Up-33/96

25.9.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb M. Č. B. iz P., ki jo zastopa D. P. iz P., na seji senata dne 25. septembra 1996

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba M. Č. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II CP 1133/94 z dne 25.1.1995 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. VI P 593/88 z dne 11.5.1994 se zavrže.

2.Ustavna pritožba M. Č. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1050/95 z dne 6.12.1995 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št VI P 593/88 z dne 12.4.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica izpodbija sklepa, s katerima je sodišče odločilo o ustavitvi postopka (sklepa, navedena pod točko 1 izreka), in sklepa, s katerima je sodišče odločilo o pritožničinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (sklepa, navedena pod točko 2 izreka). Z izpodbijanimi sklepi naj bi bila kršena 22. (enako varstvo pravic) in 23. člen Ustave (pravica do sodnega varstva) in s tem zanikana pravica do sodnega varstva. Pritožnica predlaga razveljavitev sklepov o ustavitvi postopka in vrnitev zadeve v nadaljnje obravnavanje pred drugim sodnikom.

2.Pritožnica meni, da sodišče ne bi smelo ustaviti postopka. Na vabilu na glavno obravnavo naj bi bilo namreč napisano, da sme sodišče v primeru, ko na obravnavo ne pride ena od strank, zadevo na podlagi predloženih dokazov kljub temu obravnavati in v njej razsoditi. Po pouku na vabilu naj bi zato do obveznega mirovanja postopka prišlo le tedaj, ko na narok ne bi prišla nobena od strank. Sodnik ne bi smel upoštevati predloga nasprotne stranke za mirovanje postopka, ker naj bi nasprotna stranka s tem zlorabila pravice, ki jih ima v postopku. S tem, ko je sodišče takemu predlogu ugodilo in po ugotovitvi o ponovnem nastopu pogojev za mirovanje postopek ustavilo, naj bi kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Pritožnica je navedla, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila zato, da bi izčrpala vse možnosti, ki ji jih daje postopek.

Pritožnica je še navedla, da so bili sklepi izdani v postopku zaradi plačila najemnine; da teče postopek že od novembra 1988; da je zavlačevanje postopka posledica nepripravljenosti sodnikov na narokih; da sodniki ne poznajo spisovnega gradiva.

3.Ustavna pritožba se vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je možna ustavna pritožba (prvi odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavno pritožbo je mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS).

Rok za ustavno pritožbo začne torej teči z vročitvijo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o zadnje dovoljenem pravnem sredstvu zoper akt, s katerim naj bi bile kršene pritožnikove ustavne pravice.

4.Pravno sredstvo je procesno dejanje upravičene osebe, s katerim ta od pristojnega organa zahteva preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega posamičnega akta. Namen pravnih sredstev zoper odločbo, s katero se pravdni postopek konča, je torej doseči pravilno in zakonito odločbo ter s tem tudi odpravo morebitnih kršitev ustavnih pravic, storjenih s to odločbo.

Namen ustavne pritožbe je v tem smislu podoben namenu pravnih sredstev: ustavna pritožba je sredstvo, s katerim upravičena oseba zahteva presojo o obstoju morebitnih kršitev ustavnih pravic. Namen predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je drugačen. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje - v obravnavanem primeru v stanje pred izdajo odločbe, s katerim se je pravdni postopek končal - želi stranka odpraviti posledice zamude pri izvedbi nekega procesnega dejanja. Vprašanje, ali je bila odločba, s katero je bil postopek končan, zakonita in pravilna ter v skladu z Ustavo, za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bistveno. Odločba sodišča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je torej posamični akt, zoper katerega je mogoča samostojna ustavna pritožba. Pravna sredstva zoper sklep o ustavitvi postopka so bila zato v obravnavanem primeru izčrpana z vložitvijo pritožbe zoper ta sklep.

5.Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka je zato začel teči z dnem, ko je bil pritožnici oziroma njenemu pooblaščencu vročen sklep o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopni sklep. V poizvedbah pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je bilo ugotovljeno, da je bil ta sklep pritožničinemu pooblaščencu vročen dne 16. februarja 1995. Ustavna pritožba, vložena 5. februarja 1996, je torej prepozna. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zoper sklepa, navedena v točki 1 izreka, zavrglo (prva alinea prvega odstavka 55. člena ZUstS).

6.Ustavne pritožbe zoper sklepa, navedena pod točko 2, Ustavno sodišče ni sprejelo, ker očitno ne gre za zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Z izpodbijanima sklepoma je sodišče zavrnilo predlog pritožnice za vrnitev v prejšnje stanje. Razlogi, s katerimi je pritožnica utemeljevala svoj predlog, naj bi ne bili opravičljivi, saj je pritožnico v postopku zastopal pooblaščenec. Iz telegrama pooblaščenca, ki ga je poslal pred narokom, naj bi jasno izhajalo, da ni šlo za zamudo, ampak za odločitev o nepristopu na narok.

7.V čem naj bi bila kršitev 22. člena, pritožnica ni utemeljila. V postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa tudi očitno ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Pritožničinih navedb o zavlačevanju postopka do izdaje sklepa o ustavitvi postopka ni bilo potrebno preveriti, ker z njimi pritožnica ne more utemeljevati očitka o neutemeljenem zavlačevanju odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Česa drugega pa pritožnica ni navedla.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka in na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj