Jedro

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje prepovedane droge po 186. členu KZ-1 že iz zakonskega znaka „proizvodnja“ izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku.

V določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obdolženega J. P., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku, oprosti obtožbe, da je neupravičeno proizvajal rastline, ki so razvrščene kot prepovedane droge s tem, da je sredi leta 2012 ob svoji stanovanjski hiši v M., brez dovoljenja Ministrstva za kmetijstvo, ki je potrebno po 8. in 9. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. list RS, št. 108/99), posejal in gojil osem rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ki je z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. list RS, št. 49/2000) razvrščena kot prepovedana droga in so do 20. 7. 2012 zrasle do višine enega metra, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavki 186. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo z dne 23. 10. 2014 je Okrožno sodišče v Krškem J. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je ob uporabi omilitvenih določil 50. in 51. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v obdobju enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Zaseženo prepovedano drogo je odvzelo (peti odstavek 186. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je obdolženemu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 2. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo, obdolženemu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno, dne 16. 5. 2015, vložila obdolženčeva zagovornica odvetnica M. F., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Trdi, da je sodišče sodbo oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo pravice do nedotakljivosti stanovanja. Ne drži, da so policisti informacijo, da obdolženec goji konopljo, dobili od neimenovanega vira, saj o tem ni pisnega dokaza, policija pa je s sklicevanjem na informacijo anonimnega občana poskušala le prikriti dejstvo, da so policisti nezakonito vstopili na zemljišče last obdolženca. To potrjuje tudi dejstvo, da je policija čakala en mesec, preden je informacijo preverila. Dejstvo je, da policistka s ceste, kjer naj bi stala, ni mogla prepoznati sadik konoplje v nekoliko oddaljenem rastlinjaku. Sploh zato, ker je bila v tem času pred rastlinjakom postavljena mreža za fižol. Tudi sicer gojenje tako majhnega števila rastlin konoplje, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec proizvajal prepovedano drogo. Da je v primerih, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, potrebno ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi, je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi XI Ips 47924/2012 z dne 3. 12. 2012. Sodišči teh okoliščin nista ugotavljali, čeprav sta si bili enotni, da obdolženi teh rastlin ni nameraval dati v promet ali jih uporabiti kot prepovedano drogo, temveč jih uporabiti za zdravljenje svoje partnerke in sina, ki sta zaradi svoje bolezni (multiple skleroze in diabetesa) sama to nezmožna storiti. Sodišči nista presojali stališča obrambe, da je protipravnost kaznivega dejanja izključena, ker je obdolženi ravnal v skrajni sili in od svojega sina ter partnerke odvračal istočasno nezakrivljeno nevarnost, zato je po stališču zagovornice pravnomočna izpodbijana sodba obremenjena tudi s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oziroma kršitvijo kazenskega materialnega zakona, saj bi se moralo obdolženega oprostiti krivde za očitano kaznivo dejanje. Ob dejstvu, da je na deklaratorni ravni posest manjše količine marihuane v količinah za lastne potrebe dekriminalizirana, se obdolženca postavlja v neenak položaj, saj je konopljo gojil le za lastne potrebe. Po drugi strani pa se ga postavlja ob bok preprodajalcem trdih drog, ki nedvomno bolj ogrožajo življenja in zdravje ljudi kot pa konoplja. Država, če ne zakonodajalec pa vsaj sodišča, bi morala slediti ugotovitvam znanosti, ki so z mnenjem izvedencev nenazadnje potrjene tudi v konkretnem kazenskem postopku, o pozitivnih učinkih uporabe (omejenih količin) konoplje na zdravje ljudi in omogočiti posamezniku, da se zdravi na naraven način. Če bi se posamezniku dovolilo, da za lastne potrebe goji manjšo količino konoplje, ne bi bilo z ničemer poseženo v pravice in interese drugih, ampak le v interese farmacevtskih lobijev, katerim se država s takšno zakonodajo očitno pokorava. Sodišči nista upoštevali, da je obdolženec naknadno pridobil dovoljenje ministra za kmetijstvo, ki mu dovoljuje gojenje bistveno večjega števila rastlin. Ob dejstvu, da se mu očita, da je konopljo gojil brez dovoljenja, bi se moralo njegovo ravnanje opredeliti kot prekršek po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD). Ker izpodbijana pravnomočna sodba o tem nima razlogov, je tudi iz tega razloga po mnenju zagovornice obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi odločitev, da mora obdolženec plačati stroške postopka, je zmotna in obdolžencu jemlje sredstva, s katerimi preživlja svoje bližnje. Sodišči nista upoštevali, da zavarovalna osnova, ki jo je navedel, predstavlja bruto znesek in ne pomeni njegova rednega mesečnega prihodka, saj samostojni podjetniki nimajo rednih mesečnih prilivov. Zagovornik je sodišče prosil za oprostitev plačila stroškov, vendar sodišče o tem ni odločalo. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženega J. P. oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal dne 11. 6. 2015 ocenjuje, da glede po vsebini uveljavljane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni izpolnjena zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti rednega pravnega sredstva, saj obdolženec nezakonitosti pridobitve dokazov ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo (peti odstavek 420. člena ZKP), obširne navedbe zagovornice o neustreznosti zakonske ureditve pa niso razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišči sta se v razlogih izpodbijane sodbe v zadostni meri opredelili tudi do stališč obrambe, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v skrajni sili, s tem, ko pa sta presodili, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, pa odgovorili tudi na njegovo prošnjo za oprostitev plačila. Zato vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila dne 16. 6. 2015 seznanjena tako obdolženec kot njegova zagovornica. Slednja v izjavi, ki jo je Vrhovnemu sodišču posredovala dne 23. 6. 2015 vztraja, pri navedbah zahteve, obdolženec pa se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil. B.

