Jedro

Ne gre le za sam izgled objekta postavljenega na kmetijskem zemljišču, ampak tudi za večje število predmetov, ki se nahajajo na zemljišču (žar, jedilna miza, pergola, tlakovci), torej celoten videz zemljišča, ki daje podlago za zaključek, da se v tem delu kmetijsko zemljišče ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Če bi bil objekt namenjen le spravilu kmetijskih pridelkov, bi se lahko v ta namen, za potrebe obdelovanja obravnavanega kmetijskega zemljišča in obsega kmetijske pridelave, uporabljal v jugozahodnem kotu zemljišča prizidan manjši objekt. Tožnica sama v tožbi priznava, da se ob kmetijskem zemljišču nahajajo določeni predmeti, ki jih uporablja za to, da si med opravljanjem kmetijske dejavnosti pripravi hrano in da med delom lahko počiva, navedeno pa ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnica, lastnica kmetijskega zemljišča s parc. št. 3069, k.o. ..., zaradi rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve prejšnjega stanja, na obravnavanem kmetijskem zemljišču odstraniti modularni montažni objekt z dvokapno streho in betonsko ploščo pod njim, tlakovce, s katerimi je utrjen teren z zahodne in severne strani objekta, zid ob zahodni stranici objekta, zunanjo kuhinjo (žar iz nerjavečega jekla), jedilno mizo, vse zložene tlakovce, skladovnico drv, nadstrešek nad skladovnico, mesto za tuširanje, tampon iz gramoza in travne plošče na zahodnem delu parcele ter tla na degradiranem delu obravnavanega kmetijskega zemljišča nasuti z rodovitno zemljo in zagotoviti uporabo kmetijskega zemljišča po celotni površini v kmetijske namene (1. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe je 180 dni od dneva prejema odločbe (2. točka izreka). O možnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je kmetijski inšpektor dne 5. 9. 2019 opravil nadzor namenske rabe kmetijskega zemljišča. Ugotovil je, da se je kmetijsko zemljišče uporabljalo deloma kot oljčnik, deloma kot njiva in deloma kot trajni travnik, da je bil po severni meji v vrsti urejen ekstenzivni sadovnjak, da je bil vzhodno od njive in severno od oljčnika, na betonski plošči postavljen modularni montažni objekt površine 6 x 6 m, z dvokapno streho, okrog katerega je v širini 1 m z zahodne in severne strani ter v širini 2,5 m z vzhodne strani, teren utrjen s tlakovci, da je bil objekt opremljen z okni in dimnikom, da je bil južno od objekta postavljen podporni zid višine 2,1 m, da je bil nižji zid postavljen tudi ob zahodni stranici objekta, da je bil v jugovzhodnem kotu objekta k objektu prizidan delno vkopan prizidek, da je bila ob vzhodni stranici objekta urejena zunanja kuhinja, na tem delu pa je bila postavljena tudi jedilna miza, da je bila nad tlakovanim delom terena postavljena pergola iz nerjavečega jekla, ki je služila kot opora pri rasti kivija, da je bila pergola postavljena na betonski temelj, da so bili na temeljih zloženi tlakovci, ki niso bili položeni po terenu, da je bil objekt priklopljen na električno omrežje, da se je severno od objekta nahajala skladovnica drv, nadkrita z lesenim nadstreškom, da so bila drva domnevno namenjena uporabi za ogrevanje objekta, da je bil severno od skladovnice drv urejen priklop pitne vode z urejenim mestom za tuširanje itd. Glede na dejansko stanje pri pregledu na terenu je bilo ugotovljeno, da gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom in za njegovo degradacijo. Ker tožnica pri inšpekcijskem pregledu na terenu ni bila prisotna, jo je kmetijska inšpekcija z dopisom pozvala, da poda izjavo glede navedenih ugotovitev. Opravljen je bil telefonski razgovor z možem tožnice, ki je povedal, da ima dovoljenje za postavitev enostavnega objekta. V postopku je bila predložena tudi lokacijska informacija Mestne občine Koper za gradnjo novega objekta - nezahtevni ali enostavni pomožni kmetijski objekt, pri čemer podrobnejše pogoje za oblikovanje nezahtevnih in enostavnih objektov na kmetijskih in gozdnih površinah določa Pravilnik o nezahtevnih in enostavnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je še povedala, da je gradnjo spornega objekta izvedla v letu 2012, brez