Jedro

Iz razlogov napadene sodbe izhajajo ustrezni in zadostni razlogi o testu sorazmernosti, v okviru katerega je sodišče prve stopnje tehtalo ustavne pravice, to je pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (nadalje Ustava RS) ter pravico do varstva osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS oziroma pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Pri tem je upoštevalo vsebino objavljenega članka dne 24.10.2016 ter vse okoliščine, v katerih je obdolženi kot novinar, socialni delavec ter član G.... .si, članek objavil ter se opredelilo, da članek po vsebini pomeni ostro kritiko dela zasebne tožilke kot odvetnice oziroma pooblaščenke Centra za socialno delo (CSD) S.G. in CSD V. in ne osebnega napada na zasebno tožilko (9. do 18. točke sodbe). Na podlagi opravljenega testa sorazmernosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje (oziroma v ravnanju obdolženca niso podani objektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja), ker obdolženec z objavljenim člankom ni presegel mej pravice do svobode izražanja in torej ni posegel oziroma škodoval časti in dobremu imenu zasebne tožilke.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebne tožilke S.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka S.M. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 3835/2017 z dne 22.1.2018 obdolženega F.D. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo njihova višina znana.

2. Proti taki sodbi so se pritožili pooblaščenci zasebne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenci v pritožbi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v napadeni sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. To kršitev pritožba vidi v pomanjkanju razlogov o konkretni vsebini izdelanega testa sorazmernosti, ki vključuje tehtanje med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja v vsakem konkretnem primeru ter razlogov, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da niso podani objektivni znaki kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime.

5. Izvajanja pritožbe ne držijo. Iz razlogov napadene sodbe izhajajo ustrezni in zadostni razlogi o testu sorazmernosti, v okviru katerega je sodišče prve stopnje tehtalo ustavne pravice, to je pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (nadalje Ustava RS) ter pravico do varstva osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS oziroma pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Pri tem je upoštevalo vsebino objavljenega članka dne 24.10.2016 ter vse okoliščine, v katerih je obdolženi kot novinar, socialni delavec ter član G.....si, članek objavil ter se opredelilo, da članek po vsebini pomeni ostro kritiko dela zasebne tožilke kot odvetnice oziroma pooblaščenke Centra za socialno delo (CSD) S.G.in CSD V. in ne osebnega napada na zasebno tožilko (9. do 18. točke sodbe). Na podlagi opravljenega testa sorazmernosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje (oziroma v ravnanju obdolženca niso podani objektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja), ker obdolženec z objavljenim člankom ni presegel mej pravice do svobode izražanja in torej ni posegel oziroma škodoval časti in dobremu imenu zasebne tožilke. V kolikor se pritožba s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, s tem graja dokazno oceno in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Isto kršitev pritožba uveljavlja tudi z navajanjem, da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, da se je za vložitev zasebne tožbe zoper obdolženca odločila le zasebna tožilka, ne pa tudi ministrica A.K.M. in G.Č.V., kar pa ne bi smelo, ker ni pravnoodločilna okoliščina.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba z gornjimi izvajanji podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, katero pri odločanju navedenih okoliščin ni upoštevalo. S takšnimi izvajanji pa pritožba ponovno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožba v okviru tega pritožbenega razloga neutemeljena, kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Pritožba z navajanji, da je podana zmotna uporaba materialnega prava uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar se ne opredeli, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kršitev storilo. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

9. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi utemeljeno zaključilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj vsebina članka, ki ga je obdolženec objavil na spletni strani, ni kaznivo dejanje. Pritožbene navedbe pooblaščencev zasebne tožilke zato ne morejo ovreči pravilnosti razlogov napadene sodbe.

10. Bistvo pritožbenih izvajanj je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožniki ne strinjajo in podajajo lastno dokazno oceno, da je obdolženec z vsebino objavljenega članka izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 in se pri tem sklicujejo, da je sodišče prve stopnje sodno prakso Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-226/95 povzelo napačno in izven konteksta celotne vsebine ter odločalo na podlagi splošnih pravnih načel, kar pomeni arbitrarno odločanje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje uporabilo tudi neprimerno prakso Vrhovnega sodišča RS, ker je v teh zadevah šlo za politično odločanje (odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 15366/2011, I Ips 34935/2012, I Ips 1177/2010).

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Že sodišče prve stopnje je izpovedbo zasebne tožilke, da jo je obdolženec z objavo spornega članka želel diskreditirati in očrniti ter da je z vsebino članka presegel mejo kritike oziroma da v članku sploh ne gre za kritiko, ampak za žaljivo obdolževanje in podajanje negativne vrednostne ocene, s prepričljivimi razlogi zavrnilo. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki poudarja, da je pri presoji ali je obdolženec z objavo članka na spletni strani storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

12. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz okoliščin in vloge obdolženca, ki je predmetni članek na spletni strani objavil nekaj dni po izdaji sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 161/2016 z dne 19.10.2016, v odmevni zadevi znani pod naslovom „koroška dečka“, ki je v javnosti vzbudila veliko komentarjev, saj je z njima Vrhovno sodišče RS potrdilo sodbo in sklep upravnega sodišča prve stopnje II U 127/2016 z dne 11.5.2016, v kateri je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil odvzem mladoletnih otrok tožnici, izvršen s strani CSD V., v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 53. členom Ustave RS ter da je bilo s tem dejanjem poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS. Obdolženec je bil kot novinar, socialni delavec in član G.....si v zadevi izpostavljen javnosti tudi z javnim nastopanjem in predmetni članek je objavil kot odziv na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vlogo zasebne tožilke, ki je kot odvetnica CSD S.G. in CSD V. v odmevni zadevi „koroških dečkov“, s svojim delom v javnosti zagotovo vzbudila večji interes in s tem bila s strani večjega števila medijev podvržena komentiranju svojega dela. Zato ne drži izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja med pravicami do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti in pravico do svobode izražanja, prav tako ne, da je test sorazmernosti le teoretično razlagalo in pri tem ni izhajalo iz položaja subjekta, kateremu naj bi bila pravica do zasebnosti kršena. Vse te okoliščine je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo. V okviru kolizije med pravicami je utemeljeno izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-226/95 z dne 8.7.1999, pri čemer ne drži izvajanje pritožbe, da jo je povzelo napačno in izven konteksta celote, prav tako ne, da je odločalo arbitrarno, le na podlagi splošnih načel in mnenj. V citirani ustavni odločbi je namreč Ustavno sodišče RS opredelilo pravico do svobode izražanja in v zvezi s tem kolizijo med pravico do svobode izražanja na eni strani in pravico do varstva časti in dobrega imena na drugi strani. Čeprav drži izvajanje pritožbe, da je v zadevni odločbi šlo za politično delovanje zasebnega tožilca, je v ustavnosodni praksi sprejeto stališče, da je v primeru kolizij navedenih pravic lahko izključena protipravnost tudi v zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjavah, ki jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko ravnanja ali stališča oškodovanca. Prav to pa je pomembno vprašanje tudi v obravnavani zadevi, torej ali je bila vsebina objavljenega članka usmerjena v kritiko ravnanja zasebne tožilke v funkciji odvetnice CSD v odmevni zadevi ali je bil namen obdolženca v osebnem ponižanju in osramotitvi zasebne tožilke.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje vseh okoliščin primera, vsebine objavljenega članka in izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da v ravnanju obdolženca ni znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 ter da je v danem primeru šlo za ostro in čustveno nabito kritiko pravnega stališča zasebne tožilke, kot ga je dojel obdolženec. Vsebina članka, ki ga je obdolženec zapisal kot novinar in objavil na spletni strani http://24kul.si, katera je namenjena objavam s področja družinskega življenja in družbenega dogajanja, se tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti nanaša na delo zasebne tožilke kot odvetnice CSD v zadevi, ki je bila za javnost velikega pomena, kar jasno in nedvoumno izhaja tudi iz članka kot celote. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja besede „nezakonito zadržuje otroka vstran od starih staršev“, „z namenom prestiža in zaslužkarstva“, „je opomin vsem odvetniškim kolegom“ ter navaja, da je njihov namen diskreditacija zasebne tožilke, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Pri presoji vsebine članka namreč ni mogoče izhajati iz jezikovne razlage posameznih spornih izjav, ampak je potrebno v presojo vzeti celotno vsebino članka, pri čemer ni prezreti niti zagovora obdolženca, ki je povedal, da se je v članku odzval tudi na javno nastopanje zasebne tožilke kot odvetnice CSD v medijih, kjer je pojasnjevala, da koristi otrok nimajo nobene zveze z družinskim življenjem babice, s čimer se on kot zagovornik družinskega življenja babice in otrok, ni strinjal in je predvsem to njeno pravno stališče v članku kritiziral. Pojasnil je tudi, da je zapis, „da zadržuje otroka vstran od starih staršev“ potrebno razumeti širše, v kontekstu celotnega dogajanja, nanašal pa se ni samo na zasebno tožilko, temveč tudi na ministrico A.K.M. ter G.Č.V. Obdolženec je v postopku poudarjal tudi, da je svojo kritiko v članku usmeril na nečloveški odvzem vnučkov in v zvezi s tem hotel ozavestiti javnost, da se podobni spodrsljaji več ne bi dogajali. Kot že pred tem sodišče prve stopnje, je s tem tudi pritožbeno sodišče opozorilo na vse okoliščine primera kot tudi širše dogajanje, na katere se je obdolženec odzval z vsebino članka, ki ga je objavil in z njim tudi po presoji pritožbenega sodišča ni presegel pravice do svobode izražanja v smeri, da bi njegovo ravnanje pomenilo kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. 14. Odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih povzema pritožba, pa kljub temu, da gre za politično delovanje obdolžencev oziroma oškodovancev, po vsebini niso takšne, da bi vplivale na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sklicevalo le v opredelitvi pravice do svobode izražanja ter koliziji med pravico do svobode izražanja in pravicami do varstva osebnega dostojanstva ter zasebnosti in osebnostnih pravic (I Ips 15366/2011 z dne 22.5.2014, I Ips 34935/2012 z dne 19.5.2016, I Ips 1177/2010 z dne 16.11.2016). Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje pa ne vpliva niti odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Von Hannover proti Nemčiji, št. 59320/00 z dne 24.6.2004, na katerega se sklicuje pritožba, ker v obravnavani zadevi obdolženec z vsebino objavljenega članka ni posegel v zasebno življenje zasebne tožilke, zato so tudi razlage o posegih tabloidnih medijev in v zvezi s tem zvedavosti javnosti, ki ne predstavlja javnega interesa, neutemeljene.

15. Ostale pritožbene navedbe, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na pravnorelevantna dejstva, bodisi je nanje ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba pooblaščencev zasebne tožilke, uperjena zoper prvostopni krivdni izrek, ni utemeljena.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Glede na izid postopka je zasebna tožilka na podlagi prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo (peti odstavek 3. člena ZST-1, po tar. št. 7222).