Jedro

Upoštevaje načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino za telesne bolečine.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi prve tožene stranke - zavarovalnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožnici T. T. 2.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2001 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 361.352 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2001 dalje, v 15 dneh.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba prve tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka." V ostalem se revizija zavrne.

Prva tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške, odmerjene na 16.493 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 7.12.1994, v kateri je bila takrat mladoletna tožnica poškodovana kot sopotnica v osebnem avtomobilu, naložilo obema toženima strankama nerazdelno plačilo odškodnine tožnici za nepremoženjsko škodo v znesku 2.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, v presežku (glede zneska 2.200.000 SIT s pripadajočimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 213.013 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi druge tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in prvostopenjsko sodbo v razmerju do druge toženke glede plačila zneska 2.600.000 SIT ter glede pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi prve tožene stranke pa je delno ugodilo tako, da je znižalo odškodnino za 800.000 SIT in s tem spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora prva toženka plačati tožnici 1.800.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 262.720 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in pritožbo tožeče stranke ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da tožeča stranka svoje stroške krije sama, prvi toženki pa je dolžna povrniti 15.910 SIT stroškov tega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo glede spornega zneska 3.000.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišči nista odmerili pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Prisojena odškodnina ni v skladu z naravo poškodbe, intenziteto in trajanjem bolečin ter z njenimi posledicami. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za izredno mlado oškodovanko, ki je bila ob škodnem dogodku stara komaj 13 let. Tožnica ima po prometni nezgodi trajne težave in posledice, to je bolečine v kolkih ob vremenskih spremembah in ob mesečnem perilu. Bolečine ima ob dolgi hoji ali teku. Zaradi tega je opustila vse športne aktivnosti. Razen tega ji poka v desnem čeljustnem sklepu, desna stran čeljusti ji celo zaskoči. Še danes ima strah pred vožnjo z avtomobilom. Odškodnina zato ni primerna v skladu z vrsto poškodbe in tudi ne s sodno prakso. Poudariti je, da je tožnica utrpela celo serijo poškodb, zato predlaga, da se ji prisodi vsa zahtevana odškodnina.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem pa v reviziji navaja nekatere trditve, ki skušajo uveljavljati revizijski preizkus ob drugačni dejanski podlagi, kot sta jo v sodbah sprejeli nižji sodišči. Gre za trditve o sedanjem tožničinem strahu pred vožnjo z avtomobilom in o številnih udarninah, ki posebej v diagnozi niso opisane. Te trditve dodajajo dejanski podlagi nižjih sodišč dodatna dejstva, ki niso upoštevna, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da je tožnica v nezgodi dne 7.12.1994 dobila udarnino glave, delni izpah desnega čeljustnega sklepa, preteg vratnega mišičevja, udarnine v predelu desne goleni in pretegnitev vezi medenice ter obeh kolkov. Ugotovljena so bila nadaljnja dejstva v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi, pomembna za uporabo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki so podrobno pojasnjena v obeh sodbah. Pri ocenjevanju vseh teh okoliščin revizijsko sodišče sodi, da sta sodišči sicer upoštevali načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, vendar je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno znižalo odškodnino za telesne bolečine. Ugotovljene so namreč dvotedenske zmerne ali srednje hude stalne bolečine in zmerne ali srednje hude občasne bolečine v skupnem trajanju tri tedne. Tožnica je imela lahke stalne bolečine en mesec in pol, lahke občasne bolečine pa še dva meseca. V manjši meri se bodo lahke telesne bolečine pri tožnici pojavljale trajno. Tožnica se je 19 dni bolnišnično zdravila, pri čemer je imela nekaj dni nameščen vlek za razbremenitev kolkov, eden do dva tedna pa ovratnico za razbremenitev vratu. Prejemala je tablete proti bolečinam, štirikrat je imela rentgenski pregled, trikrat pregled pri travmatologu, sedemkrat pri ortopedu in petkrat pri lečeči zdravnici. Pet tednov je hodila z berglami. Končno več mesecev v šoli ni smela telovaditi. Iz opisanega je očitno, da stopnja in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v sojenju pred pritožbenim sodiščem niso našli pravega odraza pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine. Ob upoštevanju navedenih kriterijev in nadalje pomena prizadete dobrine in upoštevaje primerljive primere sodne prakse, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode, je po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje neutemeljeno znižalo odškodnino za telesne bolečine in je pravična ter primerna odškodnina za to vrsto škode v višini 1.500.000 SIT, kot je že pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. Za nadaljnje zvišanje te odškodnine, za kar si je prizadevala tožeča stranka v reviziji, pa revizijsko sodišče ni našlo podlage. Reviziji je torej ugodilo tako, da je zvišalo odškodnino za telesne bolečine za 500.000 SIT, tako da je tožnica upravičena do zadoščenja za to vrsto škode v višini 1.500.000 SIT.