kakršnegakoli dovoljenja, saj gre za enostavni objekt. Prvostopenjski organ je zaključil, da je sporni objekt, ki je namenjen morda tudi za kmetijske namene, predvsem namenjen preživljanju prostega časa. Objekt je opremljen z okni, ima dimnik, priklopljen je na vodovodno omrežje, ob objektu je postavljena miza in zunanja kuhinja, tla okrog objekta so tlakovana v večjem obsegu od najnujnejšega, postavljena je pergola, do parcele je zgrajena betonirana cesta. Tožnica bi, v kolikor bi na obravnavanem kmetijskem zemljišču objekt potrebovala zgolj za spravilo kmetijskih pridelkov, lahko uporabila zidani objekt na skrajnem jugovzhodnem delu obravnavanega kmetijskega zemljišča, ki se uporablja za hrambo kmetijske mehanizacije. K temu objektu je bil prizidan še manjši objekt, ki se ga uporablja kot shramba za živila. Ne glede na tlorisno površino objekta, ki dejansko izpolnjuje pogoje za enostavni objekt, za katerega se ne zahteva gradbenega dovoljenja, le-ta ni skladen in nikoli ni bil skladen z določili prostorskih aktov Mestne občine Koper. Objekt se ne uporablja izključno v kmetijske namene, poleg tega je zgrajen iz montažnih PVC elementov in ne dopolnjuje obstoječe pozidave. Presojanje dovoljenosti postavitve enostavnih in nezahtevnih objektov na kmetijsko zemljišče pa tudi sicer ni v stvarni pristojnosti kmetijske inšpekcije. S posegi je bila vzpostavljena nenamenska raba kmetijskega zemljišča, z njimi je ponekod onemogočena rast rastlin, zaradi neustreznega načina rabe pa ni bila zagotovljena niti ohranitev oziroma izboljšanje rodovitnosti tal. Namen uporabe kmetijskega zemljišča se presoja skladno z določili 4. in 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ker so bila v inšpekcijskem postopku ugotovljena vsa potrebna dejstva in okoliščine ter zbrani vsi dokazi, potrebni za izrekanje odrejenih ukrepov, se prvostopenjski organ za izvedbo zaslišanja tožnice in še treh prič ni odločil. 3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Ob sklicevanju na 4. in 7. člen ZKZ in glede na ugotovljeno dejansko stanje pri pregledu terena je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom in za njegovo degradacijo. Dejstva glede postavitve objekta in izpolnjevanje pogojev po določbah gradbene zakonodaje niso bistvena za postopek ugotovitve nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. Zato je prvostopenjski organ zadevo v delu, ki se nanaša na skladnost gradnje zidanih objektov in betonske ceste, posredoval v reševanje pristojni gradbeni inšpekciji pri Ministrstvu za okolje in prostor. V zvezi z navedbo tožnice, da ZKZ inšpektorju ne daje pooblastila, da bi lahko v inšpekcijskem postopku zahteval odstranitev določenega objekta, organ pojasnjuje, da kmetijski inšpektor res ni pristojen za gradbene zadeve, 107. člen ZKZ pa mu daje pooblastilo pregledovati kmetijska zemljišča, ugotoviti njihovo nenamensko rabo, jo prepovedati in tudi odrediti vzpostavitev prejšnjega stanja, torej vzpostavitev stanja zemljišča za ponovno namensko rabo kmetijskih zemljišč. Dober gospodar na kmetijskih zemljiščih izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije zlasti s tem, da ne povzroča degradacije zemljišč, zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da je postavitev enostavnega objekta poseg, ki ne povzroča dodatne degradacije kmetijskega zemljišča, ker je ta že bila storjena. Toženka ugotavlja, da je prvostopenjski organ iz javnih evidenc ugotovil, da gre za kmetijsko zemljišče I. kategorije, s čimer je seznanil tožnico, ki je imela možnost na ugotovitve podati izjavo z morebitnimi pripombami in predlagati nove dokaze. Prvostopenjski organ je natančno navedel materialne predpise in njihove določbe, na katerih se utemeljuje odločitev, opisal je dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah, zato ni mogoč zaključek, da se odločbe ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ je pred izdajo izpodbijane odločbe izvedel ugotovitveni postopek, tožnici je bila dana možnost izjave. Kontradiktornost postopka je bila zagotovljena, obrazložitev odločbe pa je taka, da se odločbo da preizkusiti.

