Jedro

Določbe 129.a člena ZKP, 13. člena ZIKS-1 pa tudi 86. člena KZ-1 ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bilo odločeno, da se predlog zagovornika obsojene D. S. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist kot prepozen zavrže. 2. Zoper sklep je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka in zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za nadomestitev izvršitve kazni ugodi, podrejeno pa predlaga, naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, saj se je v sodbi I Ips 40242/2011 z dne 16. 6. 2016 že izrekla o roku za uveljavljanje pravice obsojenca za alternativno prestajanje kazni zapora in tako postavilo precedens za enotno uporabo prava preko sodne prakse. Obravnavana zadeva, pri kateri se obsojenka zavzema za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist, je za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitev sodišč in prve druge stopnje v obravnavani zadevi smiselno enaka kot v sodbi I Ips 40242/2011, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da s prestajanja kazni ni mogoče več vložiti predloga za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom, saj je podan po preteku 15-dnevnega roka iz 129.a člena ZKP.

4. Obsojenka in zagovornik sta se o odgovoru državne tožilke pisno izjavila.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist kot prepozen, je tako imenovana druga odločba, saj je bila izdana po končanem kazenskem postopku, v katerem je bila obsojenka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 42690/2012 z dne 30. 9. 2015 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Vrhovno sodišče se je sicer opredelilo do roka iz 129.a člena ZKP pri presoji, da je ta rok prekluziven in da lahko obsojenec predlaga alternativno izvrševanje kazni zapora s hišnim zaporom le v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe in ne kasneje med prestajanjem kazni, kar poudarja vrhovna državna tožilka. Ker pa gre v obravnavani zadevi za predlog za drugačen način nadomestitve izvršitve kazni zapora, to je z delom v splošno korist, je Vrhovno sodišče ocenilo, da je zaradi enotne uporabe prava potrebno o zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko odločiti.

6. Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče povzeti, da zagovornik ocenjuje, da je sodišče z zavrženjem predloga za izvršitev kazni zapora tako, da se nadomesti kazen zapora z delom v splošno korist, kot prepoznega, kršilo določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP in je določbo tega člena razlagalo napačno. Po oceni zagovornika 15-dnevni rok za vložitev predloga iz drugega odstavka 129.a člena ZKP velja le za primere vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa tudi v primeru, ko je obsojenec kazen zapora že nastopil, kot v obravnavani zadevi obsojenka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6547/2011 z dne 18. 9. 2014. Ugotavlja sicer, da se ta sodba nanaša na alternativno prestajanje kazni na način, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevnih prebiva doma (12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v nadaljevanju ZIKS-1), vendar meni, da ni nikakršnih razlogov, da predloga za alternativno prestajanje kazni zapora tudi v drugih primerih ne bi bilo mogoče vložiti po tem, ko je obsojenec že nastopil kazen zapora. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21/2006 z dne 6. 4. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da o alternativnem prestajanju kazni ni mogoče odločati po prestani kazni, iz česar sklepa, da sam nastop zaporne kazni ne onemogoča odločanja o podanem predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni. Ocenjuje, da je potrebno določbo prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 razlagati tako, da lahko sodišče tudi po poteku roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP na predlog obsojenca s posebnim sklepom pod pogoji iz Kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek izvršitev preostanka zaporne kazni nadomesti z delom v splošno korist. Meni, da ni utemeljenih razlogov, da sodišče o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ne bi moglo odločiti po tem, ko je obsojenec kazen že nastopil, saj gre le za enega izmed predvidenih načinov alternativnega izvrševanja kazni zapora. Opozarja na neenotno prakso in sicer da je sodišče v nekaj primerih z delom v splošno korist nadomestilo neprestani del kazni. Sklicuje se na sklep II Ks 481/2011 in sklep I Kp 12/2014, ter sodbo I U 1698/2011. Različne odločitve glede roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora pomenijo tudi neenotno uporabo prava in kršijo pravico obsojenke do enakega varstva pravic.

