Jedro

V postopku z zapuščino brez dedičev ne gre za (zakonito) dedovanje, pač pa za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo oz. občino. V takem postopku morajo biti morebitni dediči pozvani z oklicem, da se v enem letu zglasijo na sodišču. Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena občini oz. državi ima pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma njemu pripadajoči delež. Tožbo mora vložiti v roku, ki je določen v 141. členu ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: „ Razveljavi se sklep Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. D 66/1997 z dne 18.6.2001. Ugotovi se, da nepremičnine parc. št. 1, 2, ..., vse k.o. H., vse do celote in parc. št. 4 in 5, obe k.o. H., do deleža 1/4, spadajo v zapuščino po pokojnem K.J., sinu I., rojenem 2.1.18XX, nazadnje stanujočem v D., ki je umrl dne 2.1.19XX, in da je tožnik lastnik teh nepremičnin do celotnega zapustnikovega deleža. Prva toženka je dolžna vrniti tožniku v last nepremičnine parc. št. 1, 2, ..., vse k.o. H., vse do celote in nepremičnino parc. št. 5 k.o. H. Do 1/4, druga toženka pa je dolžna vrniti tožniku v last nepremičnini parc. št. 4 k.o. H. do deleža 1/4 in parc. št. 3 k.o. H. do celote tako, da izstavita tožniku listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika, v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila to listino.“; kot prvi podrejeni zahtevek, da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice na toženki na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru D 66/1997 z dne 18.6.2001, Dn. št. 3359/2001, na navedenih parcelah, neveljavna in se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da je lastnik teh nepremičnin J.K. ter tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik navedenih nepremičnin. Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 567,50 EUR pravdnih stroškov, v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Od smrti J.K. je minilo več kot 70 let. Sodišče prve stopnje je štelo, da je terjatev tožnika iz dediščinske tožbe zastarala še preden je nastala, kar je nevzdržno ter je napačno uporabljeno materialno pravo in so posledično napravljeni napačni zaključki o dejanskem stanju. J.K. je umrl 2.1.19XX, ter je bil po njem izveden zapuščinski postopek dvakrat. Enkrat v letu 1940, ko je kot dediča sodišče razglasilo zapustnikove potomce in drugič v letu 2001, ko je sodišče izvedlo ediktalni postopek in kljub živemu potomcu premoženje izročilo toženima strankama v posledici ugotovitve, da so dediči neznani. To ne drži. Dedič je v tožbi izpostavil pravno pomembno vprašanje, na katero ni dobil odgovora in sicer ali ediktalni postopek sanira pravilno vročitev znanemu dediču. Takemu dediču je treba dovoliti pravno varstvo po pravilih obnove postopka, kot to določa Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Na ta način se sanira napake sodišča, zaradi katerih se mu kot dediču ni omogočilo obravnavanje pred sodiščem. Dejstvo, da je dedič ob zapustnikovi smrti morebiti še neznan, ne pomeni, da je zapuščina brez titularja, pač pa pomeni, da je treba šele ugotoviti, komu ta položaj pripada. V tem je tudi bistvo zapuščinskega postopka. V konkretnem primeru pa imamo za isto premoženje dva nosilca, tožnika in obe toženi stranki in gre torej za konkurenco pravic več oseb, sodišče bi moralo ugotoviti, katera pravica je močnejša. Prav to pa sta toženi stranki zatrjevali, nista torej le ugovarjali zastaranju.