4. Tožnica vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je inšpekcijski organ 5. 9. 2019 opravil ogled nepremičnine in ugotovil, da gre za uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom in za njegovo degradacijo, saj postavitev bivalnih in zidanih objektov na kmetijskem zemljišču ni dovoljena, na mestu postavitve objektov, tlakovanja, tamponiranja terena in skladovnic pa je otežena rast rastlin. Kljub temu, da je tožnica na posredovani zapisnik podala pripombe, inšpekcijski organ le-teh ni upošteval, tudi ni izvedel predlaganih dokazov, zaradi česar se odločbe v določenem delu ne da preizkusiti. Objekt se ni nikoli uporabljal za stanovanjske namene. V zvezi z navedenim je tožnica predlagala zaslišanje prič, vendar inšpekcijski organ navedenih dokazov ni izvedel. Gradnja objekta je bila izvedena v letu 2012 in sicer kot enostavni, pomožni kmetijsko-gozdarski objekt. Gradnja je bila izvedena na kmetijskem zemljišču brez kakršnegakoli dovoljenja, saj je takrat veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določal, da za tovrstne objekte ni predvideno pridobivanje gradbenega dovoljenja, pri čemer se enostavnih objektov ne sme postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. V 8. členu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ki je stopila v veljavo 9. 3. 2013, je bilo določeno, da je pogoj upoštevanja določb prostorskega akta ali drugega predpisa občine v zvezi z gradnjo nezahtevnih objektov upoštevan, če so izpolnjeni pogoji glede odmikov, glede dopustne namenske rabe, glede dovoljenega oblikovanja, materialov in velikosti. V 9. členu Uredbe je bilo določeno, da se Uredba uporablja tudi za gradnjo enostavnih objektov in za vzdrževanje objektov, katerih izvajanje se je začelo pred uveljavitvijo Uredbe, če so določbe Uredbe za investitorje ugodnejše. Ker se je gradnja objekta začela pred uveljavitvijo Uredbe, prav tako so določbe Uredbe za investitorja ugodnejše, je mogoče zaključiti, da je z uveljavitvijo Uredbe nastopila legalizacija obravnavanega objekta po samem zakonu, saj za tovrstni objekt, skladno z določbami Uredbe in ZGO-1, ni bilo več potrebno pridobiti upravnega ali drugega dovoljenja. Tožnica vztraja, da se zemljišče uporablja skladno z njegovo namensko rabo. Tudi sicer namembnost določenega zemljišča ni splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo potrebno dokazovati, temveč gre za dejstvo, ki bi ga moral inšpektor dokazati z ustrezno listino, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi inšpektor tako listino pridobil. Dokler takšna listina ni pridobljena, ni jasno, kakšna je namenska raba zemljišča, iz tega razloga tudi ni mogoče ugotoviti, ali je uporaba zemljišča res v nasprotju z njeno namembnostjo. Tožnica nadalje opozori, da je izrek odločbe v nasprotju z materialnim pravom, saj ZKZ inšpektorju ne daje pooblastila, da bi lahko zahteval odstranitev objekta. Slednje je mogoče odrediti le na podlagi določb Gradbenega zakona in pooblastil gradbenega inšpektorja. Inšpektor tudi ni opravil ustrezne primerjave med dejanskim stanjem kmetijskega zemljišča in stanjem v registrih in uradnih evidencah kmetijskih zemljišč. Inšpektor bi moral jasno navesti na katerem delu spornega zemljišča je potrebno vzpostaviti katero kulturo oz. katera je tista raba zemljišča, ki jo je potrebno ponovno vzpostaviti. Sicer pa se s tem, ko se je zgradil kmetijski objekt, ni zavrla rast rastlin, ki poteka na ostalem delu zemljišča, tako v obliki letne posaditve, kakor tudi v obliki trajnih nasadov. V nobenem primeru ne gre za gradnjo bivalnih objektov, saj objekt tudi sicer nima zagotovljene minimalne komunalne oskrbe, ki se za tovrstne objekte zahteva. Izpodbijana odločba zgolj pavšalno navaja, da se objekt uporablja predvsem za preživljanje prostega časa, pri čemer tožnica ob inšpekcijskem pregledu ni bila prisotna, objekt pa je bil zaklenjen, zato si inšpektor ni mogel ogledati njegove notranjosti, po kateri bi lahko sodil, kakšna je njegova namembnost. Tožnica je zato predlagala ogled, vendar je inšpektor tudi ta