Jedro

Tožnik je neutemeljeno prejemal stroške prevoza na delo in z dela. Tožena stranka mu je zato vročila ugotovitveni sklep, s katerim mu je enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi obstoja varnostnega zadržka. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. odstavka 88. člena ZObr, ki določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja (gre za poseben institut s področja delovnega prava, ki velja za delavce na obrambnem področju). Definicija pojma varnostni zadržek izhaja iz 9. točke 2. člena ZTP - varnostni zadržki so ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, pri čemer mora iti po 10. alinei navedenega člena za ogrožanje vitalnih interesov države in ogrožanje njene ureditve, neodvisnosti, ozemeljske nedotakljivosti, ozemeljske celovitosti in obrambne sposobnosti. Za ugotovitev zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne zadošča že ugotovitev utemeljenosti suma, da je tožnik neutemeljeno uveljavljal in prejemal stroške prevoza na delo in z dela, tožena stranka bi morala tudi dokazati, da mu zaradi njegovega ravnanja ni mogoče več zaupati. Glede na konkretno ravnanje in obnašanje je torej bistven dvom v njegovo zanesljivost in lojalnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da sta ugotovitveni sklep št. ..., z dne 17. 9. 2010, ter odločba št. ..., z dne 17. 9. 2010, nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 22. 9. 2010, ampak je trajalo brez prekinitve še naprej, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2010 (ter ob upoštevanju vmesnih zaposlitev tožnika in na podlagi ter pridobljenih pravic in obveznosti) (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ter mu za čas od dne 23. 9. 2010 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (razen za čas vmesnih zaposlitev), prijaviti v obvezna zavarovanja (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 23. 9. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestila plač v višini 30. plačnega razreda in pripadajoče dodatke za delovno dobo in stalnost (zmanjšana za obračunane plače v vmesnih zaposlitvah), za tožnika plačati davke in prispevke (ob upoštevanju vmesnih zaposlitev in obveznosti iz naslova davkov in prispevkov) ter izplačati neto nadomestila plač (zmanjšana za neto nadomestila plač v vmesnih zaposlitvah) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati (za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo) prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 12/16 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti predpravdne stroške v višini 209,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 dalje do plačila (VI. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več (priznanje delovnega razmerja brez upoštevanja drugih – vmesnih zaposlitev in na podlagi teh pridobljenih pravic in obveznosti, prijavo v obvezna zavarovanja v času vmesnih zaposlitev; podvajanje zahtevka po vzpostavitvi delovnega razmerja brez prekinitve, obračun nadomestil plač, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto nadomestil plač s pp za čas vmesnih zaposlitev tožnika, razliko predpravdnih stroškov v višini 292,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od dosojenih predpravdnih stroškov od 7. 8. 2010 do 21. 9. 2010), je sodišče zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 965,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (VIII. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti in mu naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Navaja, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka za obstoj okoliščin, katere naj bi nato v letu 2000 „prepoznala“ kot varnostni zadržek, vedela že tri leta prej. Štelo je, da v kolikor je tožnikovo ravnanje za toženo stranko predstavljalo tako hudo kršitev delovnih obveznosti ter predstavljalo ogroženost za obrambni sistem, je imela možnost, da na podlagi ZDR in ZJU ter ZObr, tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi in s tem zagotovi nadaljnjo varnost obrambnega sistema. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ter kršilo tudi bistvene kršitve določb postopka, zlasti je storilo kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v vsebini listine in med temi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da gre v primeru varnostnega preverjanja po ZTP in varnostnega preverjanja po ZObr za dva ločena postopka, za dve preverjanji, ki lahko pripeljeta do različnih posledic. Sodišče ugotavlja, da je bila OVS z obstojem varnostnega zadržka seznanjena vsaj potem, ko je prebrala izpolnjen tožnikov vprašalnik z dne 26. 5. 2009 in dopis Okrajnega sodišča v A. z dne 9. 6. 2009. Katere ukrepe naj bi OVS točno izvedla, sodišče ne navede. Tožena stranka je prepričana, da je OVS svoj „ukrep“ na podlagi pooblastil, ki jih je v postopku varnostnega preverjanja po ZTP imela, tudi izvedla, saj je tožniku z odločbo z dne 3. 12. 2009 preprečila dostop do tajnih podatkov. Obstoja varnostnega zadržka po ZObr pa dne 26. 