Jedro

Kdaj so stroški zakrivljeni (člen 178 ZKP) je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Tudi pri odmeri dela povprečnine v zvezi z zakrivljenimi stroški mora sodišče smiselno izhajati iz zakonskih okvirov (3. odstavek 92. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B.B., odvetnika Ž.K. se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se povprečnina, katero je zagovornik dolžan plačati kot strošek kazenskega postopka, ki je nastal s preložitvijo glavne obravnave, zniža na 150.000,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 94. člena ZKP odločilo, da je zagovornik obtoženega B. B., odvetnik Ž.K. iz L. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali s preložitvijo glavne obravnave dne 1.9.1999 po njegovi krivdi in sicer povprečnino v višini 250.000,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil zagovornik brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi "oziroma podrejeno, da zmanjša stroške kazenskega postopka".

Pritožba je deloma utemeljena.

Obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (178. člen) plačajo, ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine (1. odstavek 94. člena ZKP).

Iz navedene določbe izhaja, da je sodišče dolžno naložiti plačilo stroškov, ki so jih povzročili po svoji krivdi našteti procesni udeleženci, saj bi bilo krivično, če bi moral obdolženec plačevati tudi te stroške. Kdaj so stroški zakrivljeni je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno bi veljalo da stroški, ki so nastali, niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.

V obravnavanem primeru je za presojo, ali je zagovornik zakrivil stroške v zvezi s preložitvijo glavne obravnave nepomembno, ali se glavne obravnave ni udeležil namerno oziroma zato, da bi zavlačeval postopek ali le zaradi njegove "administrativne napake" oziroma zato, ker naj bi si v rokovnik zabeležil napačen datum glavne obravnave. Dejstvo je, da je bil o glavni obravnavi dne 1.9.1999 pravilno obveščen in ker na narok ni prišel, je moralo sodišče glavno obravnavo preložiti, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 308. člena ZKP za nadaljevanje postopka. Naslednjo glavno obravnavo bo moralo sodišče zaradi preteka trimesečnega roka začeti znova. Zaradi navedenih razlogov na strani zagovornika, so v postopku nastali nepotrebni stroški, ki jih je zagovornik dolžan plačati. Zato njegovi pritožbi, kolikor izpodbija utemeljenost odločitve o plačilu stroškov, ni bilo mogoče ugoditi.

Višje sodišče se tudi ne strinja js pritožbenimi navedbami, da stroški, ki jih mora plačati, "niso specificirani" oziroma "da mu povprečnina ni jasna". Sodišče prve stopnje zagovorniku ni naložilo plačila konkretnih stroškov v zvezi s preložitvijo glavne obravnave, čeprav bi to smelo storiti; v takšnem primeru bi tudi moralo pojasniti višino nastalih stroškov. Zagovorniku je naložilo le plačilo "stroškov, ki obsegajo v izreku navedeno povprečnino" (list. št. 127 in 128). Povprečnina v zakonu ni definirana v tem smislu, kaj obsega, čeprav je znano, da zajema osebne in materialne izdatke v zvezi z delom sodišča, ki jih zakon ne navaja in ki jih zgolj primeroma našteva izpodbijani sklep.

Povprečnina je tudi v zakonu opredeljena kot pavšalni znesek in ga sodišče zato ni dolžno razčlenjevati.

Utemeljena pa je zagovornikova pritožba, kolikor izpodbija višino povprečnine, ki jo mora plačati. Tudi pri odmeri dela povprečnine v zvezi z zakrivljenimi stroški mora sodišče izhajati iz zakonskih okvirov: po določbi 3. odstavka 92. člena ZKP se namreč povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati.

Pregled spisa pokaže, da je postopek razmeroma enostaven, da bo v kratkem končan in da je bilo opravljenih malo procesnih dejanj. Zadnja uradno objavljena povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo (Ur. list RS št. 78/99 za mesec julij 1999 je znašala 107.925,00 SIT (Ur.

list RS št. 78/99). Sodišče prve stopnje res ni s preverjanjem ugotavljalo pritožnikovih premoženjskih razmer, vendar je za odločitev o plačilu povprečnine tokrat zadoščalo tudi splošno vedenje o odvetniških dohodkih, pri čemer ni videti razlogov za domnevo, da ta predpostavka ne bi držala tudi v pritožnikovem primeru. Ob upoštevanju navedenih kriterijev in dejstva, da je smelo sodišče prve stopnje zagovorniku naložiti le plačilo ustreznega dela povprečnine, je višje sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je povprečnino znižalo na 150.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.