Jedro

Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. V določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 6. 2009: pod točko I. izreka spoznalo za krive: obsojenega I. R. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (KZ) – dejanji, opisani pod točkama I/1a in 1b izreka, za katero mu je določilo kazen enega leta zapora in 1.000 EUR denarne kazni, kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ – dejanje, opisano pod točko I/2 izreka, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora in kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ – dejanje, opisano pod točko I.3 izreka, za katero mu je določilo kazen enega meseca zapora; zatem pa mu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora ter 1.000 EUR denarne kazni; po 49. členu KZ mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripor od 28. do 30. 3. 2006 in od 2. 4. do 26. 4. 2006; ter mu po določbi četrtega odstavka 267. člena KZ odvzelo nagrado v višini 600 EUR; oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka; obsojenega S. M. storitve kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269.a člena KZ – dejanje, opisano pod točko I/II izreka, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let; v določeno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 28. do 30. 3. 2006 ter ga oprostilo plačila stroškov postopka in obsojenega A. K. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ – dejanje, opisano pod točko I/III izreka, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, mu v določeno kazen vštelo čas pridržanja od 28. do 30. 3. 2006 ter ga oprostilo plačila stroškov postopka; pod točko II izreka: je obtoženega I. R. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kazniva dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena KZ – dejanje, opisano pod točko II.1 izreka, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ – dejanje, opisano pod točko II.2 izreka in sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ – dejanje, opisano pod točko II.3 izreka ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; pod točko III izreka je obtoženega L. Š. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem odstavku 261. člena v zvezi s 26. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; pod točko IV. Izreka: je zoper obtoženega M. G. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 268. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 25. 3. 2010 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu za obtoženega I. R. in obtoženega L. Š. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I. izreka), ugodilo pritožbama obtoženega I. R. in njegovega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za tega obtoženca spremenilo tako, da se dejanje iz druge alineje pod točko I.3 izreka izpusti (točka II. izreka), v ostalem pa njuni pritožbi, pritožbo zagovornika obsojenega S. M. in pritožbo obsojenega A. K. pa v celoti zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka III. izreka) ter obsojenima S. M. in A. K. v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni A. K. dne 30. 8. 2010, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona ter obsojeni I. R. dne 16. 9. 2010, ki sta bili Vrhovnemu sodišču predloženi dne 13. 1. 2011. Oba vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ju oprosti očitanih kaznivih dejanj; podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem dne 26. 1. 2011, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega A. K. zavrne kot neutemeljeno, zahtevo obsojenega I. R. pa zavrže kot nedovoljeno, ker zoper njega kazenski postopek še ni končan glede na razveljavitev oprostilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojeni A. K. dne 9. 2. 2011 in obsojeni I. R. dne 12. 2. 2011 seznanjena.

B. - 1

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe in da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V zvezi z navedbami v mnenju vrhovnega državnega tožilca, da zahteva obsojenega I. R. za varstvo zakonitosti ni dovoljena in predlogom državnega tožilca, da naj se zahteva tega obsojenca za varstvo zakonitosti zato zavrže, je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali je navedena zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih glede dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že presodilo, da je v primerih, ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv, šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007, sodba I Ips 140/2010 z dne 10. 2. 2011).

7. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje obsojenemu I. R. potrdilo krivdorek in sankcijo za kazniva dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ, sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ in ponareditve uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ, s čimer je ta del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in tudi izvršljiv. Oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj jemanja podkupnine po tretjem odstavku 367. člena KZ, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 361. člena KZ in sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ pa je sodišče druge stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu zadevo v novo sojenje, ker je ocenilo, da kakršnakoli odločitev o teh kaznivih dejanjih ne bo vplivala na krivdorek in izrečeno sankcijo glede kaznivih dejanj, za katere je že bil spoznan za krivega. Vrhovno sodišče pritrjuje taki oceni sodišča druge stopnje in ob ugotovitvi, da je kazenski postopek zoper obsojenega I. R. glede kaznivih dejanj po prvem odstavku 267. člena KZ, prvem odstavku 269. člena KZ in prvem odstavku 265. člena KZ pravnomočno končan, šteje, da je zahteva tega obsojenca za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del izpodbijanih sodb dovoljena.

B. - 2 K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega I. R.:

8. Obsojeni I. R. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno obsodilno sodbo prekršili. V zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z obsodilnim delom izpodbijane pravnomočne sodbe navaja, da če je policija vodila tajne in skrite postopke opazovanja, bi lahko posredovala in mu dokazala krivdo, kar pa v konkretnem primeru ni opravila in je sodba temeljila le na prisluhih, ki pa ne morejo biti izključno verodostojni in nedvoumni; da v zvezi posredovanja A. K. in ponudbo S. M. s tem nima nobene zveze, saj je s K. sošolec in prijatelj že 30 let in je bilo dejstvo da sta prijatelja zlorabljeno, da je K. zahteval plačilo za dela, ki jih je opravljal po pooblastilu stranke, kar ne more iti njemu v breme. S temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki kot sta jih v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem tudi po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izpodbija dokazno oceno, ki jo je v zvezi z očitanimi mu kaznivimi dejanji v obsodilnem delu izpodbijane pravnomočne sodbe sprejelo sodišče. Iz tega razloga, torej zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da spremenjena kvalifikacija državnega tožilstva v zadevi L. Š. nima nobene verodostojne podlage, ker o pridobitvi gradbenega dovoljenja odloča lokalni prostorski izvedbeni akt, ne pa gradbeni inšpektor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu nanaša na razveljavljeni oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje (kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ). Zato zahteve v tem delu ni presojalo, saj ta del kazenskega postopka zoper obsojenca ni pravnomočno končan (zadeva se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I K 44748/2010).