dokazni predlog zavrnil. Nepojasnjeno ostaja, kaj naj bi dejstva, da ima objekt okna, dimnik, mizo, da je priklopljen na vodovodno omrežje, dokazovala. Objekt nima zunanje kuhinje, tlakovanje pa je izvedeno zato, da se okoli objekta ne pojavlja blato ob dežju. Dejstvo, da je do objekta izvedeno tamponirano cestišče in parkirišče, ne more voditi v zaključek, da se objekt uporablja v nasprotju z namensko rabo samega zemljišča. Gugalnik in kurišče se dejansko nahajata na sosednjem zemljišču. Ker je bil ogled opravljen v odsotnosti tožnice, materialna resnica ni bila dovolj raziskana. Zakonitost izvedenega objekta je ključna za ugotovitev nenamenske rabe zemljišča. V kolikor je objekt zgrajen legalno, se v delu, kjer se objekt dotika tal oziroma je z njimi spojen, nahaja zemljišče pod stavbo in ne kmetijsko zemljišče. V kolikor bi inšpekcijski organ ugotovil, da se na tem mestu resnično nahaja zemljišče pod stavbo, ni več mogoče govoriti o nenamenski rabi kmetijskega zemljišče, saj je bilo slednje trajno namenjeno gradnji in ne kmetijski pridelavi, kar posledično pomeni, da ni potrebna vzpostavitev prejšnjega stanja. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da dejstva glede postavitve objekta in izpolnjevanja pogojev po določbah gradbene zakonodaje niso bistvena za predmetni postopek ugotovitve nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. Zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča je zmanjšana površina predmetnega zemljišča, ki se uporablja za kmetijsko proizvodnjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče v dokazne namene vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih, ter listine, ki so bile predložene na samem naroku. Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke je sodišče zavrnilo kot nerelevantno, medtem ko je izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnice, A. A., B. B. in C. C. ter ogledom na kraju samem zavrnilo kot nepotrebno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica je prvi del tožbe posvetila navajanju razlogov, zaradi katerih naj bi zgrajena kmečka lopa predstavljala enostaven objekt, namenjen za spravilo kmetijskih pridelkov, ki jih tožnica ustvari na svojem vrtu oziroma njivi, v oljčniku in sadovnjaku. Tožnica pojasnjuje, da je bila gradnja lope na kmetijskem zemljišču izvedena v letu 2012 brez kakršnegakoli dovoljenja, saj le-tega po določbah takrat veljavnega ZGO-1 ni bilo potrebno pridobiti. Glede na izpolnjevanje pogojev v zvezi z odmiki in velikostjo objekta, upoštevaje obliko objekta in pri gradnji uporabljene materiale, je objekt legalen. Ker je dne 9. 3. 2013 v veljavo stopila Uredba, ki je v 9. členu določila, da se Uredba uporablja tudi za gradnjo enostavnih objektov in za vzdrževanje objektov, katerih izvajanje se je začelo pred uveljavitvijo Uredbe, če so določbe Uredbe za investitorja ugodnejše, je po mnenju tožnice 9. 3. 2013 nastopila legalizacija obravnavanega objekta, saj za tovrstni objekt, skladno z določbami Uredbe in ZGO-1, ni bilo več potrebno pridobiti upravnega ali drugega dovoljenja. Vendar kot pravilno opozori toženka, dejstva glede postavitve objekta in izpolnjevanje pogojev po določbah gradbene zakonodaje niso bistvena za predmetni postopek ugotovitve nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. ZGO-1 namreč za nadzor nad pravnim statusom gradnje (oziroma legalnostjo objektov), kot tudi za odreditev odstranitve nelegalnih gradenj, določa pristojnost gradbenih inšpektorjev. Prvostopenjski organ je torej postopal pravilno, ko je zadevo v delu, ki se nanaša na skladnost gradnje zidanih objektov in betonske ceste, posredoval v reševanje pristojni gradbeni inšpekciji. To pomeni, da tudi sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na legalnost oz. nelegalnost gradnje in skladnost gradnje s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi, ni presojalo oz. se do njih ni opredelilo, saj za obravnavani primer niso relevantne. Posledično je kot nerelevanten zavrnilo tudi dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke.

