Jedro

Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22, za katero pritožba očita, da se nanjo primarno opira izpodbijana odločitev), zato uporaba takšne lojalne razlage s sklicevanjem na sodbe SEU ne predstavlja mehanske aplikacije.

Kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče vsebino določb ZIZ razlagalo evroskladno z jezikovno in namensko razlago (ki sta lastni našemu nacionalnemu pravu), zato pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost uporabljenega načela primarnosti in razlagalnega pristopa ter ne izkaže trditev o uporabi določb ZIZ contra legem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (tudi tožnik) je dne 16. 5. 2024 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala (-) začasno zadržanje učinkovanja Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 6. 2. 2008 z valutno klavzulo v CHF (tudi Pogodba), Notarskega zapisa Pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 14. 4. 2008 (tudi Notarski zapis) in Dodatka št. 1 k Pogodbi (tudi Dodatek) do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, (-) prepoved razpolaganja toženi stranki s terjatvami po Pogodbi, Notarskem zapisu in Dodatku ter izterjevanja te terjatve v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, (-) izrek denarne kazni v primeru kršitve prepovedi, (-) povrnitev stroškov.

2.Sodišče prve stopnje je dne 23. 5. 2024 predlogu v celoti ugodilo, sklicujoč se na najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), Ustavnega sodišča RS (US RS) in Vrhovnega sodišča RS (VS RS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF. Opirajoč se na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), še vedno veljavne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in v času sklenitve Pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), je, z dokaznim standardom verjetnosti, ugotovilo, da zaradi nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti toženke, ki je bila napram tožniku v informacijski prednosti, ker je morala biti seznanjena s tveganjem najema kredita v CHF, tožnik ni razumel potencialnega tveganja v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF, čemur je lahko izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju 30 let, in obsega možnega vpliva na njegovo kreditno obveznost (verjetnostni obstoj terjatve; prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Ugotovilo je tudi izpolnjenost predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s prvo navedeno iz druge alineje je ugotovilo, da tožnikovo preplačilo znaša 547,97 EUR; ker bo morala toženka zneske, ki jih je tožnik preplačal, v delu, ki presega dolgovano glavnico, vrniti, v primeru nesprejetja predlagane začasne odredbe ne bi bilo moč zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ker bi nadaljnje plačevanje pomenilo, da bo tožnik plačeval mesečne obroke, ki bodo bistveno višji od dejansko dolgovanega, tožnik pa bo moral vložiti novo tožbo, zaradi verjetnosti, da bo toženka v primeru ugodilne sodbe vložila pritožbo, s čimer so gotovo povezani dodatni stroški in tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Obstoj predpostavke iz tretje alineje je utemeljevalo s tehtanjem neugodnih posledic za vsako pravdno stranko, sklicujoč se na mesečni znesek obroka v višini 313,89 EUR, kar za tožnika predstavlja finančno breme, ki ga utegne bremeniti do konca prvostopnega in morebiti pritožbenega postopka, pri čemer bi moral obroke, ki bi jih brez izdane začasne odredbe plačal toženki, zahtevati nazaj v novem postopku, s čimer so povezani stroški sodnih taks in odvetnikov, medtem ko je toženka na drugi strani finančna institucija, v primerjavi s tožnikom finančno neprimerljivo močnejša stranka, za katero dolg predstavlja le neznaten del poslovanja, ob obstoju hipotekarnega zavarovanja.

3.Zoper sklep je toženka vložila ugovor, ki mu je tožnik v odgovoru na ugovor nasprotoval. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30. 9. 2024 zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju P 94/2023 z dne 17. 6. 2024 (izrek pod točko I) in odločilo, da se odločitev o stroških ugovornega postopka pridrži za končno odločbo (izrek pod točko II).

4.Toženka v pravočasni pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, tako da se izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker ima odločitev o prepovedi toženi stranki, da razpolaga s terjatvami po Kreditni pogodbi in da jih izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev, ter odločitev o denarni kazni v višini 50.000,00 EUR v primeru kršitve s povišanjem v primeru ponovne kršitve, nedopustno vsebino. Začasna odredba z vsebino prepovedi izterjave se nanaša na ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki vsebuje tudi pravico do izvršbe, zaradi česar je toženki nedopustno omejena ustavna pravica do sodnega varstva, ob tem, ko imajo dolžniki že v okviru izvršilnih postopkov na voljo pravna sredstva (ugovor, odlog). Omejitev pravice do izvršbe s predlaganim zavarovanjem je tudi nesorazmerna (3. člen ZIZ), ker je zasledovani cilj zavarovanja mogoče doseči z drugačnim oziroma milejšim sredstvom.