Po določbi 9. člena ZD postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije oziroma občine. Pravni položaj prejemnika je tak, kot bi ga imel dedič. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, v konkretnem primeru namreč glede na navedeno ne gre za dediščinsko tožbo pač pa klasično lastninsko tožbo, ko oseba z močnejšim pravnim naslovom zahteva od druge osebe, da ji izroči njene stvari. Pravica tudi ne more zastarati, preden je nastala. Vse govori v prid temu, da navedenega instituta v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Toženima strankama nepremičnine ne bi smele biti izročene in je vknjižba na podlagi sklepa o dedovanju z materialnopravnih razlogov neveljavna. To pa je tožnik uveljavljal s primarnim zahtevkom, ko je zatrjeval razloge za obnovo zapuščinskega postopka zaradi kršitve pravice do obravnavanja. Konkretni primer je treba obravnavati celovito. Ni za zanemariti, da sta po isti osebi tekla dva zapuščinska postopka. Sodišče se postavi na stališče, da se je tožnik odpovedal premoženju, ki je predmet tega postopka, v korist sina N.K. in zato ni upravičeni tožnik. Tožnik se temu premoženju ni odpovedal, dokazal je svojo dedno pravico po pokojnem J.K. in njegovih pokojnih hčerkah ter nenazadnje po pokojni vnukinji, napačna pravna naziranja tožnika pa mu ne morejo iti v škodo do te mere, da jih sodišče upošteva kot merodajna. Že v tožbi je navedel, da je dedič po pokojnem J.K.. Tudi se ni mogel odpovedati dedovanju po pokojnemu Š.K., saj je dediščino po njem že sprejel, kot izhaja iz sklepa o dedovanju O 173/1975 z dne 30.6.1975, ki se citira v sklepu o dedovanju D 274/2009 z dne 20.6.2009. Če je sodišče zavzelo stališče, da se je tožnik vsesplošno odpovedal dedovanju po pokojnem očetu, bi to moralo ustrezno obrazložiti in ni dovolj, da se sklicuje na obrazložitev v sklepu D 274/2009 z dne 20.6.2009 in da se izjava, ki jo je tožnik podal za potrebe konkretno obravnavanega premoženja, vsesplošno šteje za vse premoženje, kljub dejstvu, da iz istega sklepa nedvoumno izhaja, da je bil tožnik razglašen kot dedič po pokojnem očetu (prvi odstavek sklepa z dne 20.6.2009). Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče odvzelo tožniku možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem ponovno kršilo pravico tožnika do poštenega sodnega varstva njegove pravice. Priglaša stroške.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Druga toženka meni, da so navedbe pritožnika pravno zgrešene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 141. člena ZD, vsi zastaralni roki so potekli. Po mnenju tožene stranke je pomemben prekluzivni objektivni rok, ki nastopi v desetih letih od zapustnikove smrti. Tudi če dedič za pravico ne bi izvedel v desetih letih, enoletni subjektivni rok ne bi preprečil zastaranja (tako sklep VSSI II Ips 171/98 z dne 28.1.1999). Neutemeljen je tudi zahtevek na podlagi priposestvovanja, saj pritožnik ni dokazal, da bi imel nepremičnino ves čas v posesti in tudi ni dokazal dobrovernosti. O opravičljivi zmoti ni mogoče govoriti. To pomeni, da bi moral biti prepričan, da je stvar njegova tudi potem, ko se je z neko povprečno skrbnostjo prepričal o vseh okoliščinah, v vsej priposestvovalni dobi bi moral šteti, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, oziroma ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni njegova.

Prva tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZD, ki urejajo zastaranje dediščinske tožbe. Pri prehodu zapuščine brez dedičev na Republiko Slovenijo pa tudi ne gre za klasično obliko dedovanja, pač pa za poseben prehod premoženja, a tudi v tem primeru gre za ipso iure, pridobitev zapuščine s trenutkom zapustnikove smrti. Pritožnik je imel možnost predlagati uvedbo dodatnega sklepa o dedovanju glede spornih nepremičnin, ki v prvotnem sklepu o dedovanju niso bile zajete in je njegovi neaktivnosti in neskrbnosti pripisati posledice in dejstvo, da je bil v letu 1997 uveden nov zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Kopru, ki se je zaključil leta 2001 in potekal na način, ko bi se zakoniti dediči lahko pravočasno priglasili in uveljavljali svoje pravice. Sicer pa je od pravnomočnega sklepa D 66/97 z dne 18.6.2001 do vložitve te tožbe poteklo več kot 10 let. Tožnik je tudi zaslišan pred sodiščem jasno povedal, da je vse svoje premoženje dal sinu, v njegovo korist se je tudi odpovedal dedovanju po očetu Š.K. v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod D 274/2009. Da je šlo za odpoved dedovanju vsega morebitnega premoženja po tožnikovem očetu, pa je tožnik potrdil med svojim zaslišanjem pred sodiščem, nesporno pa to potrjuje tudi dejstvo, da je pritožbo zoper sklep D 66/97 z dne 18.6.2001, s katerim so sporne nepremičnine prešle v last tožene stranke, vložil tožnikov sin v svojem imenu in pri tem zatrjeval, da je po odpovedi dedovanja s strani tožnika on edini dedič po pokojnem J.K.. Priglasila je stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva razveljavitev sklepa D 66/1997 z dne 18.6.2001 Okrajnega sodišča v Kopru, ugotovitev, da določene nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojnem J.K., sinu I. in da mu jih toženki vrneta v last tako, da izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino, ki jo bo sicer nadomestila sodba. V tožbi je navajal, da je dedič, v pritožbi še trdi, da ima močnejši pravni naslov od toženk in zato zahteva izročitev.