Ni pa pritrditi tožničinim revizijskim trditvam v zvezi z odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je res imela hud primaren strah ob trčenju avtomobilov, sekundarni strah za izvid zdravljenja in pred morebitnimi trajnimi posledicami pa je bil zmeren in je trajal en mesec, lažji pa še nadaljnje tri mesece. Odškodnina v znesku 200.000 SIT iz naslova strahu je po presoji revizijskega sodišča primerna tako upoštevaje intenzivnost in trajanje vseh vrst strahu, kot tudi glede na primerjavo z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Revizijsko sodišče sodi, da je bilo materialno pravo z odškodnino v znesku 200.000 SIT pravilno uporabljeno in je v tem delu tožničina revizija neutemeljena.

Primerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je udarec po desni strani in poškodba čeljusti povzročila pri tožnici ohlapnost čeljustnega sklepa s pokanjem in delnim izpahnjenjem čeljusti, ki se spontano naravna. Zaradi pretega vratnega mišičja ni zmanjšanja tožničine splošne življenjske aktivnosti, pač pa so posledice zaradi poškodbe okolčja. Zaradi pretegnitev vezi medenice in kolkov prihaja ob večjih fizičnih naporih, vremenskih spremembah in mesečnem perilu do bolečin v predelu kolkov. Tožnica je zato omejena s tem, da ni sposobna večjih fizičnih naporov, to je teka in daljše hoje. Posledično se je odpovedala športnim aktivnostim. Ocenjeno je, da so pri tožnici za 3% zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Za duševne bolečine zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena tožnici odškodnina v znesku 600.000 SIT, pri čemer je upoštevana tožničina mladost oziroma trajanje duševnih bolečin zaradi opisane prikrajšanosti vse nadaljnje življenje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bila subjektivna in objektivna merila iz 200. člena ZOR primerno upoštevana in da ni podlage za zvišanje odškodnine za to vrsto škode. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno, tožničina revizija pa neutemeljena.

Glede na vse navedeno je torej revizijsko sodišče tožničini reviziji delno ugodilo in zvišalo odškodnino za 500.000 SIT. Tako je sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo na način, da mora prva tožena stranka plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.300.000 SIT, to je 1.500.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poleg te odškodnine mora plačati zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, v presežku (glede 2.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zavrnjen.

Zaradi spremembe drugostopenjske sodbe je revizijsko sodišče odločilo, da mora prva tožena stranka plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 361.352 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je namreč v pravdi uspela približno s polovico svojega zahtevka. Njene pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 740.705 SIT, 50% od navedenega pa znaša 370.352 SIT. Pravdne stroške prve tožene stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 18.000 SIT, 50% od navedenega pa znaša 9.000 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora torej prva toženka povrniti tožnici 361.352 SIT pravdnih stroškov.

Glede pritožbenih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, prva tožena stranka pa je glede na končno odločitev revizijskega sodišča v pritožbenem postopku uspela z zneskom 300.000 SIT, uveljavljala pa je znižanje odškodnine za 1.850.000 SIT. Uspeh prve tožene stranke v pritožbenem postopku je bil sorazmerno majhen, zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V revizijskem postopku je tožnica izpodbijala zavrnilni del sodbe v znesku 3.000.000 SIT. Uspela je z zvišanjem odškodnine za 500.000 SIT, torej s 16,66%. Tožničine stroške je revizijsko sodišče odmerilo po odvetniški tarifi na 99.000 SIT, upoštevaje uspeh pa je upravičena do povrnitve 16.493 SIT revizijskih stroškov, ki jih mora plačati prva tožena stranka.