Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dediči toženca so postali pravdne stranke že od toženčeve smrti dalje in jih zato, ker niso preklicali pooblastila pooblaščencu, ta v pravdi zastopa.
I. Pritožbi se delno ugodi in se: - I. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161021/2010 z dne 16. 11. 2010 razveljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo 864,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje, 432,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2010 dalje, 1080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2010 dalje in 59,75 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2010 do plačila ter se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne; - II. točka izreka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 319,20 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni.
1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v breme dedičev toženca, ki je med pravdnim postopkom umrl. 2. Pooblaščenec toženca se je zoper sodbo pritožil, uveljavljal je pritožbene razloge iz člena 338 ZPP in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne in sicer v delu, ki ga tožena stranka prereka.
3. Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor, nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pravilno zaradi smrti toženca, ki je imel v pravdi pooblaščenca, ni prekinilo postopka (a contrario 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP). Tožeča stranka dedičev toženca ni navedla poimenično. Dediči toženca so postali pravdne stranke že od toženčeve smrti dalje in jih zato, ker niso preklicali pooblastila pooblaščencu, ta v pravdi zastopa na podlagi določbe 100. člena ZPP. To pa hkrati pomeni, da je sodišče prve stopnje v zadevi lahko izdalo sodbo zoper toženčeve neznane dediče še pred izdajo sklepa o dedovanju(1). O takšni sodni praksi je tudi sodišče prve stopnje navedlo v 5. odstavku obrazložitve nekaj sodnih odločb, pritožnik pa se v pritožbi na drugačno sodno prakso ne sklicuje.
6. Predmet spora je plačilo opravljenih prevozov na podlagi pogodbe o prevozu stvari. Nesporno je, da je tožeča stranka opravljala prevoze izdelkov družbe U. iz L. v K. in nato pobarvane izdelke nazaj v L. in da je bila cena prevoza dogovorjena v višini 216,00 EUR za smer L. - K.. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženec naročil tožeči stranki vožnjo tudi v nasprotno stran za dodatno ceno 216,00 EUR. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od toženca plačilo opravljenih prevozov po ceni 432,00 EUR.
7. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2011 navedla, da opira svoj tožbeni zahtevek na tri račune: a) 2010-1628 z dne 19. 7. 2010 z datumom zapadlosti 18. 8. 2010, b) 2010-01223 z dne 25. 5. 2010 z datumom zapadlosti 24. 6. 2010 in c) 2010-01222 z dne 25. 5. 2010 z datumom zapadlosti 24. 6. 2010. Navedla je, da iz računov izhaja, da je tožeča stranka za toženo opravila prevoz na relaciji L. – K. in da je stal skupni znesek posameznega prevoza 360,00 EUR z 20% DDV, skupaj 432,00 EUR.
8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da toženec ni uspel dokazati, da je tožeča stranka napačno zaračunavala v njegovo breme prevoz v obe smeri po ceni 432,00 EUR, čemur pritožnik utemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu s presojano naročilnico M.G., izdano v korist M.F. (B4) ugotovilo, da je naročnik prevoza naročil letni prevoz po ceni za relacijo iz L. (U.) v K. po ceni 180,00 EUR + DDV, skupaj 216,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da iz specifikacije računov, ki jih je predložil toženec (B2 in B3) izhaja, da je bil prevoz po teh računih zaračunan v skladu z naročilnico po 216,00 EUR, po vtoževanih računih pa v višini 432,00 EUR. Kljub temu je prišlo do prepričanja, da je imela tožeča stranka pravico zaračunati prevoze tožencu po ceni 432,00 EUR. Iz ugotovljenega dejstva, da je tožeča stranka opravljala prevoze iz L. v K. in nazaj, je zmotno sklepalo, da se je toženec zavezal tožeči stranki, da bo vsakokratni prevoz stvari plačal po ceni 432,00 EUR. Tako sklepanje je v nasprotju z izdano naročilnico (B4), zato toženec utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
9. Utemeljena pritožba je narekovala delno spremembo sodbe (4. alineja 358. člena ZPP) in sicer zavrnitev tožbenega zahtevka v višini, ki presega posamezen zaračunan prevoz po ceni 216,00 EUR, v preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Glede na dosežen uspeh pravdnih strank v pravdi je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopnega postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).
11. Glede na dosežen uspeh s pritožbo pa je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti polovico priglašenih pritožbenih stroškov, za sestavo pritožbe 156,00 EUR z 20% DDV, za materialne stroške in stroške poštnih storitev 10,00 EUR z 20% DDV ter za sodno takso 120,00 EUR, skupaj 319,20 EUR. (1) VSL, sodba I Cp 4157/2011 z dne 20.6.2012.