9. Tožnica je na glavni obravnavi predložila zakupno pogodbo sklenjeno med tožnico in A. A. z dne 24. 2. 2020, soglasje za gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov na kmetijskih zemljiščih z dne 26. 6. 2020, soglasje za ureditev cestnega priključka za kmetijske namene z dne 24. 6. 2020 in sklep o vpisu spornega objekta v kataster stavb z dne 14. 5. 2021. Sodišče ugotavlja, da gre za dokumente, izdane po tem, ko je bil na zemljišču parc. št. 3069, k.o. ..., opravljen inšpekcijski pregled (5. 9. 2019) in izdana izpodbijana odločba (31. 1. 2020). Navedeni dokumenti zato ne morejo vplivati na presojo pravilnosti izpodbijane odločbe. Sodišče v upravnem sporu namreč preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru inšpekcijske odločbe, s katero so bili tožnici izrečeni inšpekcijski ukrepi, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati, tako tudi ne na glavni obravnavi zatrjevana naknadna izpolnitev vseh pogojev v zvezi s spornim objektom, namenjenim kmetijski dejavnosti. Tožnica tako na tej podlagi ne more utemeljevati pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje izpodbijane odločbe.

10. V obravnavanem primeru je bila pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe 4. člen ZKZ. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč kot za človeka nujno potrebne in omejene dobrine, je namreč že v Ustavi Republike Slovenije in na njeni podlagi sprejetih zakonih urejeno njihovo posebno varstvo, predvsem varstvo najboljših kmetijskih zemljišč.

11. Prav zaradi varstva namenske rabe kmetijskih zemljišč in preprečevanja njihove degradacije ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (1. alineja točke A 107. člena ZKZ) ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (1. alineja točke B 107. člena ZKZ). Ukrepanje v primeru negospodarnega ravnanja s kmetijskim zemljiščem inšpektorju nalaga tudi tretji odstavek 7. člena ZKZ.

12. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. Kljub temu da tožnica v tožbi opozori, _da namembnost določenega zemljišča ni splošno znano dejstvo, temveč gre za dejstvo, ki bi ga moral inšpektor izrecno dokazati z ustrezno listino, iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi inšpektor pridobil takšno potrdilo, zato ni jasno kakšna je namenska raba zemljišča_, tožnica skozi celotno tožbo govori o kmetijskem zemljišču. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica v postopku pred upravnim organom sama predložila lokacijsko informacijo, iz katere jasno izhaja, da parcelna št. 3069, k.o. ..., predstavlja kmetijsko zemljišče I. kategorije, zato je sodišče to dejstvo štelo za nesporno.