5. 2009 oziroma dne 9. 6. 2006 ni ugovarjala. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je tožena stranka za okoliščine, ki so se v letu 2010 „prepoznale“ kot varnostni zadržek, vedela že tri leta prej. Tožena stranka opozarja, da je iz kazenske ovadbe, ki jo je OVS posredovala na Okrožno državno tožilstvo v A. dne 27. 8. 2007 jasno izhaja, da je ni v vednost oziroma seznanitev (v smislu 33. člena ZObr) posredovala NGŠSV. Glede na to, da državni tožilec kazenske ovadbe ni zavrgel, po mnenju sodišča jasno kaže, da je tožena stranka že v septembru 2007 vedela, da je podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije. Poudariti je potrebno, da je OVS samostojna služba Ministrstva B., ki je neposredno podrejena ministru, medtem ko je bil tožnik razporejen na formacijski dolžnosti v Slovenski vojski, organu v sestavi Ministrstva B. (tožena stranka v ožjem pomenu). Opisani organizacijski vidik za obravnavani primer ni nezanemarljiv, saj ravno iz slednjega izhajajo tudi različna pooblastila. Tako npr. o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja skladno s 1. odstavkom 100.a člena ZObr odloča minister oziroma od njega pooblaščena oseba, v konkretnem primeru …, medtem ko kazniva dejanja odkriva in preiskuje OVS. ZObr v 88. členu določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da je varnostno preverjan in da ne obstaja varnostni zadržek. Varnostno preverjanje upoštevajoč določbo 35. člena ZObr se lahko opravi kadarkoli med zaposlitvijo, praviloma pa se izvede v postopku razporejanja pripravnikov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Dejstvo je, da je tožena stranka (oziroma v njenem imenu OVS) kazensko ovadbo zoper tožnika v letu 2007 podala ravno zaradi suma nepravilnosti pri obračunavanju potnih stroškov s strani tožnika. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila tožena stranka v vseh relevantnih okoliščinah, ki so bile potrebne za ugotovitev obstoja (domnevno) utemeljenega suma varnostnega zadržka pri tožniku – tako v smislu pogoja za opravljanje dela na obrambnem področju po ZObr, kot tudi v smislu izpolnjevanja pogoja za dostop do tajnih podatkov po ZTP, seznanjena že v letu 2007, ne pa šele v letu 2010, kot neutemeljeno navaja tožena stranka. Tožnik je prepričan, da je bil njegov delodajalec – torej tožena stranka Ministrstvo B., o obstoju varnostnega zadržka seznanjena že v letu 2007, saj v okvir omenjenega ministrstva sodi tudi OVS, kateri je dolžan o vseh postopkih, ki jih vodi zoper zaposlene (torej tudi o postopku zbiranja obvestil zaradi suma storitve kaznivih dejanj, kamor sodijo tudi ravnanja zaposlenih povezana z neupravičenim obračunavanjem potnih stroškov), sproti obveščati tako ..., kot ji to zapoveduje določba 33. člena ZObr (in sicer kadrovsko službo ...), kot tudi tiste delavce tožene stranke, ki so nadrejeni delavci, zoper katerega OVS izvaja kakršnokoli aktivnost (torej v konkretnem primeru Poveljnika ... oziroma ..., Načelnika ... in Načelnika ..., v kateri je tožnik opravljal svoje dolžnosti), pa tudi Sektor ... (tj. sektor znotraj ...). Vse zgoraj navedeno je OVS v primeru tožnika tudi storil. Tako bi pristojni predlagatelji – tožnikovi nadrejeni posledično temu že v letu 2007 lahko podali predlog za začetek postopka za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka na OVS, in sicer tako po določbah ZTP kot tudi po določbah ZObr, vendar pa navedenega niso storili. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke v smeri, da pred letom 2010 niti ni bilo moč sprožiti postopka varnostnega preverjanja, popolnoma neresnične in neutemeljene. ... (kar tožena stranka ponuja kot „delodajalca v ožjem pomenu“), kot tudi Ministrstvo B., in sicer njegov generalni sekretariat (kar tožena stranka sicer pojmuje z „delodajalcem v širšem smislu“) sta bila seznanjena z tožnikovimi domnevni ravnanji že v letu 2007. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je tožena stranka tožniku po ugotovitvi varnostnega zadržka po določbah ZTP ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri je tudi izrecno navedla, da tožnik še vedno izpolnjuje pogoje za opravljanje vojaške dolžnosti, kot navaden vojak. Ne gre spregledati tudi dejstva, da je bil kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije, zaradi domnevno nepravilnega obračunavanja potnih stroškov, končan z izdajo zavrnilne sodbe, saj je tudi pristojni pomočnik Okrožnega državnega tožilca po izvedbi vseh predlaganih dokazov ocenil, da očitki iz obtožnega predloga povezani z očitanim nepravilnim obračunavanjem potnih stroškov, niti niso utemeljeni in ga zato na glavni obravnavi tudi umaknil. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in priče A.B., ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ter odločilo o reintegraciji tožnika ter reparaciji, pri čemer je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki za čas vmesnih zaposlitev ne pripada, posledično pa tudi ne ostale premoženjske pravice iz delovnega razmerja.