7. Po določbi drugega odstavka 129.a člena ZKP lahko predlog za izvršitev kazni zapora na alternativen način, tako da se kazen nadomesti z delom v splošno korist v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, vložijo obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. V primeru, če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti, začne ta rok teči od zadnje vročitve. Rok 15 dni je nepodaljšljiv prekluzivni rok, v katerem mora predlagatelj podati predlog za alternativno prestajanje kazni. Postopek in način odločanja po katerem se lahko alternativni načini izvrševanja kazni, določeni v 86. členu KZ-1, izvedejo, je bil določen šele z novelo ZKP-K, s katero je bil uzakonjen 129.a člen, ki natančno določa postopek, upravičence, roke za vložitev predloga (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-K, Ur. l. RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011). S to novelo je bil tako določen 15-dnevni rok za vložitev predloga za nadomestno izvršitev kazni od pravnomočnosti sodbe. Petnajstdnevni rok od zadnje vročitve, če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti pa je bil določen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-L, Ur. l. RS, št. 47/13 z dne 31. 5. 2013. Sodišče je ugotovilo, da je rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora začel teči 11. 12. 2015 in se iztekel z dnem 28. 12. 2015. Obsojenka je predlog za alternativno prestajanje kazni vložila dne 18. 5. 2016, po preteku zakonsko določenega roka za vložitev predloga. Po poteku roka iz drugega odstavka 129. člena ZKP vlaganje predlogov za nadomestitev izvršitve zapora z delom v splošno korist ni več možno. S tem se onemogoča podaljševanje in zavlačevanje postopka in tudi zagotavlja, da je o načinu izvršitve kazni zapora dokončno določeno v razumnem roku po pravnomočnosti sodbe. Z rokom se tudi onemogoča ponovno zaporedno vlaganje predlogov (Poročevalec Državnega zbora, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-K, obrazložitev k 129.a členu).

8. Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21/2006 z dne 6. 4. 2006. Odločba I Ips 21/2006 obravnava alternativno prestajanje kazni po četrtem odstavku 107. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Ta določba je omogočala izvršitev kazni zapora do treh mesecev tako, da lahko obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju najdalj šest mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti. Gre za način izvršitve kazni po KZ in za drugačno procesno situacijo. V tej sodbi je Vrhovno sodišče obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočen sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog za alternativno prestajanje kazni, ker je obsojenec kazen prestal. V zvezi s to procesno situacijo je poudarilo, da po prestani kazni (torej tudi po poteku morebitnega pogojnega odpusta) ni več možnosti odločati o alternativnem prestajanju kazni. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 124/2002 z dne 6. 11. 2003 odločilo, da o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora v smislu četrtega odstavka 107. člena KZ sodišče odloči po pravnomočnosti sodbe najkasneje do nastopa kazni. Zagovornik prilaga k zahtevi odločbo I U 1698/2011 z dne 9. 2. 2012. V tej odločbi je naveden sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 481/2011 z dne 17. 6. 2011, s katerim je sodišče del še neprestane kazni nadomestilo z delom v splošno korist. Odločitev, ki je bila sprejeta pred uveljavitvijo Novele ZKP-K, lahko kaže, da praksa nižjih sodišč o vprašanju, do kdaj je mogoče vložiti predlog za alternativno prestajanje kazni tako, da se kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, ni enotna. Prav ta odločba Vrhovnega sodišča pa je namenjena temu, da se praksa sodišč poenoti.