13. Upravni organ svoje odločitve ni sprejel na podlagi presoje, da tožničin poseg v parc. št. 3069, k.o. ..., pomeni gradnjo objekta, ki je neskladen s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi in ga mora tožnica zato odstraniti, ampak je svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitve, da je objekt namenjen preživljanju prostega časa in ne v kmetijske namene, zato pomeni nedovoljeno uporabo kmetijskega zemljišča. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je bistvenega pomena ali se je kmetijsko zemljišče parc. št. 3069, k.o. ..., uporabljalo za kmetijske namene. Ob takem dejanskem stanju je na podlagi prve alinee točke B 107. člena ZKZ kmetijski inšpektor lahko odredil vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Kmetijski inšpektor namreč res ni pristojen za gradbene zadeve, vendar pa mu 107. člen ZKZ daje pooblastilo pregledovati kmetijska zemljišča, ugotoviti njihovo nenamensko rabo, jo prepovedati in tudi odrediti, da se vzpostavi prejšnje stanje - torej vzpostavitev stanja zemljišča za ponovno namensko rabo kmetijskih zemljišč. Glede na navedeno vsebino pooblastil in pristojnosti kmetijske inšpekcije se je toženka pri presoji, ali so podani pogoji za odreditev ustreznih ukrepov zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, lahko ukvarjala z vprašanjem, ali modularni montažni objekt z dvokapno streho in betonsko ploščo pod njim, tlakovci, s katerimi je utrjen teren z zahodne in severne strani objekta, zid ob zahodni stranici objekta, zunanja kuhinja (žar iz nerjavečega jekla), jedilna miza, zloženi tlakovci, skladovnica drv, nadstrešek nad skladovnico, mesto za tuširanje, tampon iz gramoza in travne plošče na zahodnem delu parcele ter tla na degradiranem delu obravnavanega kmetijskega zemljišča, pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma ali degradira oziroma drugače negativno posega v rodovitno zemljo.

14. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in čemur tožnica ne nasprotuje, je na parceli št. 3069, k.o. ..., postavljen objekt, ki je opremljen z okni in dimnikom, objekt je priklopljen na vodovodno omrežje, ob objektu je postavljena miza in zunanja kuhinja z nerjavečim žarom, tla okrog objekta so tlakovana v večjem obsegu, na betonskem pasovnem temelju je postavljena pergola, do parcele je zgrajena betonirana cesta. Glede na ugotovitve kmetijske inšpekcije, ki so povzete v izpodbijani odločbi in razvidne iz upravnega spisa, zlasti iz slikovne dokumentacije, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da gre le za objekt namenjen spravilu kmetijskih pridelkov, kot želi to prikazati tožnica. Ni namreč mogoče spregledati, da v obravnavanem primeru ne gre le za sam izgled objekta postavljenega na kmetijskem zemljišču, ampak tudi za večje število predmetov, ki se nahajajo na zemljišču (žar, jedilna miza, pergola, tlakovci), torej celoten videz zemljišča, ki daje podlago za zaključek, da se v tem delu kmetijsko zemljišče ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Če bi bil objekt namenjen le spravilu kmetijskih pridelkov, bi se lahko v ta namen, za potrebe obdelovanja obravnavanega kmetijskega zemljišča in obsega kmetijske pridelave, uporabljal v jugozahodnem kotu zemljišča prizidan manjši objekt, na kar pravilno opozarja toženka. Tožnica sama v tožbi priznava, da se ob kmetijskem zemljišču nahajajo določeni predmeti, ki jih uporablja za to, da si med opravljanjem kmetijske dejavnosti pripravi hrano in da med delom lahko počiva, navedeno pa ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Postavljeni objekt, zid ob zahodni stranici objekta, zunanja kuhinja, tlakovci, travne plošče in ostalo torej niso namenjeni kmetijski obdelavi, ampak pomenijo negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma degradirajo oziroma drugače negativno posegajo v rodovitno zemljo. Zato se sodišče strinja z zaključkom organa, da se objekt ne uporablja v skladu z namenom kmetijskega zemljišča in daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z zakonsko predpisano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), ter podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja točke B, 107. člena ZKZ).

15. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni sodišča tožnica svojih navedb, da se sporni objekt uporablja v skladu z namenom kmetijskega zemljišča, ni uspel dokazati, zato njena tožba ostaja neutemeljena. Sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnosti), ni ugotovilo, izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka ter druge alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

17. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 781/2020-13 z dne 14. 6. 2022.