5. Vrhovno sodišče utemeljenosti večjega dela navedb zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo. Zagovornica namreč v zahtevi v prvi vrsti izraža nestrinjanje z veljavno zakonsko ureditvijo, po kateri je konoplja uvrščena med prepovedane droge in pojasnjuje ugodne učinke uporabe konopljinih substanc na zdravje ljudi. To ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po drugi strani pa zagovornica zahtevo vlaga tudi iz razloga absolutne bistvene kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s katero pa redno pravno sredstvo po presoji Vrhovnega sodišča ni vsebinsko izčrpano. Obramba te kršitve namreč ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sme vložnik sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi zoper razloge sodbe sodišča prve stopnje (in ne le zoper posamične sklepe izdane med postopkom) ali pa jih je (konkretizirano in obrazloženo)(1) uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Je pa obramba že v pritožbi zoper sodbo sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča povsem utemeljeno, uveljavljala kršitev kazenskega materialnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

7. Kazenskopravni očitek obdolžencu v obravnavani zadevi je, da je neupravičeno proizvajal rastline, ki so razvrščene kot prepovedane droge s tem, da je sredi leta 2012 ob svoji stanovanjski hiši v M., brez dovoljenja Ministrstva za kmetijstvo, ki je potrebno po 8. in 9. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, posejal in gojil osem rastlin konoplje Cananbis Sativa L., ki je z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena kot prepovedana droga in so do 20. 7. 2012 zrasle do višine enega metra.

8. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino (prodaja, ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ipd.) z mamili. Prva izvršitvena oblika je proizvodnja mamil, kar pomeni dejavnost storilca, ki vodi v neposredni proizvod, to je v izdelavo oziroma gojenje mamila(2). Namen nadaljnje prodaje kot poseben subjektivni znak kaznivega dejanja (t.i. dolus coloratus) je v navedenem členu določen zgolj pri tistih izvršitvenih oblikah, ki pomenijo promet s prepovedanimi drogami, ne pa tudi pri izvršitvenih oblikah predelave. Jezikovna razlaga zakona pokaže, da šteje zakonodajalec proizvodnjo mamila za tako hudo obliko izvršitve tega kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013(3) ugotovilo, da to ne izključuje možnosti, da v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Že iz zakonskega znaka „proizvodnja“ namreč izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku.

9. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita gojenje osmih rastlin konoplje Cannabis Sativa L., ne gre pa spregledati tudi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, da je posušeni rastlinski material predstavljal 20,90 gramov konoplje, obdolženi pa je prepovedano drogo gojil izključno z namenom, da bi zunajzakonski partnerki pomagal lajšati posledice multiple skleroze. Nedvomno majhna količina gojene prepovedane droge je bila torej namenjena enemu uporabniku, obdolženčevi izvenzakonski partnerki. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato potrebno pritrditi zagovornici, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma obdolžencu ni mogoče očitati, da je proizvajal prepovedano drogo in s tem storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. C.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je glede na naravo kršitve s sodbo spremenilo odločbi nižjih sodišč tako, da je obdolženca, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje, glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovih zagovornikov pa odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 45478/2010 z dne 11. 12. 2014 in številne druge.

(2) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006. (3) Kasneje tudi v sodbah I Ips 54601/2011-120 z dne 28. 3. 2013 in I Ips 47924/2012-148 z dne 3. 12. 2012, na katero se sklicuje zahteva.