Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Glede na to, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da prepoved iz 88. člena ZDen preprečuje, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi zaradi lastninske pravice fizičnih ali civilnih pravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen), v obravnavani zadevi pa zaradi spornega razpolaganja (pogodbe o brezplačnem prenosu premoženja na revidentko) ni prišlo do ovire za vračanje v naravi, ampak je, nasprotno, revidentka, na katero je bilo premoženje preneseno, z izpodbijano odločbo določena za zavezanko za vrnitev premoženja v naravi, vprašanje ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidentka v tem upravnem sporu izpodbija položaj zavezanke za vračilo premoženja v naravi, kar po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni spor o pravici oziroma obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper II. in III. točko izreka v uvodu tega sklepa navedene pravnomočne sodbe in sklepa je druga tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V uvodu revizije navaja vrednost spornega predmeta. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje v skupno obravnavo in odločanje združilo zadevi IV U 45/2012 in IV U 46/2012, tako da se zadeva naprej vodi kot IV U 45/2012 (I. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbi tožnic zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 301-1/94-219 (0360) z dne 2. 3. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-24/2007-22 z dne 18. 1. 2012 (II. točka izreka sodbe in sklepa), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbi tožnic zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločil: upravičenkama Z., p. o., Ljubljana (sedaj K., z. b. o., Ljubljana) in S., d. d., Ljubljana (sedaj D., d. d., Ljubljana), se vsaki do 1/2 vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 1/1 – poslovna stavba v površini 427 m2 in na parc. št. 1/2 – dvorišče v površini 480 m2, obe k. o. C. (1. točka izreka odločbe); zavezanec za vračilo nepremičnega premoženja iz 1. točke te odločbe je B., d. d., razen za prostore v pritličju stavbe, in sicer izhod v izmeri 20 m2, dvorana v izmeri 255,58 m2 ter v nadstropju galerija v izmeri 30 m2, ležeče na parc. št. 1/1 k. o. C., za katere je zavezanec M., in sicer na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 (2. točka izreka odločbe); Okrajno sodišče v Celju po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja in stroški postopka so poravnani (3. točka izreka odločbe) ter da bo o zahtevku iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin, za katere je zavezanec M., upravni organ odločal v posebnem postopku z dopolnilno odločbo (4. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7. Dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 revidentka utemeljuje z navedbo, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 na podlagi določb 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in v zvezi s tem za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23 6. 1993, I Up 850/2002). Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 850/2002 sprejetega stališča, da nedovoljeno razpolaganje v smislu določb 88. člena ZDen predstavljajo tudi razpolaganja v okviru lastninskega preoblikovanja podjetij.

8. Vprašanje, ki ga uveljavlja revidetnka, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, v kateri je bilo revidentki, ki je samoupravna lokalna skupnost, kot zavezanki naložena vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. II Ips 270/2010 z dne 24. 3. 2011, III Ips 71/2010 z dne 26. 4. 2013, X Ips 804/2008 z dne 20. 10. 2010, prim. tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 3. 4. 1995) je namreč ustaljeno stališče, da prepoved iz 88. člena ZDen preprečuje, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi zaradi lastninske pravice fizičnih ali civilnih pravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen). Takšen namen prepovedi razpolaganja in ničnostne sankcije iz 88. člena ZDen izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 850/2002 in odločbe Ustavnega sodišča Up-195/00, na kateri se sklicuje revidentka. V obravnavani zadevi pa zaradi spornega razpolaganja (pogodbe o brezplačnem prenosu premoženja na revidentko, sklenjene v okviru lastninskega preoblikovanja I., p. o., na podlagi določb Zakona o naravni in kulturni dediščini - ZNKD, Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture - ZUJIPK, Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP in Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij) ni prišlo do ovire za vračanje v naravi, ampak je, nasprotno, revidentka, na katero je bilo premoženje preneseno, z izpodbijano odločbo določena za zavezanko za vrnitev premoženja v naravi. Da bi bila zaradi navedenega razpolaganja podana ovira za vračanje v naravi iz določbe tretjega odstavka 16. člena ZDen (lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb), pa revidentka ne uveljavlja. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Če revidentka z navedbo vrednosti spornega predmeta v uvodu revizije meri na dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da revizija v obravnavani zadevi tudi po tej določbi ZUS-1 ni dovoljena. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revidentka v tem upravnem sporu izpodbija položaj zavezanke za vračilo premoženja v naravi. To pa po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (prim. sklepe X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 410/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips X Ips 365/2012 z dne 25. 10. 2012) ni spor o pravici oziroma obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti, kar je sicer predpostavka za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.