Jedro

Pritožnik pravilno ugotavlja, da je pogodbena kazen za podlagi določb ZOR lahko določena za primer neizpolnitve ali za primer zamude z izpolnitvijo. Zmotno pa je njegovo stališče, da pogodben kazen za obravnavani primer ne pride vpoštev iz razloga, ker je bila dogovorjena za primer zamude z izvedbo del. Trdi, da ker del tožeča stranka ni dokončala, lahko dogorimo le o neizpolnitvi obveznosti, ne pa o zamudi z izpolnitvijo, za neizpolnitev pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena. vendar po prepričanju pritožbenega sodišča prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo. Za zamudo z izpolnitvijo pa je bila pogodbena kazen dogovorjena. Neizpolnitev obveznosti ne izključuje uveljavljanje pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 5. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 97.545,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v roku petnajstih dni od prejema te odločbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sodbo in sklepom, ki bi se pravilno morala glasiti le sodba), ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke A d.o.o., zoper toženo stranko B d.o.o., v višini 2.064.003,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke B d.o.o., zoper tožečo stranko v višini 1.243.620,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Po pobotanju terjatve iz 1. in 2. točke je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 820.383,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka) ter (s popravnim sklepom opr. št. X Pg 13/96-78, z dne 5.7.2006) v pobotanem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 944.976,00 SIT z obrestmi in zakonske zamudne obresti od zneska 2.064.003,00 SIT od 8.10.1995 do 16.10.1995, je zavrnilo (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 265.905,00 SIT z obrestmi (5. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper 2., 3. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot nedovoljeno zavrže, oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V dodatku k odgovoru na pritožbo pa opozarja na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-300/04, z dne 2.3.2006 (Ur. list RS, št. 28/2006), češ da iz nje izhaja, da se tek zamudnih obresti ustavi, ko doseže glavnico, tudi, ko gre za razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1.1.2002 in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem natekle zamudne obresti presegajo 4.128.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla v zamudo z deli in da je za to zamudo sama odgovorna. Pri tem naj bi zmotno ocenilo izjave zaslišanih prič, iz katerih naj bi nedvomno izhajalo, da so se detajli posameznih kamnoseških del dostavljati sproti, vendar tudi z eno do dvo-dnevno zamudo. Prvostopno sodišče naj bi premalo upoštevalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da priča V. kot projektant ni bil prisoten na objektu ves čas in da je bil tudi v R. ter, da je to povzročalo zamude, kar vse naj bi kazalo, da razlog zamude ni bil na strani tožeče stranke in da zato zanjo ne more biti odgovorna.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da izvedeni dokazi ne dajejo opore za zaključek, da tožeča stranka ni bila kriva za zamudo z deli in z razlogi zanjo, katerim se v celoti pridružuje. Prvostopno sodišče je svoje zaključke glede zamude med drugim temeljilo na določbi 7. člena Pogodbe, št. 10: o oddaji in prevzemu inženiringa za opremo objekta V. "N." (v nadaljevanju Pogodba) po kateri se je rok za izvedbo del lahko podaljšal le na pismeno vlogo izvajalca in ugotovilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, da je ravnala v skladu s 7. členom Pogodbe. Zato je zaključilo, da je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude.