Vprašanje načina naknadnega uveljavljanja potencialnih kondikcijskih zahtevkov je zgolj hipotetično in ne utemeljuje regulacijske začasne odredbe, ker ne izpolnjuje kriterija nujnosti po določbah ZIZ, saj slednjega stanje, ki bo hipotetično nastopilo čez več let, ne predstavlja, pa tudi Sodišče EU je prepustilo nacionalnim sodiščem, da ob presoji upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, zlasti učinkovitost izvršitve prihodnje sodne odločbe in verjetnost ugotovitve ničnosti. Ob tem, ko prvostopno sodišče navaja zgolj, da je bilo potrebno prepovedati cediranje terjatev, da se doseže celovita prepoved zadržanja učinkovanja Kreditne pogodbe, sicer začasna odredba ne bi dosegla svoje namena, in meni, da je denarna kazen primerna, je poleg zmotne uporabe materialnega prava podana tudi procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep ni vsebinsko obrazložen skladno s temeljnimi procesnimi postulati. Tudi tožnik ni navedel dejstev, s katerimi bi izkazal, da je izdaja regulacijske začasne odredbe v delu, ki toženi stranki prepoveduje razpolaganje s terjatvami in njihova izterjava, potrebna, vključno z utemeljenostjo predlagane denarne kazni, s čimer ni substanciral pogojev za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe.

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ima načelo skladne razlage nacionalnega prava omejitve, in sicer je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino prava Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli, vključno z načelom pravne varnosti. Zato celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki je v nasprotju z določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost.

Pogoji za predlagani začasni ukrep morajo nadalje biti podani in concreto (sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22), čemur izpodbijani sklep ne zadosti. Tožnikove navedbe v predlogu v zvezi s potrebnostjo začasne odredbe (da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov kredita povzročilo poslabšanje njegovega finančnega položaja, da je njegova mesečna obveznost po Kreditni pogodbi v mesecu aprilu 2024 znašala 313,86 EUR, njegovi mesečni prihodki pa znašajo 2.233,84 EUR neto) zaradi domnevne nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje družine so nesubstancirane, zato je napačen zaključek, da naj bi odplačevanje mesečnih obrokov kredita predstavljalo finančno ogroženost tožnika. Ta ne predloži nobenega dokaza za s stopnjo verjetnosti mogoč zaključek, da plačevanje kreditne obveznosti presega standardno finančno breme, inherentno kreditom, in da predstavlja dejansko nevarnost za lastno preživljanje, prav tako ne poda navedb glede preživljanja morebitnih drugih oseb, kljub njegovemu dokaznemu bremenu. Zmotno je stališče o nepotrebnosti navedb o poslabšanju tožnikovega premoženjskega položaja z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov, s čimer je zmotno uporabljeno materialno pravo in zaradi navidezne opredelitve do navedb toženke podana kršitev ustavno varovane pravice do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); sodišče relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotovilo (VSK I Cp 126/2024 z dne 9. 5. 2024), tožnikove gole navedbe ne zadostijo zahtevam ZIZ za intervencijo sodišča v pogodbeno razmerje med pravdnima strankama.

Zakonodaja potrošniških kreditov že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja, zato zahteva oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca. Tožnik je bil evidentno kreditno sposoben ob sklepanju Kreditne pogodbe in tudi je sposoben plačevanja zdajšnjega zneska mesečnih obveznosti. Poleg tega ne uveljavlja dajatvenega zahtevka, zato je argument, da je začasna odredba potrebna, ker bo moral sicer razširjati obseg tožbe in da bo odločitev potencialno povzročila neučinkovitost končne meritorne odločbe, nerazumljiv.

