Jedro

Po Obligacijskem zakoniku in Stvarnopravnem zakoniku veljata dva različna sistema večkratne cesije. V primeru dveh ali več cesij iste terjatve, pri čemer pa te cesije niso fiduciarne, velja pravilo 420. člena OZ, po katerem je učinkovitost cesije odvisna od prioritete obvestitve dolžnika, medtem ko je v primeru več fiduciarnih cesij iste terjatve treba uporabiti pravilo tretjega odstavka 207. člena SPZ. Učinkovitost cesije je v slednjem primeru odvisna od prioritete cesije. Hkrati pa iz tretjega odstavka 207. člena SPZ izhaja tudi, da velja režim po SPZ le za konflikte večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. V primeru, kakršen je ta, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je treba uporabiti splošno ureditev iz OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.090,31 EUR stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Ig 744/2004, z dne 30.11.2004, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 26.075.332,10 SIT s pripadki. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 2. Tožeča stranka je od družbe S. d.o.o., Š., na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 14.03.2003, pridobila terjatev zoper toženo stranko v višini 24.145.329,14 SIT. Odstopljena terjatev se nanaša na plačilo za opremo, ki jo je družba S. d.o.o. dobavila toženi stranki za O. v R. Isto terjatev je družba S. d.o.o. pred tem (26.07.2002) po pogodbi o kratkoročnem kreditu odstopila v zavarovanje Sk. d.d. (fiduciarna cesija). O navedenih odstopih je bil dolžnik (tožena stranka) obveščen, vendar najprej (dne 24.03.2003) o odstopu tožeči stranki, dne 04.04.2003 pa o odstopu terjatve v zavarovanje Sk. d.d..

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 3. Tožena stranka uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V reviziji navaja, da naj bi bila odstopljena terjatev sporna, saj v stečajnem postopku nad družbo G. d.o.o. (prej S. d.o.o.) upniki uveljavljajo izločitveno pravico na opremi, vgrajeni v O. v R.. V sodbah sodišč nižjih stopenj naj bi bila napačno uporabljena pravila o odstopu terjatve. Terjatev za plačilo opreme naj ne bi prešla na novega upnika, saj bodo sicer prikrajšani drugi upniki stečajnega dolžnika.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije 6. Tožena stranka splošno očita sodiščema nižjih stopenj, da naj bi kršili določbe pravdnega postopka. Kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) vidi v tem, da sta sodišči „napačno razlagali izvedbo dokazov“. Zmotna dokazna ocena ne predstavlja kršitve določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Nad prvotnim upnikom odstopljene terjatve je bil tekom postopka začet in (sedaj) zaključen stečajni postopek. Samo dejstvo stečaja pa ne vpliva na terjatve, ki jih ima stečajni dolžnik kot upnik do svojih dolžnikov. Poleg tega je bila terjatev že pred začetkom stečaja odstopljena tožeči stranki in je tako prešla iz premoženja prvotnega upnika v premoženje cesionarja. Obveznost tožene stranke ostaja nespremenjena ne glede na odstop terjatve in stečaj nad prvotnim dolžnikom. Zato tudi niso sprejemljivi njeni ugovori, da so zaradi odstopa prikrajšani drugi upniki v stečajnem postopku. Takšni upniki bi v primeru oškodovanja namreč imeli na voljo institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki pa ga očitno niso uporabili.

8. Tožena stranka v reviziji prvič navaja, da naj bi bila prenesena terjatev sporna ter da upniki na vgrajeni opremi v osnovno šolo uveljavljajo izločitveno pravico. Hkrati pa ne pojasni, kako naj bi domnevne izločitvene pravice v stečajnem postopku zoper dolžnika G. d.o.o. vplivale na njeno plačilno obveznost do tožeče stranke. V postopku pred sodiščema nižjih stopenj je tožena stranka nasprotovala le prenosu terjatve na tožečo stranko. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče takšnih revizijskih novosti ne more več upoštevati.

9. Po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – OZ) in Stvarnopravnem zakoniku (Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami – SPZ) veljata dva različna sistema večkratne cesije iste terjatve. V primeru dveh ali več cesij iste terjatve, pri čemer pa te cesije niso fiduciarne, velja pravilo 420. člena OZ, po katerem je učinkovitost cesije odvisna od prioritete obvestitve dolžnika, medtem ko je v primeru več fiduciarnih cesij iste terjatve treba uporabiti pravilo tretjega odstavka 207. člena SPZ. Učinkovitost cesije je v slednjem primeru odvisna od prioritete cesije. Hkrati pa iz tretjega odstavka 207. člena SPZ izhaja tudi, da velja režim po SPZ le za konflikte večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. V primeru, kakršen je ta, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je treba uporabiti splošno ureditev iz OZ (Vrenčur Renato: Moderne oblike zavarovanj plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 182).

10. 420. člen OZ določa, da v primeru, ko je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je bil v obravnavani zadevi dolžnik (tožena stranka) najprej obveščen o odstopu terjatve tožeči stranki in šele nato o odstopu terjatve v zavarovanje Sk. d.d. Po obvestilu o odstopu izpolnitev odstopniku ni več učinkovita, temveč mora dolžnik izpolniti svojo obveznost prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ). Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki znesek, ki ustreza višini odstopljene terjatve s pripadki. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in skupaj z 20% DDV znašajo 1.090,31 EUR. Sodne takse za odgovor na revizijo tožeča stranka ni plačala, zato zahtevek za njeno povračilo ni utemeljen.