Jedro

Od plačanega nespornega dela odškodnine se ne odštevajo zamudne obresti v skladu z določbo 313. čl. ZOR, ker se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodne odločbe, zato pravilo o vračunanju po 313. členu ZOR ne pride v poštev, saj sodišče denarne odškodnine še ni odmerilo.

Za zvin vratne hrbtenice in udarec v prsni koš gre 39. letnemu tožniku odškodnina v znesku 475.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti, 50.000,00 SIT za strah in 675.000,00 SIT za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skupaj 1,200.000,00 SIT odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki 1 in 2 izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 270.793,00 SIT ter obresti od zneska 1.200.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.3.2002, od zneska

270.793,00 SIT pa od 29.3.2002 do plačila in sicer od 1.1.2002 do

27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila, pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 181.282,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje, v petnajstih dneh." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 20.040,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude od izdaje te sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je pod točko 1 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.604.361,15 SIT z obrestmi, kot so razvidne iz izreka. Pod točko 2 je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ki predstavljajo materialno škodo, pod točko 3 izreka pa odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe glede nematerialne škode v znesku

1.500.000,00 SIT s pripadki se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče odmerilo odškodnino za negmotno škodo v znesku

900.000,00 SIT, ki pa ne dosega dejansko nastale škode. Pravilno je sicer povzelo zdravstveno dokumentacijo in izvedeniško mnenje dr.

E. S., vendar pa je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tožniku prisodilo prenizko odškodnino, tako iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja, kot tudi zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Prisojena odškodnina iz teh naslovov ne ustreza določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je pa tudi nižja kot jo sicer sodišča prisojajo oškodovancem podobne starosti, spola in poklicne usmeritve. Tudi odškodnina za primarni strah v višini

50.000,00 SIT ne predstavlja ustrezne satisfakcije. Zavrnitev zahtevka iz naslova pretrpljenega strahu zaradi izida zdravljenja je v nasprotju z dejanskim stanjem in izvedenimi dokazi, kot so tudi razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in z izvedenimi dokazi. Graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z poračunom plačila nespornega dela odškodnine ter poračunom v skladu s 313. členom ZOR, zato je tudi valorizacija izplačanega dela nesporne odškodnine obračunana napačno. Tudi iz tega razloga je zato zmoten zaključek, da je tožena stranka z delnim nakazilom zanjo nesporne odškodnine iz naslova nematerialne škode poravnala v celoti svojo obveznost, vključno z dotedaj natečenimi zamudnimi obrestmi, pri čemer tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je plačala tudi kakršnekoli zamudne obresti.

Sodišče v pravico strank ne more posegati, razen če nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom in ker ni obrazložilo, zakaj je postopalo drugače, gre za bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. in po 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tudi v prerekanem delu ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne prereka. Utemeljeno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede priznane višine odškodnine iz teh dveh naslovov. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila ob pravilni uporabi 200. in 203. člena ZOR in glede na ustaljeno sodno prakso prisojanja odškodnin v podobnih primerih odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel tožnik z nategom vratnih mišic in udarcem v prsni koš, ko izvedenec ugotavlja, da ni trpel hudih bolečin, da pa je imel štiri tedne srednje hude, dva meseca stalne lahke in v določenih okoliščinah tudi še vedno občasne lahke bolečine, ob ugotovljenih nevšečnostih, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje, primerna odškodnina v višini 475.000,00 SIT in ne le 425.000,00 SIT. Prenizko pa je tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju, da je bil tožnik ob nezgodi star 39 let, s posledicami, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje in prizadetostjo njegove aktivnosti, tako poklicne, kot rekreativne, pritožbeno sodišče meni, da je potrebno glede na prisojene odškodnine v podobnih primerih zvišati odškodnino tožniku iz tega naslova od

425.000,00 SIT na 675.000,00 SIT, saj takšna prisojena odškodnina ustreza določbi 2. odst. 200. člena ZOR. Višja zahtevka tožnika iz teh naslovov pa sta po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljena.

Neutemeljena je pritožba zoper odškodnino iz naslova prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v znesku