Stališče, da je tožnik uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da je kredit že preplačal, ker je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki ga je tožnik preplačal, presega besedilo sodbe C-520/21 in predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem. Sodišče EU je zapisalo, da je sprejetje začasnih ukrepov utemeljeno, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega, še preden je potrošnik začel postopek, vendar pri tem ne omenja glavnice (te ne omenjajo niti ostali odstavki tega dela sodbe C-287/22). Prvostopno sodišče bi moralo upoštevati, da sta pravdni stranki sklenili devizni kredit v višini 69.150,00 CHF in se dogovorili, da tožnik v zameno za uporabo denarja tožene stranke plačuje tudi obresti, v zvezi s čimer je tožnik pred sklenitvijo Kreditne pogodbe prejel tudi informativni izračun o obveznosti v višini 125.749,03 CHF, s katerimi se je strinjal, kot tudi amortizacijski načrt o poteku odplačila, kar sodišče ignorira kljub posledicam ničnosti v nacionalni zakonodaji (87., 193. člen OZ). Sodišče nacionalno pravo aplicira contra legem, z mehansko in ekspanzivno interpretacijo izoliranega pasusa sodbe Sodišča EU, ter povsem zanemari obresti, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ker je opredelitev do kriterija preplačila kredita zgolj navidezna, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.V odgovoru na pritožbo tožnik na pritožbene očitke obrazloženo odgovarja, zatrjuje obstoj pogojev po določbah ZIZ za izdano začasno odredbo in izraža stališče o pravilni odločitvi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Presoja pritožbe in njenih navedb:

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče druge stopnje je sklep, ki ga tožena stranka izpodbija v celoti, preizkusilo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

8.Pritožba najprej izpodbija prvostopno odločitev o zavrnitvi ugovornih razlogov glede z začasno odredbo dovoljene prepovedi razpolaganja s terjatvami po Kreditni pogodbi, izterjevanja v izvršilnem postopku in uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev. Glede pritožbenih navedb v delu, ki se nanašajo na nedopustno vsebino začasne odredbe ter na zaradi odrejene prepovedi omejeno strankino ustavno pravico do sodnega varstva v zvezi z izterjevanjem v izvršilnem postopku in uveljavljanjem kakršnegakoli drugačnega poplačila terjatev po Kreditni pogodbi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre za pritožbeno novoto; to predstavlja tudi trditev o nesorazmernosti odrejene omejitve pravice do izvršbe. Navedbe pritožnica prvikrat uveljavlja šele v pritožbi, brez navedbe razlogov za zapoznelo navajanje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ). V obravnavanem primeru je namreč predmet pritožbene presoje izdani sklep o zavrnitvi ugovora, s katerim je prvostopno sodišče odločalo o ne/utemeljenosti ugovornih razlogov, tožena stranka pa je v ugovoru zatrjevano materialnopravno nepravilnost sklepa o izdani začasni odredbi utemeljevala (zgolj) s trditvami o neobstoju pogojev za intervencijo sodišča v delu glede prepovedi cesije terjatve (torej glede prepovedi razpolaganja s terjatvami) in šele v pritožbi sedaj prvikrat nasprotuje kot zmotnemu zaključku sodišča v izdanem sklepu o začasni odredbi, da je podan namen zavarovanja (kar predstavlja materialno pravo; člen 273 ZIZ) s prepovedjo izterjevanja v izvršilnem postopku in uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev. Zaradi drugačnega procesnega položaja, upoštevaje pravila glede pravnih sredstev in meja pritožbenega preizkusa, in ko torej lahko pritožnica v pritožbi uveljavlja le tiste razloge, ki se nanašajo na sklep o ugovoru, ne pa več tistih, ki se nanašajo na sam sklep o izdani začasni odredbi (in ki jih ni uveljavljala v ugovornem postopku), se pritožnica v situaciji, kot je obravnavana, tudi ne more uspešno vsebinsko sklicevati na odločitvi VSM I Cp 607/2024 z dne 4. 9. 2024 in VSL II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024 - v obeh primerih je namreč šlo za pritožbeni preizkus izpodbijane zavrnilne prvostopne odločitve (oz. dela odločitve). Na sklep o izdani začasni odredbi se nanaša tudi nadaljnji pritožbeni očitek o po tožniku nesubstanciranih pogojih glede potrebnosti izdaje regulacijske začasne odredbe, s katerim ne more uspešno izpodbiti sklepa o ugovoru, medtem ko je izpolnjenost kriterija "nujnosti" začasne odredbe sodišče presojalo ob tehtanju pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.