Jedro

Tožnik je na razgovoru pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka sam navedel, da nima novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prošnje, in da prav tako nima razlogov oziroma dokazov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti. Glede na take odgovore, iz katerih povsem jasno izhaja, da prosilec z novimi dejstvi in novimi dokazi ne razpolaga, toženi stranki v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno povzemati, kaj je tožnik navedel v prejšnjem postopku, kjer je bilo z pravnomočno odločbo že odločeno o njegovi prošnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka z odločbo z dne 24. 3. 2017 zavrnila. Zoper navedeno odločbo je sprožil upravni spor, a je Upravno sodišče RS tožbo zavrglo, ker je tožnik samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Tako je navedena odločba tožene stranke postala pravnomočna 22. 6. 2017. Tožnik je bil na podlagi Uredbe (ES) št. 604/2013 s 26. 6. 2013 dne 18. 12. 2017 s strani avstrijskih varnostnih organov vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da nima dokumenta, saj je osebno izkaznico in potni list izgubil. Slovenijo je zapustil, ker je dobil negativno odločitev, službe ni dobil, zato je odšel v Avstrijo, da bi delal. Navedel je, da nima novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prošnje in da nima ničesar. Če pa se vrne v Alžirijo, tam nima službe in denarja in se tudi ne more šolati. Prav tako nima razlogov oziroma dokazov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti in da so razlogi, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka isti, kot so bili že prej. Če bi se vrnil v Alžirijo, tam nima ničesar.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zahtevek s sklepom zavrže. Po mnenju tožene stranke je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v tožnikovi izvorni državi Alžiriji, relevantnih za priznanje mednarodne zaščite, tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti tujec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru pa tožnik ni navedel novih razlogov in prav tako ni predložil novih dokazov. Od zapustitve azilnega doma v izvorni državi sploh ni bil. Iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da se je skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve prošnje, kar je tudi sam izrecno navedel. Ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito kljub opozorilu uradne osebe, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Če gre za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka mora tujec sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tožnik pa ob vložitvi zahtevka ni predložil ničesar. V primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pristojni organ nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka. Tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedel v prvi prošnji, in glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov, ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevo zavrgla.

3. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je bil zahtevek zavržen, in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka. V sklepu ni navedeno, kakšne so bile prve okoliščine, ki jih je tožnik navedel. Tožena stranka se do novih dejstev sploh ni opredelila. Na osebnem razgovoru je tožnika vprašala, ali so razlogi, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo postopka isti, na kar je tožnik pritrdil, kaj pa so ti isti razlogi, pa tožena stranka ne povzema. Na osebnem razgovoru leta 2016 pa je tožnik pojasnil, da je Alžirijo zapustil, ker je bil ogrožen s strani tolpe, ubili so njegovega prijatelja in bal se je, da bo on na vrsti in je odšel. Naštel je imena oseb iz tolpe, pojasnil je dogodek, ko so ljudje iz tolpe napadli njegovega prijatelja in ga ubili. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi ga ubili. Odločitev tožene stranke je nepravilna, ker tožena stranka ni presojala, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev načela nevračanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja s tožbeno navedbo, da ni obrazloženo, zakaj je bil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavržen. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik ni predložil novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega od zapustitve azilnega doma v izvorni državi sploh ni bil, saj je sam rekel, da je šel v Avstrijo z namenom iskanja službe. Iz tožnikove izjave je razvidno, da ni navedel spremenjenih okoliščin. Neutemeljen je tožbeni očitek, da se tožena stranka do novih dejstev ni opredelila. Tožena stranka se ni mogla opredeliti, ker jih tožnik ni navedel. Tožena stranka tudi oporeka tožbeni navedbi, da bi morala povzeti razloge iz tožnikove prve prošnje. Za to nima več razloga, tega ji niti ne nalaga zakonodaja. Vsebinsko bi se morala opredeliti zgolj in samo do tožnikovih novih dokazov ali navedenih novih dejstvih. Zgolj v primeru, če bi ugotovila, da nova dejstva in dokazi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, bi morala s sklepom odločiti, da tožnik lahko vloži ponovno prošnjo. Vendar je tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel, da so razlogi isti kot so bili in nima ničesar novega. Glede očitka, da tožena stranka ni presojala, ali bi vrnitev tožnika v izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena EKČP ter kršitev načela nevračanja, pa tožena stranka pojasnjuje, da ima primarno dokazno breme v postopkih ponovne prošnje vlagatelj zahtevka, vendar je lahko smiselno in potrebno, da v določenih primerih na podlagi tehtnih in predloženih dokazov s strani tožnika pred odločitvijo o tem zahtevku tudi organ preveri določena dejstva o stanju v izvorni državi, kar pomeni, da tudi lahko sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka. Tožnik v postopku v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni predložil ničesar, tudi ne tehtnih dokazov, na podlagi katerih bi bila tožena stranka dolžna preverjati določena dejstva o stanju v tožnikovi izvorni državi, zato je neutemeljen očitek, da tožena stranka ni presojala, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena EKČP ter načela nevračanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka zavrnila, da je odločba o zavrnitvi prošnje postala pravnomočna, tožnik pa ni navedel novih razlogov in prav tako ni predložil novih dokazov, saj je iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka razvidno, da se je skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve prošnje, kar je tudi sam izrecno navedel in ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito.

7. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, češ da tožena stranka ni obrazložila, zakaj je bil zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka zavržen. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s sklicevanjem na razloge, ki jih navedel ob prvi podaji prošnje in glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov, ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Torej je sklep dovolj obrazložen, da se ga preizkusiti.

8. Poleg navedenega tožnik v tožbi tudi očita, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni povzela, kakšne so bile prvotne okoliščine, ki jih je tožnik navajal kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je na razgovoru pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka sam navedel, da nima novih razlogov oziroma dokazov, ki so nastali po zavrnitvi prošnje in da prav tako nima razlogov oziroma dokazov, ki so obstajali že prej, vendar jih z razlogom ni mogel navesti. Glede na take odgovore, iz katerih povsem jasno izhaja, da prosilec z novimi dejstvi in novimi dokazi ne razpolaga, tudi po mnenju sodišča toženi stranki v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno povzemati, kaj je tožnik navedel v prejšnjem postopku, kjer je bilo z pravnomočno odločbo že odločeno o njegovi prošnji. Sodišče še pojasnjuje, da se tožena stranka do novih dejstev niti ni mogla opredeliti, kot to očita tožnik v tožbi, saj je tožnik izrecno rekel, da nima novih razlogov.

9. Toženi stranki tudi ni bilo potrebno presojati, ali bi vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo predstavljala kršitev 3. člena EKČP ter kršitev načela nevračanja, saj tožnik pri razgovoru, ki je bil opravljen pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, ni navajal, da bi mu v Alžiriji grozila resna škoda v smislu mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, do tega vprašanja pa se je sicer tožena stranka opredelila že v predhodni odločbi, s katero je bila zahteva za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. V tisti odločbi je tožena stranka tudi zavzela stališče do tega, ali tožniku v primeru vrnitve res grozi resna škoda, in sicer v delu, ko se je opredelila do izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

10. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.