50.000,00 SIT za kratkotrajen strah, ki pa mu je porušil duševno ravnovesje. Takšna odškodnina ni v nasprotju z odškodninami v drugih podobnih primerih. Pritožbeno sodišče pa tudi kot povsem prepričljivo sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na dejstvo, da je tožnikovo zdravljenje potekalo brez posebnih zapletov in da je tožnik sam na izrecno vprašanje, ali se je bal, kakšen bo izid zdravljenja, odgovoril, da je upal, da bo uspešno, ni podlage za prisojo odškodnine za strah za izid zdravljenja. Pritožnikova trditev, da je zavrnitev tega zahtevka v nasprotju z dejanskim stanjem in izvedenimi dokazi ne drži. Sama dolžina zdravljenja namreč še ne pomeni, da je istočasno podan tudi strah za izid zdravljenja, če zdravljenje poteka običajno in ne prihaja do zapletov, kot je bilo v danem primeru. Poleg tega pa tudi tožnik sam zaslišan o takem strahu ne izpoveduje. Izvedenec sicer lahko poda mnenje, kdaj gre za upravičen strah za izid zdravljenja, vendar pa je ta strah potrebno presojati prvenstveno s subjektivnega zornega kota. Tega pa, kot je bilo ugotovljeno, ni bilo v takšni intenzivnosti, ki bi narekoval prisojo denarne odškodnine.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako celotna odškodnina tožniku, odmerjena v znesku 1.200.000,00 SIT, primerna in pravična. Ker pa je tožena stranka dne 29.3.2002 plačala tožeči stranki nesporni del odškodnine za negmotno škodo v višini 820.391,00 SIT, gredo tožeči stranki v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, po katerem oškodovancu od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika, zamudne obresti od celotnega zneska odmerjene odškodnine 1.200.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.3.2002, ko je bil nakazan nesporni del

820.391,00 SIT, od 29.3.2002 dalje pa glavnico predstavlja razlika med zneskom 1.200.000,00 SIT in valoriziranim nespornim delom plačane odškodnine, to znesek 270.793,00 SIT. Nesporni del odškodnine

820.391,00 SIT, plačan 29.3.2002, valoriziran na dan sodbe sodišča prve stopnje dne 15.3.2004 namreč znaša 929.207,00 SIT, pri tem, da zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. list RS, št. 56/03, ZPOM-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato glede na vse navedeno, ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za prestane telesne bolečine in nevšečnosti in glede obrestnega dela zahtevka, obračuna in poračuna nespornega dela plačane odškodnine za negmotno škodo, zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu v točki 1 izreka spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, tako da je tožeči stranki prisodilo še 270.793,00 SIT odškodnine za negmotno škodo in obresti, kot so razvidne iz izreka te sodbe, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbe pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in nespremenjeni del sodbe potrdilo na podlagi

353. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je zahteva pritožnika, da se od plačanega nespornega dela odškodnine odštejejo dolgovane obresti v skladu z določbo 313. člena ZOR, neutemeljena.

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja po cenah na dan sodne odločbe, zato pravilo o vračunavanju po 313. členu ZOR ne more priti v poštev, saj sodišče denarne odškodnine še ni odmerilo. Enakopraven položaj upnika in dolžnika je zagotovljen z valorizacijo plačila na račun odškodnine za čas od dneva plačila do dneva sodne odločbe za dolžnika, za upnika pa zagotovljen z odmero odškodnine na dan sodne odločbe. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim izvajanjem tožeče stranke o vračunanju po 313. členu ZOR, ob upoštevanju dospelosti odškodninskih terjatev, dolžnikove zamude in časa določanja odškodnine.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo, pa je še vedno ugotoviti, da je uspeh tožeče stranke približno polovičen, zato je glede na okoliščine primera, ko je pretežni del stroškov nastal na strani tožeče stranke prav, da nosita pravdni stranki vsaka polovico pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so bili odmerjeni v znesku 385.128,00 SIT (sestava tožbe 500 točk, prvi pripravljalni spis 9.1.2004 500 točk, zastopanje na glavni obravnavi dne 3.11.2003 500 točk, na glavni obravnavi 16.2.2004 250 točk in na glavni obravnavi 15.3.2004 250 točk ter 50 točk za poročilo stranki, skupaj 2.050 odvetniških točk po 110,00 SIT, v znesku 225.500,00 SIT, 2 % materialnih stroškov 4.510,00 SIT in 20% DDV 45.100,00 SIT ter

93.975,00 SIT za stroške izvedenca in 16.043,00 SIT taksa za sodbo.

Ni pa kot potrebna bila priznana vloga z dne 26.8.2003). Stroški tožene stranke na prvi stopnji pa predstavljajo strošek za takso za odgovor na tožbo 13.023,00 SIT in stroški za prihode na sodišče

9.540,00 SIT, skupaj 22.563,00 SIT. Celokupni pravdni stroški na prvi stopnji tako znašajo 407.691,00 SIT in jih morata nositi stranki vsaka do polovice, to je vsaka 203.845,00 SIT. Po kompenzaciji je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 181.282,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe dalje v petnajstih dneh. Izpodbijano sodbo v točki 3 izreka je pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 154. in 165. člena ZPP. Stroški so bili odmerjeni v skladu s pritožbenim uspehom tožeče stranke, ki znaša približno 20%. Obsegajo pa sestavo pritožbe 500 odvetniških točk po 110,00 SIT, 55.000,00 SIT, 20% DDV 11.000,00 SIT in taksa za pritožbo 34.200,00 SIT, skupno torej 100.200,00 SIT, 20% pa znaša 20.040,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od izdaje te sodbe dalje.