Ob navedenem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 2. 2010 na delovnem mestu vojak, torej vojaška oseba po določilu 14. točke 5. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/2004 s sprem. – ZObr), pri čemer mu je tožena stranka vročila ugotovitveni sklep št. ... z dne 19. 7. 2010, s katerim mu je z dnem dokončnosti enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi obstoja varnostnega zadržka. Tožnik je zoper navedeni sklep ugovarjal, tožena stranka pa je njegov ugovor zavrnila in tako je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen. V nadaljevanju je tožnik vložil tožbo.

ZObr v 88. členu določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače, kot to določa 1. odstavek navedenega člena. Tretji odstavek 88. člena ZObr pa določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora poleg pogoja, da je državljan Republike Slovenije izpolnjevati še naslednje pogoje, da je telesno in duševno sposoben za poklicno opravljanje vojaške službe in je odslužil vojaški rok, da ima ustrezno izobrazbo, da izjavi da z dnem nastopa vojaške službe ne bo član nobene politične stranke, da je varnostno preverjen in da ne obstaja varnostni zadržek v skladu s tem zakonom, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bil obsojen za nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev, da praviloma ni starejši od 25 let, če se želi zaposliti kot vojak ali podčastnik, oziroma 30 let, če se želi zaposliti kot častnik. Šesti odstavek 88. člena ZObr določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi, gre v konkretnem primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 6. odstavka 88. člena ZObr za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v področnem zakonu in ga dopuščata tako 3. točka 1. odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. – ZJU), kot tudi 7. alinea 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. – ZDR). Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ne gre za odpoved iz razloga nesposobnosti, pač pa za poseben institut s področja delovnega prava, ki velja za delavce na obrambnem področju.

Definicija pojma varnostni zadržek izhaja iz 9. točke 2. člena Zakona o tajnih podatkih (Ur. l. RS št. 87/2001 s sprem. – ZTP) in sicer so varnostni zadržki ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, pri čemer mora iti po 10. alinei navedenega člena za ogrožanje vitalnih interesov države in ogrožanje njene ureditve, neodvisnosti, ozemeljske nedotakljivosti, ozemeljske celovitosti in obrambne sposobnosti. Torej ne zadošča že ugotovitev utemeljenosti suma, da je tožnik neutemeljeno uveljavljal in prejemal stroške prevoza na delo in z dela, tožena stranka bi morala tudi dokazati, da mu zaradi njegovega ravnanja ni mogoče več zaupati. Glede na konkretno ravnanje in obnašanje je torej bistven dvom v njegovo zanesljivost in lojalnost. Iz odločbe z dne 3. 12. 2009 izhaja, da je predlog za dostavo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO podal polkovnik A.A. z dopisom z dne 1. 6. 2009, pri čemer je bil izveden postopek varnostnega preverjanja ter ugotovljeno, da pred Okrajnim sodiščem v A. poteka kazenski postopek zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po 217. členu Kazenskega zakonika. Tako je bilo ocenjeno, da za tožnika obstajajo okoliščine, ki vzbujajo utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, zato je bila zavrnjena izdaja dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO. Pred Okrajnim sodiščem v A. je potekal kazenski postopek na podlagi obtožnega predloga, ki je bil sicer vložen 5. 11. 2008, pri čemer je kazensko ovadbo podala OVS dne 27. 8. 2007, kot to izrecno izhaja iz odločbe Ministrstva B. št. ... z dne 3. 12. 