Pritrditi je pritožniku, da je v danem primeru, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je za zamudo kriva tožena stranka, pri ocenjevanju utemeljenosti zahtevka za plačilo pogodbene kazni potrebno ugotavljati zatrjevane vzroke za zamudo, ne glede na določbo 7. člena Pogodbe. Prvostopno sodišče pa je to tudi storilo, saj se je ukvarjalo s trditvami pravdnih strank, podanih v tej smeri (stran 4 obrazložitve sodbe) . Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka premalo konkretno zatrjevala vzroke za zamudo, saj ni povedala "koliko časa je bilo potrebno čakati na posamezne detajle in koliko zamude je zaradi tega nastalo". V pritožbi sicer trdi, da naj bi to izpovedala Č. in M., medtem ko v postopku na prvi stopnji ni konkretno trdila, kaj v zvezi z roki za izvedbo del in zamudo, naj bi navedena izpovedala. Ker pa je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev, tožeča stranka pa (kot že rečeno) ni podala konkretnih trditev o dejstvih, ki bi kazala, koliko časa in na katere detajle je morala čakati, predlagano zaslišanje ni bilo potrebno. Prvostopno sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem Č.in M.. Ob povedanem tudi niso relevantne trditve pritožnika, da so bili detajli za police datirani na julij 1995 in da pred tem datumom tega dela tožeča stranka ni mogla pričeti, še zlasti, ker tožeča stranka ni niti trdila, koliko časa je potrebovala za opravo tega dela, niti, da bi morala opraviti le še to delo. Zato pritožnik tudi nima prav, ko pravi, da upoštevaje datum, ko so bili sporočeni detajli za police (julij 1995) dogovorjeni 2-mesečni rok za izvedbo del do dneva, ko je tožeča stranka prenehala z deli, še ni potekel. Premalo konkretizirane so tudi trditve tožeče stranke,ki jih podaja tudi v pritožbi, da je bil drugi razlog za zamudo v tem, da tožena stranka ni plačala druge začasne situacije, izstavljene za dela, izvršena v juliju (in tretje začasne situacije), na kar naj bi jo tožeča stranka večkrat pozivala, češ, da zaradi neplačila ni mogla več nabavljati materiala in del ni mogla nadaljevati. Tožena stranka je namreč na te trditve odgovorila, da je tožeča stranka, kljub temu, da do dogovorjenega roka ni opravila dogovorjenih del, dne 25.7.1995 izstavila drugo obračunsko situacijo, ki je vsebovala dela, ki niso bila opravljena, ali pa so bila opravljena nekvalitetno. Zato zahtevanega zneska ni plačala. Prvostopno sodišče je ob takšnih trditvah tožene stranke ter upoštevaje, da je bila druga situacija izdana šele na dan, ko bi tožeča stranka že morala zaključiti z deli, in ker tožeča stranka tudi ni podala zadosti konkretnih trditev o drugih zatrjevanih vzrokih za zamudo (ki se nanašajo na posredovanje detajlov), postopalo pravilno, ker trditvam tožeče stranke o zamudi zaradi plačila druge situacije ni sledilo.

Pritožnik pravilno ugotavlja, da je pogodbena kazen na podlagi določb ZOR lahko določena za primer neizpolnitve ali za primer zamude z izpolnitvijo. Zmotno pa je njegovo stališče, da pogodbena kazen za obravnavani primer ne pride v poštev iz razloga, ker je bila dogovorjena za primer zamude z izvedbo del. Trdi, da ker del tožeča stranka ni dokončala, lahko govorimo le o neizpolnitvi obveznosti, ne pa o zamudi z izpolnitvijo, za neizpolnitev pa pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo. Za zamudo z izpolnitvijo pa je bila pogodbena kazen dogovorjena. Neizpolnitev obveznosti ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena v višini 1% "pogodbenega zneska" po srednjem tečaju B.S. za vsak koledarski dan zamude. Ker je zapis glede višine jasen (govori o procentu "pogodbenega" zneska), dileme, ki jo načenja pritožnik (ali znaša pogodbena kazen 1% glede na vrednost "pogodbenih" del ali glede na vrednost "opravljenih" del), ni.

Prvostopno sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da je bila pogodbena kazen uveljavljana pravočasno. V 5. odst. 273. člena ZOR je sicer res določeno, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Vendar pa v danem primeru pogodbeno dogovorjena obveznost ni bila izpolnjena, tožena stranka pa je takoj po prejemu obvestila tožeče stranke (dne 21.9.1995), v katerem jo je ta obvestila, da je primorana zaključiti z deli na objektu tožene stranke, in prejemu tretje (zadnje) situacije (dne 2.10.1995), dne 6.10.1995, pred zapadlostjo te (7.10.1995), to zavrnila in uveljavljala pogodbeno kazen. Stališče pritožnika, da bi morala tožena stranka uveljavljati pogodbeno kazen takoj po prejemu obvestila tožeče stranke z dne 20.9.1995 (ki ga je prejela 21.9.1995) oziroma v dopisu z dne 22.9.1995, v katerem obvešča tožečo stranko, da bo na njene stroške nadaljevala dela z drugim izvajalcem, v dani dejanski situaciji(ko obveznost ni bila izpolnjena), ni sprejemljivo.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke za pogodbeno kazen v višini 1% pogodbene vrednosti del (ter to terjatev pobotala s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke), ter tožbeni zahtevek tožeče stranke za ta znesek zavrnilo.

Neupoštevne pa so trditve tožene stranke, ki jih je glede teka zamudnih obresti oziroma ustavitve tega podala v dodatku odgovora na pritožbo ter v zvezi s tem njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-300/04, z dne 2.3.2006, saj se tožena stranka ni pritožila zoper prvostopno odločbo (359. člen ZPP).Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), uveljavljanih bistvenih kršitev pa pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob zgoraj navedenem, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 97.545,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetnici tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo, v znesku 68.750,00 SIT (625 odvetniških točk), 20% DDV v znesku 13.750,00 SIT in takso za odgovor na pritožbo v znesku 15.045,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stra nki navedene stroške v roku petnajstih dni od prejema drugostopne sodbe, v primeru neplačila pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila, saj bo zamuda (v kolikor bo) nastopila šele tedaj.