Jedro

Polno dokazno vrednost ima le izvirnik listin, ne glede na to, če ZUP/86 dopušča, da stranka predloži namesto izvirnika listino v navadnem prepisu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.12.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice L. z dne 11.6.1997, s katero je organ prve stopnje tožniku naložil plačilo carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka v skupnem znesku 465.363,00 SIT za osebni avtomobil znamke N.P., ki ga je tožnik začasno uvozil po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju UCD) z dne 5.1.1993. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno obrazložila razloge za svojo odločitev, zato se sodišče na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Dodaja še, da je tožena stranka upravičena od zavezanca zahtevati listine v izvirniku oziroma v overjenem prepisu. Pri tem se sklicuje na določilo 166. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki med drugim določa, da v primeru, ko stranka predloži listino v navadnem prepisu oziroma fotokopiji, lahko zahteva uradna oseba, ki vodi postopek, naj predloži izvirno listino, da lahko ugotovi, ali se navadni prepis oziroma fotokopija ujema z izvirnikom. Carinski organ je v obravnavani zadevi, ko gre za tujo javno listino, ki je sestavljena iz več strani, zaradi česar so pri fotokopiranju možne tudi zlorabe, od tožnika utemeljeno zahteval predložitev izvirnika prometnega dovoljenja, saj bi se lahko na tak način prepričal, ali je listina verodostojna. Tožnik je v tožbi tudi sam predlagal, da lahko predloži prometno dovoljenje v izvirniku, a ga kljub pozivu tožene stranke, da predloži izvirnik listine oziroma overjeno fotokopijo, ni predložil, niti ni zaprosil za podaljšanje roka za predložitev listin. Overjeno fotokopijo prometnega dovoljenja z dne 15.5.2000 ter druge listine je tožnik predložil šele s tožbo. Sodišče prve stopnje je navedene listine štelo za nove dokaze, ki jih ni mogoče upoštevati, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Tožnik v tožbi ne navaja razlogov, zakaj teh listin kljub pozivu tožene stranke, ni predložil že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da fotokopija prometnega dovoljenja ni verodostojna listina, zaradi česar je sporno blago ostalo nerazdolženo in je carinski organ pravilno obračunal carino in druge uvozne davščine na podlagi 3. odstavka 249. člena CZ/76. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik ni predložil novih dokazov, saj je že toženi stranki predložil fotokopije overjenih listin, s katerimi je dokazoval, da je sporno blago izstopilo iz carinskega območja RS, s predložitvijo originala pa je le dostavil listino s popolnoma enako vsebino kot prej. S tem je potrdil, da je bila že listina, ki jo je predložil predhodno, verodostojen dokaz. Nesporno je dejstvo, da lahko stranka izstop blaga iz carinskega območja RS dokazuje bodisi z izvozno carinsko dokumentacijo bodisi z drugimi listinami, ki dokazujejo izstop blaga. Nevzdržna je trditev, da je fotokopija neverodostojna listina. Po določbi 2. odstavka 202 člena CZ/76 izda izhodna carinarnica potrdilo prevozniku o tem, da je blago prešlo carinsko črto in potrdilu ne podeljuje nobene posebne dokazne moči v primerjavi z drugimi možnimi dokazi. Upravni organ ima sicer pravico presoditi, ali nek dokaz dokazuje obstoj nekega dejstva ali ne, vendar mora svojo dokazno oceno obrazložiti. Listina ni neverodostojna že zaradi tega, ker ni predložena v izvirniku ali v overjenem prepisu. Razlog za oceno dokaza kot nezadostnega mora biti vsebinski, ne pa formalen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Sporne okoliščine v tem upravnem sporu, da je dokazan izvoz začasno uvoženega blaga, po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal. Tudi pritožbeno sodišče meni, da ima polno dokazno vrednost le izvirnik listine, ne glede na to, če ZUP/86 dopušča, da stranka predloži namesto izvirnika listino v navadnem prepisu. Vendar lahko uradna oseba, kadar stranka predloži listino v navadnem prepisu, zahteva, naj pokaže izvirno listino. Uradna oseba nato ugotovi, ali se prepis oziroma fotokopija ujema z izvirnikom (1. odstavek 166. člena ZUP/86).

Tožnik je že v pritožbenem postopku uveljavljal, da je osebni avto še pred potekom roka, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz (7.10.1993), izvozil na Hrvaško in ga tam tudi redno registriral. Kot dokaz je predložil fotokopijo prometnega dovoljenja z dne 11.8.1993. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da ga je tožena stranka z dopisom z dne 4.11.1998 pravilno pozvala, naj v roku 8 dni dostavi na vpogled izvirnik prometnega dovoljenja oziroma njegovo overjeno kopijo. Ker se tožnik na navedeni dopis ni odzval, tožena stranka ni mogla preveriti, ali se podatki na fotokopiji navedenega prometnega dovoljenja dejansko ujemajo z izvirnikom. Tožnik zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je začasno uvoženo blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije, zato je obračun carine in drugih uvoznih davščin na podlagi 3. odstavka 249. člena CZ/76 utemeljen.

S tem, ko je šele tožbi priložil overjen prepis prometnega dovoljenja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča predložil dokaz, za katerega ni niti navedel, zakaj ga ni predložil v predhodnem postopku. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da gre za tožbeno novoto, ki pa po 3. odstavku 14. člena ZUS, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta, ni dopustna.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.