vstopajo v pogodbena razmerja samo z glavnim izvajalcem, zato po splošnem pravilu iz prvega odstavka 125. člena OZ nimajo nikakršnih pravic in obveznosti do naročnika posla, ki je v pogodbenem razmerju z glavnim izvajalcem. Po tem pravilu pogodbe ustvarjajo obligacijska razmerja samo med pogodbenimi strankami. Omenjeno pravilo je najpomembnejša izpeljava enega temeljnih načel obligacijskega prava, to je načela relativnosti obligacijskega razmerja(1). Ena od izjem od omenjenega pravila je določilo 631. člena OZ, v sklopu ureditve podjemne pogodbe, ki določa pogoje, pod katerimi lahko podizvajalec zahteva neposredno plačilo od naročnika posla, čeprav z njim ni v pogodbenem razmerju. Po 631. členu OZ morajo biti komulativno izpolnjeni naslednji pogoji za nastanek naročnikove obveznosti, da plača podizvajalce: - pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, - podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, - izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, - obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni), in - podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika(2). Šele, ko so izpolnjeni navedeni pogoji pa naročnik ni le pooblaščen, da plača podizvajalca, temveč mu mora plačati. Terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca, kakor tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika se morata nanašati na isto delo. Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev, ki bi se izplačevale iz vsote, ki je naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo, lahko povzročila konflikte med proizvajalci, saj bi se s tem poseglo v pravico drugih podizvajalcev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme o izpolnitvi pogojev iz 631. člena OZ na tožeči stranki. Sama tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da lahko jasno identifikacijo zahtevka in njeno razmejitev od morebitnih drugih zahtevkov opravi le tožena stranka. Tožeča stranka z dopisi, ki jih je tožena stranka poslala družbi C. d.d., in ki potrjujejo priznana dodatna in presežena dela v obdobju januar in april 2010 in februar do april 2010, še ne dokaže izkazanega pogoja koneksnosti del, kot ga zahteva 631. člen OZ, saj tožeča stranka ne pojasni, ali se navedena dela nanašajo na dela vsebovana v vtoževanih računih. Tudi navedba tožeče stranke, dana na naroku z dne 20. 3. 2014, da so storitve tožeče stranke zajete v začasnih situacijah izvajalca C. d.d. od četrte začasne situacije dalje, so po mnenju pritožbenega sodišča presplošne in nekonkretizirane, na kar je bila tožeča stranka na naroku tudi opozorjena. Tudi sklicevanje tožeče stranke na Uredbo o tehničnih normativih in pogojih za projektiranje cestnih predorov v Republiki Sloveniji ne predstavlja zadostne specifikacije. Tožeča stranka bi torej morala točno specificirati, v katerih situacijah, ki jih je C. izstavila toženka, so zaobsežena vtoževana tožničina dela in koliko je ostalo neplačanega družbi C. za konkretno tista dela, ki jih je tožnica opravila v trenutku, ko je sama postavila zahtevek v smislu 631. člena OZ proti toženki. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženi stranki v smislu 631. člena podala zahtevo za plačilo z dopisom z dne 3. 2. 2011, v tem obdobju pa toženka družbi C. ni več ničesar dolgovala. Podizvajalec po 631. čl. OZ namreč nima pravice zahtevati izpolnitve terjatve od naročnika posla, če je naročnik že izpolnil svojo obveznost do glavnega izvajalca.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen na obogatitveni podlagi, saj glede na to, da je tožena stranka obveznosti glavnemu izvajalcu poravnala, na njeni strani ni prišlo do obogatitve.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. ) Tudi tožena krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (1. odstavek 155. čl. ZPP).

(1) S. Cigoj, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Ur. list RS, Ljubljana, 1981, stran 3. (2) dr. Vesna Kranjc, Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten 1/2014.