2009. ZObr v 33. členu ureja obveščevalno varnostno službo in določa, da se le-ta organizira kot organizacijska enota ministrstva, ki ima lahko svoje izpostave v Slovenski vojski, pri čemer s pomembnejšimi ugotovitvami obveščevalno varnostna služba ministrstva seznanja ministra, načelnika ..., predsednika ..., predsednika ... in po odločitvi predsednika ... druge organe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil o ugotovitvah in podani ovadbi obveščen tudi načelnik ..., ki pa je na podlagi določil 100.a člena ZObr pristojen, da po pooblastilu ministra odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju. Tožnik je po oceni tožene stranke z napačnimi podatki zavajal delodajalca, to pa je predstavljalo povečano tveganje in OVS je ugotovila, da je takšno tveganje z vidika varnostnega obrambnega sistema nesprejemljivo. Z navedenim pa kot je bilo ugotovljeno je bila OVS seznanjena že v letu 2007, ko je zbirala obvestila v fazi predkazenskega postopka in podala ovadbo na pristojno tožilstvo. Državni tožilec ni zavrgel ovadbe in jo je sprejel v obravnavanje, navedeno pa pomeni, da je bil že septembra 2007 podano utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije, za katero ga je ovadila tožena stranka, ki pa mu je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 19. 7. 2010, torej praktično po treh letih.

Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na to, da je bila tožena stranka seznanjena z varnostnim zadržkom že v septembru 2007 in je obstoj varnostnega zadržka ugotovila šele v letu 2010 in mu na tej podlagi odpovedala pogodbo o zaposlitvi v juliju 2010, je to povsem nesprejemljivo, saj varnostni zadržek pomeni, da tožena stranka osebi, ne more več zaupati, ker le-ta ni lojalna delodajalcu. Tožena stranka pa je dopustila, da je tožnik ostal v delovnem razmerju še tri leta, potem, ko je bila vložena ovadba in še dve leti potem, ko je bil vložen obtožni predlog, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča iz navedenih razlogov nesprejemljivo. Tožena stranka tako v treh letih ni storila ničesar, tožnik je ostal v delovnem razmerju, s svojim ravnanjem je tako tožena stranka negirala namen varnostnega zadržka. Tako ni šlo za grožnjo obrambnemu sistemu in vojaški službi, da bi bilo potrebno prekiniti sodelovanje s tožnikom pa tudi sicer je tožena stranka tožnika za njegovo delo ocenila z odlično oceno.

Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da si je tožena stranka preširoko razlagala institut prenehanja delovnega razmerja na podlagi 88. člena ZObr in posegla v temeljne ustavne pravice tožnika, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je OVS povsem samostojna služba Ministrstva B., ki je neposredna podrejena ministru, medtem ko je bil tožnik razporejen na formacijski dolžnosti v Slovenski vojski, v organu v sestavi Ministrstva B. (tožena stranka v ožjem pomenu). Sam organizacijski vidik tožene stranke ne more pomeniti, da obstajata tako kot meni tožena stranka tako imenovani „ožji delodajalec – OVS“ in „širši delodajalec“, pač pa je delodajalec Republika Slovenija, Ministrstvo B., ki ima ustrezne strokovne službe, ki morajo poslovati tako, da zadostijo zakonskim pogojem. ZObr namreč v 100.a členu določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, ki za to lahko pooblasti drugo osebo oziroma načelnika ... ali njegovega namestnika za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih pripadnikov sestave vojske. Za odločanje o posamičnih pravicah pripadnikov stalne sestave lahko pooblasti poveljnike bataljonov ali njim enakih enot, če ni s pravili v Slovenski vojski določeno drugače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, pa tudi sicer gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja skladno z določili 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. – ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na tožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.