Jedro

V obravnavani zadevi je rok iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 določen za uveljavitev pravice do podaljšanja koncesijske pogodbe, kar je po presoji sodišča rok, ki se nanaša na uveljavljanje materialnopravnega upravičenja, torej materialni rok. Ta rok je prekluziven, kar pomeni, da pravica po njegovem izteku ugasne.

Stališče Vrhovnega sodišča je, da se pravočasnost v tej zadevi obravnavanega materialnega roka, presoja po določbah 68. člena ZUP, po katerem velja za pravočasno vložena zahteva, ki jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Domneva iz drugega odstavka tega člena velja le, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali pa brzojavno pristojnemu organu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-13/2006-DE-173 (02731425) z dne 22. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine za prod in pesek na pridobivalnem prostoru kamnoloma A. v občini Bohinj (1. točka izreka) in ugotovila, da v postopku izdaje sklepa ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik izvaja rudarsko pravico na podlagi koncesijske pogodbe št. 354-14-40/01 z dne 10. 12. 2001, ki velja 20 let. Ker je vložil nepopolno vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomu A. 11. 6. 2021, ko je toženka vlogo prejela, je to storil en dan po roku, ki je v Zakonu o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) določen kot skrajni rok za vložitev vloge. Zato je vlogo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je njegova vloga pravočasna, saj jo je 10. 6. 2021 oddal na pošti priporočeno s povratnico, kar je znotraj roka, predpisanega z ZRud-1, tj. 6 mesecev pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba. Koncesijska pogodba je bila namreč podpisana 10. 12. 2001, sklenjena pa je bila za 20 let. ZUP v 100. členu določa, da se rok, ki je določen v letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma leta, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je se je zgodil dogodek, od katerega teče rok. Enako določa 62. člen Obligacijskega zakonika. To pomeni, da je pogodba veljala do vključno 10. 12. 2021. Rudarska pravica se po zakonu lahko podaljša, če je bila vloga za podaljšanje vložena najmanj 6 mesecev pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je bilo treba vlogo vložiti do vključno 10. 6. 2021. To pa je tožnik tudi storil, saj je 10. 6. 2021 oddal svojo priporočeno poštno pošiljko s povratnico. V zvezi z očitano nepopolnostjo vloge, opozarja na 67. člen ZUP, po katerem mora organ stranko pozvati na popravo vloge. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama je sporno, ali je tožnik vlogo za podaljšanje rudarske pravice vložil v roku iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1, po katerem se čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje lahko podaljša, med drugim pod pogojem, da je bila vloga za podaljšanje rudarske pravice vložena najmanj šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bila koncesijska pogodba sklenjena.

7. Procesni roki veljajo za posamezna dejanja postopka in označujejo v glavnem določena časovna obdobja, v katerih je treba opraviti določena dejanja v postopku ali pa označujejo določena časovna obdobja, ki morajo preteči, da bi se lahko začela in opravila določena dejanja v postopku. Materialni roki veljajo za uveljavitev materialnih pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti.1 Po strogo formalnem kriteriju je rok materialni, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok nanaša. Če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesni, če pa se nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, pa je materialni.2

8. V obravnavani zadevi je rok iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 določen za uveljavitev pravice do podaljšanja koncesijske pogodbe, kar je po presoji sodišča rok, ki se nanaša na uveljavljanje materialnopravnega upravičenja, torej materialni rok. Ta rok je prekluziven, kar pomeni, da pravica po njegovem izteku ugasne.

9. Za pravilno odločitev je relevantno, ali se pri materialnih prekluzivnih rokih uporablja drugi odstavek 68. člena ZUP. Ta določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Določba je uvrščena v procesni zakon, kar bi kazalo na to, da se nanaša na zakonsko izjemo, ki je določena le za štetje procesnih rokov.3 Vendar v tem primeru ne gre za štetje roka, ampak za neizpodbojno zakonsko domnevo, ki določa, kdaj se šteje vloga za prejeto. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se ta določba uporablja ne glede na to, ali stranka z njo opravlja določeno procesno dejanje ali uveljavlja določeno materialno pravno upravičenje.

10. Tako Vrhovno sodišče v sodbah I Up 1324/2004 in I Up 514/2005, v katerih je obravnavalo pravočasnost materialnega prekluzivnega roka, navaja, da bi bila vloga pravočasna, če bi bila oddana zadnji dan roka priporočeno po pošti. Enako izhaja iz sodbe VI Ips 3/2006, v kateri je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec zaradi poenotenja upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča pri uporabi 1. odstavka 27. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic v zvezi z drugim odstavkom 68. in drugim odstavkom 101. člena ZUP. Stališče Vrhovnega sodišča je, da se pravočasnost v tej zadevi obravnavanega materialnega roka, presoja po določbah 68. člena ZUP, po katerem velja za pravočasno vloženo zahteva, ki jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Domneva iz drugega odstavka tega člena velja le, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali pa brzojavno pristojnemu organu.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik z Republiko Slovenijo 10. 12. 2001 sklenil koncesijsko pogodbo št. 354-14-40/01, in sicer za dobo 20. let, da je oddal vlogo za podaljšanje priporočeno s povratnico na pošti 10. 6. 2021 in da je ta k toženki prispela 11. 6. 2021. Glede na drugi odstavek 68. člena ZUP se torej za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje 10. 6. 2021. Med strankama tudi ni sporno, da bi rok iztekel 20. 12. 2021. Vloga, za katero se upoštevaje zakonsko domnevo šteje, da je bila vložena 10. 6. 2021, je torej pravočasna. To pomeni, da je toženka nepravilno štela, da je dan prejema vloge 11. 6. 2021 in neupravičeno uporabila določbo 3. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. S tem je bistveno kršila določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločbe.

12. Sodišče v zvezi z navedbo, da je bila vloga tožnika nepopolna, še ugotavlja, da je toženka iz tega razloga ni zavrgla. Zato tožbenih navedb v zvezi s tem ni bilo treba presojati. Se pa strinja s stališčem tožnika, da je treba v primeru nepopolnih vlog stranke na podlagi 67. člena ZUP pozvati na popravo.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožniku je stroške dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 196. 2 Glej X Ips 201/2014, tč. 12. 3 Primerjaj X Ips 457/2014, tč.10.