B. - 3 K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega A. K.:

10. Obsojeni A. K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da ga je sodišče spoznalo za krivega povsem drugega kaznivega dejanja, kot pa ga je bil obtožen in meni, da gre za nedopusten poseg sodišča v pravnomočno obtožnico.

11. V procesnem zakonu je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo predpisano v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP. Sodišče je vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo, kot jo razume vložnik zahteve. Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi (glede na izvedene dokaze, ki kažejo na spremenjeno, v obtožbi navedeno dejansko stanje) predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. V določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Velja splošno pravilo, da sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen: v takih primerih je sodišču mogoče očitati prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi pa so dovoljene spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo. Tako v sodni praksi kot tudi v procesni teoriji je sprejeto pravilo, da je objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP) podana, če gre za isto dejanje ali isti historični dogodek, ki je predmet sojenja in to v njegovih bistvenih delih. Sodba in obtožba morata imeti za podlago identični historični dogodek in sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega dogodka kot ga vsebuje obtožba glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je zavzela stališče, da lahko sodišče spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi in je pri tem ne prekorači vse do takrat, ko spremenjeni opis ostane v mejah dejstvene podlage obtožnice, to je v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

12. Obtožba je obsojenemu A. K. očitala storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po tretjem in drugem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, za katero je predpisana kazen zapora od enega do petih let. Sodišče prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, je obrazložilo spremenjeno pravno kvalifikacijo, ki je glede na zagroženo kazen milejša ter (svoj) poseg v opis dejanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene navedbe obsojenčeve obrambe, s katerimi je pritožba uveljavljala navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ob presoji, da poseg v opis dejanja s strani sodišča prve stopnje ni bil tolikšen, da bi bila utemeljena zatrjevanja o popolnoma drugem kaznivem dejanju in posledično o kršitvah pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

13. Navedena presoja sodišč prve in druge stopnje je glede na vsebino obtožnega akta utemeljena, zaradi česar ni mogoče slediti navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni podana prekoračitev obtožbe s tem, ko je sodišče ob bistveno nespremenjenem dejanskem opisu presodilo, da je obsojenec naklepoma pomagal I. R. pri izvršitvi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ. Sodišče z vsemi spremembami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bistveno poseglo v dejansko podlago v obtožnem predlogu, še vedno gre za isti historični dogodek ter se bistvo obsojencu očitanega dejanja ni spremenilo in zato tudi ne njegov pravni položaj, v katerem bi bile okrnjene njegove obrambne pravice. Zato kršitve postopka in ustavne kršitve, na katere zahteva opozarja, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane.

14. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 360. člena ZKP z navedbo, da je bila razglasitev sodbe odložena za več kot tri dni, kar je nedvomno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Enako kršitev je obsojenec uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da navedena zakonska določba ni bila prekršena (tretji odstavek na 11 strani sodbe sodišča druge stopnje). Upoštevaje določbo drugega odstavka 88. člena ZKP ter datum zaključka glavne obravnave (12. 6. 2009), razglasitev sodbe (dne 15. 6. 2009) ni bila odložena za več kot tri dni.

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po navedbah obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti podana tudi zato, „ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi, očita se mi namreč pomoč in hkrati sostorilstvo, predvsem pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - telefonskih prisluhih med mano in I. R.; sodišče sicer navaja vsebino posnetih telefonskih razgovorov, vendar je izostala dokazna ocena teh dokazov oziroma ni navedeno, kaj naj bi posamezni telefonski razgovori sploh dokazovali; sodišče zatrjuje, da so nekateri telefonski pogovori pomembni (stran 31 in 32 sodbe), vendar obstaja nejasno, kaj bi to pomenilo pri dokazovanju moje krivde“.

16. Po prvem odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja uradnega preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe. Omeji se samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, Zbirka sodnih odločb 2007, 2010 Vrhovnega sodišča RS, Kazenski oddelek, GV Založba Ljubljana, 2010). V nasprotnem njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženimi trditvami, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede telefonskih prisluhov, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil zahtevi po minimalni določenosti in obrazloženosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti v zahtevi nakazovane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče teh očitkov ni moglo presojati.

17. Kršitev kazenskega zakona obsojenec uveljavlja z navedbo, da opisano dejanje sploh ni kaznivo dejanje. Opis dejanja v sodbi je po navedbah vložnika napačen tudi zaradi tega, ker se mu očita pomoč h kaznivemu dejanju Iztoka Rebernaka, po opisu dejanja v sodbi pa naj bi tudi izvršil to kaznivo dejanje, torej naj bi prejel nagrado za nezakonito posredovanje. Res je kontaktiral z uradnimi osebami na Upravni enoti Maribor, vendar po pooblastilu njegove stranke S. M. V nobenem primeru ni mogel nezakonito posredovati, prav tako tega ni mogoče očitati I. R. 18. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje (točka III. izreka obsodilnega dela sodbe) izhajajo vsi zakoniti znaki pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, ki je v tem, da je pomagal storiti kaznivo dejanje I. R. (takrat gradbenemu inšpektorju Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor), ko je po kontaktu z lastnikom okrepčevalnice (S. M.), njegovo ponudbo za plačilo nagrade posredoval I. R., da bi ta v postopku legalizacije objekta okrepčevalnice posredoval pri pristojnih uradnih osebah in je zmotno stališče vložnika, da se mu očita prejem nagrade za nezakonito posredovanje. Kolikor pa obsojenec v zahtevi navaja, da je opis dejanja napačen, da je z uradnimi osebami kontaktiral po pooblastilu njegove stranke ter da ni mogel nezakonito posredovati, pa drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje izvedene dokaze. S tem pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

19. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih obsojeni I. R. in obsojeni A. K. uveljavljala v zahtevah za varstvo zakonitosti, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je oba obsojenca glede na njune premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.