Jedro

Nasprotno tožbo mora sodišče obravnavati skupaj z glavno tožbo le v primeru, ko je to nujno zaradi materialnopravne obravnave celotnega spora.

Toženec si je brezpravno in proti volji tožnika obdržal celotno kupnino za obveznice, ki jih je prejel kot skrbnik za posebne primere v denacionalizacijskem postopku. Upnikova terjatev zato ne more prenehati s pobotom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 30.575,96 EUR (1. točka izreka). Ugotovilo je, da pobotni ugovor tožene stranke proti tožeči stranki ni dovoljen (2. točka izreka). Toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 30.757,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2002 do prenehanja obveznosti (3. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.535,16 EUR, v primeru zamude z zamudno posledico (4. točka izreka). Ob ugotovitvi, da toženec ne zanika, da je tožnik upravičen do polovičnega zneska iz prodaje obveznic, ki so bile priznane pokojni M. Z. za odvzeto gotovino podržavljenega podjetja, je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke. Na podlagi 316. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) je štelo, da je pobot izključen, ker si je toženec brezpravno pridržal kupnino, ki jo je dobil iz naslova prodaje obveznic.

Proti sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je s sklepom 4.7.2006 nezakonito odločilo, da se nasprotna tožba izloči iz spisa. Poudarja, da je v nasprotni tožbi izrecno navajal, naj sodišče o tožbenih zahtevkih iz nasprotne tožbe odloči le v primeru,da ne bi ugodilo pobotnemu ugovoru. Zahtevki iz nasprotne tožbe so bili vezani na odločitev sodišča o v tej pravdi uveljavljanem pobotnem ugovoru. Kot podredni niso imeli samostojne osnove in niso bili uveljavljeni kot samostojni zahtevki. Odločitev sodišča, da nasprotne tožbe ne dovoli v tem postopku, ni pomenila samo procesnega sklepa, temveč tudi sklep, ki posega v njegove materialne pravice. Sklicuje se na pravni interes, da se ugotovi obstoj njegovih terjatev iz nasprotne tožbe v tej pravdi in da se tako omogoči pobotanje. Sodišče očitno, glede na ugotovitev, da "pobotni ugovor ni dovoljen", o terjatvi uveljavljani s pobotnim ugovorom ni odločilo in bi bila odločitev sodišča s takšnimi posledicami, kot izhajajo iz obrazložitve, v procesnem pogledu sprejemljiva. Izraža pa pomisleke, da bi se, če bi tožnik ob obravnavanju nasprotne tožbe ugovarjal, da je bilo že v tem postopku o terjatvah odločeno, to upoštevalo, in se ob tem sklicuje na podoben primer pod opr. št. I P 3014/2006. Pritožbeno sodišče je v tem primeru razveljavilo sodbo in pritrdilo tožniku, čeprav je bilo povsem jasno, da je bil pobotni ugovor zavrnjen iz formalnih razlogov in o njem meritorno ni bilo odločeno. Odločitev o nedovoljenosti pobotnega ugovora pa je tudi napačna in nezakonita. Ob upoštevanju vseh dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku, je vprašljivo, ali je šlo za brezpravnost - nezakonito ravnanje. Nezakonito ravnanje bi pomenilo ravnanje, ki ni imelo pravne podlage, v konkretnem zadevi pa bi moralo sodišče upoštevati pisni dogovor z dne 5.11.1990, ki po njegovem mnenju izključuje brezpravnost. Poudarja, da gre za specifično situacijo, kot terjatev iz pobotnega ugovora izhaja prav iz opravljenega dela, opravil in stroškov za vrnitev podržavljenega premoženja v denacionalizacijskih postopkih, tožnikova terjatev pa prav tako iz denacionalizacije, torej iz istega naslova. Ob takem statusu vrnjenega premoženja in z vrnitvijo premoženja nastalih stroškov bi bilo nepravično in v nasprotju z nameni zakona, da mu pri obstoječem in veljavnem dogovoru z dne 5.11.1990 in zavezi tožnika o povrnitvi 50 % stroškov, ne bi bilo omogočeno, da take stroške poračuna z vrednostjo premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo in nazadnje na naroku 1.9.2005 navajal, da glede samega tožbenega zahtevka pravzaprav ni nič spornega, da pa obstoji njegova terjatev proti tožniku. Najkasneje 1.9.2005 je sodišče vedelo za vsa dejstva, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka in bi lahko že takrat o zadevi odločilo. Nadaljnji postopek je bil nepotreben in je povzročil le nepotrebne stroške, ki jih v nadaljevanju niza in meni, da bi se moralo pritožbeno sodišče opredeliti tudi do njih.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje proti sodbi v celoti (predlaga razveljavitev sodbe v celoti) torej tudi proti delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (1. točka izreka sodbe), vendar pa v nadaljevanju pritožbe obrazloženo razlogom sodišča prve stopnje ne nasprotuje. Nasprotno, poudarja, da je že v odgovoru na tožbo in tudi na naroku 1.9.2005 "izrecno navajal, da glede samega tožbenega zahtevka pravzaprav ni nič spornega". Sodišče druge stopnje je zato glede tega dela odločitve opravilo le uraden preizkus v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP in ni ugotovilo kršitev.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče nasprotno tožbo izločilo v posebno obravnavanje. Nasprotno tožbo, ki izpolnjuje pogoje 183. člena ZPP, sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo v istem postopku, lahko pa pravdi razdruži (300. člen ZPP), kar je s sklepom 4.7.2006 sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne, in če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ne more biti prizadet (primerjaj sodbi opr. št. I Cp 395/2001 z dne 14.11.2001, opr. št. II Ips z dne 20.10.2005). Nasprotno tožbo mora obravnavati sodišče skupaj z glavno tožbo le v primeru, ko je to nujno zaradi materialnopravne obravnave celotnega spora, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Pravni interes na katerega se sklicuje pritožnik, da se ugotovi obstoj terjatve iz nasprotne tožbe v tem postopku, ni okoliščina, ki bi terjala skupno obravnavanje. Sodišče prve stopnje pobotnemu ugovoru (tožnik je primarno uveljavljal pobotni ugovor) ni ugodilo in je zato odveč pritožbeno razlogovanje o tem, da tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe "dejansko predstavlja podredni tožbeni zahtevek, o katerem naj bi sodišče odločalo le, v kolikor ne bi ugodilo primarnemu pobotnemu ugovoru". Ob tem velja le še pripomniti, da toženec ni vložil tako imenovane eventualne nasprotne tožbe, pri kateri bi odločanje o nasprotni tožbi vezal na utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljal tožnik. Sodišče prve stopnje tožencu ni odreklo odločanja o zahtevkih iz nasprotne tožbe in bo o njih odločalo v drugem postopku, zato z odločitvijo o obravnavanju nasprotne tožbe v posebnem postopku ne posega v toženčeve materialne pravice.

Sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru ni odločalo meritorno, temveč je ugotovilo, da le-ta ni dopusten. Odveč je pritožnikova skrb, da bi pri obravnavanju zahtevkov iz nasprotne tožbe tožnik uspel z ugovorom, da je bilo o terjatvah, ki jih je uveljavljal s pobotnim ugovorom, že meritorno odločeno v tej pravdi. Odločba o obstoju ali neobstoju terjatve, uveljavljane s pobotom, postane pravnomočna, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Morebitno drugačno pritožbeno stališče v (podobni) zadevi na katero se sklicuje pritožnik (opr. št. I P 3014/2006), ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Toženec pa sicer odločb, za katere trdi, da se nanašajo na "podoben primer", ne prilaga.

Sodišče prve stopnje je podlago za odločitev, da je pobot izključen, imelo v 2. točki 316. člena OZ. Ob med strankama nespornih ugotovitvah, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje: - da je po pokojnih starših pravdnih strank tekel denacionalizacijski postopek, - da so bile na podlagi dopolnilne odločbe o denacionalizaciji z dne 31.8.2001 izdane obveznice, ki so predmet tega spora, - da je bil toženec v postopku denacionalizacije postavljen kot skrbnik za posebne primer, - da je toženec navedene obveznice na KDD prejel kot skrbnik za posebne primere, - da je 4.1.2002 na TRR tožeče stranke toženec plačal obresti na sporne obveznice v višini 10.633,69 EUR (2.548.258,56 SIT), - da toženec po prodaji obveznic ni izplačal njihove polovične vrednosti tožniku, - da predstavljajo prodane obveznice odškodnino, ki je bila priznana pok. Margareti Zupančič za odvzeto gotovino podržavljenega podjetja, - da sta pravdni stranki na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v K. z dne 5.5.2003, opr. št. D 864/2002, med drugim podedovala tudi omenjene obveznice in sicer vsak do 1/2, je sodišče prve stopnje, tudi po oceni sodišča druge stopnje, upravičeno štelo, da je toženec brezpravno in proti volji tožnika obdržal celotno kupnino za obveznice. Toženec tožniku tudi v pritožbi ne odreka upravičenja do polovičnega zneska prodaje delnic. Na izčrpne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je prepoved pobotanja utemeljena s pravnim naslovom upnikove terjatve in zato pritožnik s sklicevanjem na sklenjeni dogovor (5.11.1990) pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Pisni dogovor 5.11.1990, ki po toženčevem mnenju izključuje protipravnost, se nanaša med drugim na tožnikovo obvezo plačila stroškov nastalih v zvezi z vrnitvijo premoženja, kar toženec uveljavlja s pobotnim ugovorom, in ne na morebitno upravičenje toženca, da si pridrži kupnino od prodanih obveznic. Dejstvo, da terjatev toženca iz pobotnega ugovora izvira iz stroškov, nastalih z vrnitvijo premoženja v denacionalizacijskem postopku, tožnikova terjatev pa ravno tako izvira iz denacionalizacijskega postopka, ni taka okoliščina, ki bi, kljub ugotovitvi, da si je toženec brezpravno vzel in pridržal kupnino, dopuščalo pobot. Primeri, kdaj je pobot izključen, so določeni v zakonu, toženec pa ni uspel dokazati, da okoliščine, ki pobot izključujejo, ne bi bile podane.

Temeljno pravilo pri povrnitvi pravdnih stroškov, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna (154. člen ZPP). Merila za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, so določena objektivno in sodišče upošteva tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Stroški, nastali po 1.9.2005, so nastali v zvezi z uveljavljanim pobotnim ugovorom, ki ga je vložil toženec in ne gre za nepotrebne stroške, kot trdi pritožnik. Tudi če bi držala pritožbena trditev, da bi sodišče, glede na končno odločitev, lahko odločilo že prej, to na upravičenje tožnika, da dobi povrnjene stroške, nastale v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti pobotnega ugovora, ne more imeti vpliva.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.