9. V obrazložitvah sodb I Ips 6547/2011 z dne 18. 9. 2014 in I Ips 40242/2011 z dne 16. 6. 2016 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je razlaga določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP podana v kontekstu določb četrtega in tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1 (vikend zapor), iz katerih izrecno izhaja, da lahko obsojenec po pravnomočnosti sodbe vloži predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Sodba I Ips 6547/2011, na katero se sklicuje zagovornik, tako obravnava drugačno situacijo in drugo obliko alternativne izvršitve kazni zapora, pri kateri se kazen ob dela prostih dnevnih še vedno izvršuje v zavodu za prestajanje kazni po ZIKS-1, ki je lex specialis. Gre za spremembo načina izvršitve kazni zapora med prestajanjem kazni, ki jo izrecno določa zakon, česar pa določba 13. člena ZIKS-1, ki ureja izvršitev kazni zapora tako, da se kazen nadomesti z delom v splošno korist, ne omogoča (v točki 10 sodbe I Ips 6547/2011 je zapisano, da je Vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje, ali rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP velja tudi v primeru, ko obsojenec predlog za zapor ob koncu tedna vloži med prestajanjem kazni). Po presoji Vrhovnega sodišča tako določbe 129.a člena ZKP, 13. člena ZIKS-1 pa tudi 86. člena KZ-1 ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. Enajsti odstavek 86. člena KZ-1 navaja, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da lahko obsojenec kadarkoli predlaga, da se kazen zapora izvrši na način, da se del kazni zapora, ki je še ni prestal, nadomesti z delom v splošno korist. Da je dana možnost vložitve predloga o izvršitvi kazni zapora tako, da se le ta nadomesti z delom v splošno korist pred nastopom kazni zapora, torej v 15-dnevnem roku, ki ga določa 129.a člen ZKP, izhaja tudi iz razlage določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, kaj sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora, da se le-ta nadomesti z delom v splošno korist. Sodišče upošteva vedenje obsojenca v času odločanja (torej pred nastopom kazni, saj je vedenje obsojenca po nastopu v času prestajanja kazni pomembno za uporabo drugega instituta, to je ali obsojenec izpolnjuje pogoje za pogojni odpust po določenem časovnem obdobju prestajanja kazni), nevarnost ponovitve dejanja na prostosti (kar lahko sodišče seveda ocenjuje pred začetkom nastopa prestajanja kazni, kajti tudi ta okoliščina je med prestajanjem kazni pomembna za presojo, ali obsojenec izpolnjuje pogoje za pogojni odpust s prestajanja kazni), možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Sodišče torej presoja objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ki bi v medsebojni povezavi kazale na utemeljenost izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, pri čemer predvsem osebne in družinske razmere obsojenca presoja tudi glede na predviden čas izvrševanja kazni, to je čas izvrševanja kazni v celoti, pred nastopom kazni po pravnomočnosti sodbe. Pa tudi namen izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna, ki ga kot primerljivega za utemeljevanje teze, da je mogoče alternativen način izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist predlagati med prestajanjem kazni zapora, izpostavlja zagovornik, je drugačen, kot pri izvršitvi kazni zapora tako, da se nadomesti z delom v splošno korist. Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 lahko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Citirana določba govori o tem, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in se izobražuje in prebiva doma, in kazen zapora v dela prostih dneh prestaja na način, kot se izvršuje zaporna kazen, torej v zavodu za prestajanje kazni. Pogoje za izvrševanje kazni zapora tako, da se nadomesti z delom v splošno korist pa določa že citirani osmi odstavek 86. člena KZ, pri čemer sodišče presoja tako subjektivne kot objektivne okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali je mogoče kazen zapora na tak način izvršiti. Zato ni mogoče obeh alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora enačiti in so razlogi in okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju o predlogih za alternativno prestajanje kazni zapora, ki jih omogoča 86. člen KZ-1, različni, zato so tudi različni postopki za odločanje o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora.

10. Zagovornik še trdi, da bi sodišče moralo obsojenko, ki ni imela zagovornika, poučiti o možnosti, da poda predlog za predčasno prestajanje kazni zapora v roku, navedenem v drugem odstavku 129.a člena ZKP. Moralo bi jo tudi opozoriti na posledice opustitve že v postopku na prvi stopnji, kar določa 14. člen ZKP. Ker zagovornik ni obrazložil, kako naj bi zatrjevana opustitev sodišča vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, trditve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na premoženjske razmere obsojenke, ugotovljene v pravnomočno končanem kazenskem postopku, je Vrhovno sodišče obsojenko oprostilo plačila sodne takse.