Tožnik mora tudi v pravdi na podlagi dediščinske tožbe dokazati, da ima dedno pravico oziroma močnejšo pravico ali močnejši naslov od tiste, na katero toženec opira svojo posest zapuščine oziroma zapuščinskih predmetov (primerjaj tudi Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Ur. l. SRS 1994, stran 198). Ker pa svojo pravico uveljavlja na podlagi dedne pravice, gre za dediščinsko tožbo, ki je vezana na zastaralne roke, in so tudi razlogi pritožbe, da do zastaranja glede na naknadno izdani sklep o dedovanju glede predmetnega premoženja v letu 2001, ni moglo priti, nepravilni, ter je, kot opozori druga toženka v odgovoru na pritožbo, Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 171/1998 poudarilo, da tudi v primeru, če dedič po izteku desetletnega zastaralnega roka, ki teče od smrti zapustnika ali od razglasitve oporoke, izve za zapuščino, tudi enoletni subjektivni rok iz 141. člena ZD ne prepreči zastaranja ter je 10 letni objektivni rok določen zaradi pravne varnosti.

Ugotovljeno je tudi, da je bil izpeljan postopek z zapuščino brez dedičev, ko sicer ne gre za dedovanje (zakonito dedovanje), pač pa za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo oz. občino ter so bili morebitni dediči pozvani z oklicem, da se v enem letu zglasijo na sodišču. Stališče, da ima dedič, ki se oglasi potem, ko je bilo zapuščina izročena občini oziroma državi, pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma njemu pripadajoči delež, s tem, da mora tožbo vložiti v roku, ki je določen v 141. členu ZD, in torej zahteva zapuščino kot zapustnikov dedič, pa se zastopa tudi v teoriji (Kreč-Pavič, Komentar Zakona o dedovanju s sodno prakso, Narodne novine Zagreb 1964, stran 432 – komentar se nanaša na prej veljavni , nekdanji jugoslovanski Zakon o dedovanju, Ur. l. SFRJ 42/65 – člen 144 in Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Ur. l. SRS 1984, stran 141) in je ta določba tudi vnesena v sedaj veljavni zakon (tretji odstavek 130. člena ZD).

Ker gre za vprašanje dedne pravice po pokojniku, umrlem leta 1940, in se je torej dedovanje uvedlo pred uveljavitvijo ZD, bi bilo treba uporabiti določbe predhodnih predpisov (228. člen ZD) in ker ZD SFRJ tedaj še ni veljal, pravna pravila pravnih pravil Občega državljanskega zakonika, ki je glede dediščinske tožbe uredil 30 letni zastaralni rok, ki pa je od smrti zapustnika tudi že potekel (pravna pravila par. 823 in 1478). Razlogi prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja so zato materialnopravno pravilni.

Pritrditi je pritožbi, da je sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je štelo, da tožnik ni dedič po zapustniku, J.K. (s temi razlogi sicer utemeljuje zavrnitev drugega porejenega zahtevka, so pa pravno pomembni tudi za presojo utemeljenosti primarnega zahtevka iz dediščinske tožbe). Pritožnik je bil razglašen za dediča po pok. očetu Š.K. , ki je umrl leta 1975 s sklepom Občinskega sodišča v Kopru O 173/75 z dne 30.6.1975 in ki je bil razglašen za dediča po J.K. s sklepom o dedovanju opr. št. 348/1940 z dne 26.11.1940. Dejstvo, da je naknadno najdeno premoženje po očetu tožnika Š. K. po sklepu D 274/2009 z dne 20.6.2009 dedoval tožnikov sin, tega ne spremeni. Ni šlo za dedovanje premoženja, ki je predmet te pravde, in je tudi sicer treba izhajati iz dejstva, da je tožnik kot dedič podal izjavo o sprejemu dediščine, ki je nepreklicna ( prim. 138. člen ZD, ter enako v času smrti zapustnika veljavni 141. člen ZD SFRJ).

Utemeljeno pritožba uveljavlja tudi bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka Zakona pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ko očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do dela tožbene podlage, ki se tiče zatrjevanj, da so podani pogoji za obnovo zapuščinskega postopka in zato dedič sedaj svojo pravico uveljavlja v pravdi. Tožnik je namreč to trdil v tožbi, pojasnil, da je sodišče po izvedenem zapuščinskem postopku v letu 1940 izvedlo po istem zapustniku še en zapuščinski postopek v letu 2001 pod opr. št. D 66/1997 in ne bi smelo izvesti oklicnega postopka ter je zato tožniku odvzeta pravica do obravnavanja ter se skliceval na določbo 224. člena ZD. Do teh trditev, ki so pravno pomembne, prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča, enostavno jih je prezrlo, s tem je zagrešilo uveljavljano bistveno postopkovno kršitev.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v celoti razveljavilo (zaradi razveljavitve odločitve glede primarnega zahtevka odločanje o podrejenih še ni mogoče - tretji odstavek 182. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (345. člen ZPP), ko se bo moralo opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, torej tudi oceniti, ali so podani pogoji za obnovo postopka in v okviru gornjih napotkov materialno pravo pravilno uporabiti. Ker je sodba razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).