Jedro

Premičnine niso bile podržavljene kot del podržavljenja podjetja, zaradi česar je bila tudi pravilno ocenjena njihova vrednost glede na splošna pravila določanja vrednosti podržavljenega premoženja po 4. členu (oziroma do 7. člena) in ne po metodi neto aktive iz 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Pritožbo tožnice je zato pravilno obravnavalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot pristojni drugostopni organ.

Napačno je stališče tožnice, da klasifikacija zadeve pri upravnem organu tudi izkazuje, da gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja, saj pravilno obravnavanje zadeve ne more temeljiti na njeni klasifikaciji, temveč mora izhajati iz ugotovitev pri njenem obravnavanju, kar lahko tudi pomeni drugačno opredelitev narave zadeve kot ob njeni vložitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti strankam z interesom F.F., H.H., I.I. ter J.J. stroške postopka v znesku 248,46 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. 301-17/92 z dne 8. 8. 2013, upravičencem A.A., B.B., C.C. in D.D., s tam navedenimi podatki, priznal pravico do denacionalizacije premičnega premoženja E. (ki ga nato konkretno opredeli) (1. točka izreka), odločil, da se za premično premoženje iz 1. točke izreka te odločbe odmeri odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v tem sporu tožnice) v višini 10.073,53 USD (2. točka izreka), naložil Slovenski odškodninski družbi d.d., da obveznice v tej vrednosti v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe izroči skrbniku za posebni primer (3. točka izreka), določil skrbnika za posebni primer F.F.(4. točka izreka) in še navedel, da so bili stroški postopka plačani po posebnem sklepu (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo E. v …, da je bilo z delno odločbo z dne 12. 6. 1995 že odločeno o vrnitvi nepremičnine, ni pa še bilo odločeno o podržavljenem premičnem premoženju. Podržavljeno premično premoženje je bilo podržavljeno z dvema odločbama: deleža A.A. in B.B. sta bila podržavljena z odločbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, št. Zp 174/46 z dne 6. 11. 1946, na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, deleža C.C. in D.D. pa z odločbo Občinskega ljudskega odbora Jesenice, Komisije za nacionalizacijo, št. 02-1378/2-59 z dne 1. 7. 1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz zapisnikov, sestavljenih iz časa podržavljenja, izhaja, da je to premoženje predstavljalo osnovna sredstva hotela in je bilo dejansko odvzeto prejšnjim lastnikom. Ker gre za premičnine, ki se po 17. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne vračajo v naravi (pohištvo, bivalna oprema), pa tudi obstajajo ne več, so vlagatelji zahteve zahtevali odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d.. Za podržavljene premičnine, ki so bile v času podržavljenja in odvzema ocenjene, je bila opravljena valorizacija, za preostale je bila vrednost ugotovljena s pomočjo izvedenca. Celoten zahtevek se glasi na 10.073,53 USD. Tožnica je ugovarjala odmeri odškodnine, ker bi jo bilo po njenem mnenju treba izračunati na podlagi neto aktive podjetja. Organ je ugotovil, da pravni temelj podržavljenja ni bil Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, da je bilo podržavljenje izvedeno v dveh časovnih obdobjih, da je bilo pred podržavljenjem premoženje v solasti štirih oseb, da v času podržavljenja ni bila ocenjena aktiva in pasiva podjetja in da E. ni naveden v Seznamu in sodni ocenitvi nacionaliziranih podjetij na ozemlju LRS. Vse to kaže, da premoženje ni bilo podržavljeno kot premoženje podjetja, temveč kot premoženje fizičnih oseb. Tožnica je enako vztrajala tudi v pripombah na poročilo po 65. členu ZDen. Organ je še dodal, klasifikacijski znak zadeve nedvomno ne more biti kriterij, ki bi potrjeval stališče tožnice, E. pa je sicer res deloval kot hotel, vendar pa iz izpovedi priče G.G. izhaja, da ga je že leta 1945 zasedla vojska, od tega dneva pa bivši lastniki s hotelom niso več upravljali. V času podržavljenja premoženje po svoji naravi ni bilo hotel, A.A. v njem ni opravljal svoje obrti. Iz celotne dokumentacije pa izhaja, da premoženje ni bilo podržavljeno kot podjetje, saj ob prevzemu premoženja ni ugotovil pristojni državni organ, nekdanji lastniki niso bili upravičeni do odškodnine v višini čiste aktive podjetja, prav tako hotel ni bil likvidiran kot podjetje.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločbo prvostopnega organa.

Tožnica je v tožbi navedla, da vztraja, da je šlo za zaplembo podjetja E. v …. Zato premičnega premoženja ni mogoče obravnavati kot vračanje stvari, temveč kot vračanje dela podržavljenega podjetja. Upravičenec A.A. je bil nosilec obrti (torej gospodarske dejavnosti), kar je razvidno iz treh dokumentov, pridobljenih pri Zgodovinskem arhivu. Iz dovolila Sreskega načelstva v Radovljici z dne 5. 12. 1933 je razvidno, da je A.A. dobil dovoljenje za izvrševanje obrti gostilne in se je nanašala na E.. Iz listine Matični list za gostinske obrte na obrazcu 1.b je tudi razvidno, da je A.A. po vojni prijavil svojo obrt gostilne v hotelu. Na tej podlagi pa mu je Okrožni (Mestni) ljudski izvršni odbor v Ljubljani z dne 1. 8. 1946 izdal odločbo o obstoju obrtne pravice. Iz zaslišanja priče G.G. pa je tudi razvidno, da je tudi po vojni, vse do zaplembe (do takrat, ko je vojska hotel zasedla) hotel deloval in se je gospodarska dejavnost v njem izvrševala. Po mnenju tožnice ti dokazi zadostno izkazujejo, da je pri zaplembi premoženja A.A. šlo za podržavljenje podjetja, pri čemer ni pomembno, da hotel ni bil na Seznamu nacionaliziranih podjetij državnega pomena. Tudi pravna podlaga zaplembe z ničemer ne omejuje ali določa narave zaplenjenega premoženja. Tožnica meni, da je stališče drugostopnega organa v zvezi s temi listinami napačno. Pri upravnem organu pa je bila zadeva tudi vodena kot denacionalizacija podjetja. Ni pomembno, da o zaplenjenem podjetju ni dokazov o bilanci, neto aktivi in podobno, saj to ne pomeni, da podjetja ni bilo. Treba je ločiti podržavljenje nepremičnine od podržavljenja gospodarske dejavnosti, ker ni nujno, da je nepremičnina v celoti v lasti podjetja. Treba je tudi upoštevati, da je bila obrt podržavljena 1946 in da je k obrti poleg opreme hotela spadal le solastniški delež v lasti A.A. Preostali ¾ delež pa je bil v lasti drugih solastnikov, ki ga ni mogoče šteti kot del obrti, saj ostale upravičence niso bile nosilke obrti. V spisu se tudi nahaja zadostna dokumentacija za ocenjevanje vrednosti po metodi neto aktive. Po teh podatkih je vrednost že vrnjenega premoženja večja od vrednosti podjetja v času podržavljenja, zaradi česar A.A. ne pripada nobena odškodnina več. V zadevi je na drugi stopnji odločal tudi nepristojni organ, saj bi moralo odločati Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tožnica je predlagala, da se odločbi odpravita in zahteva za odškodnino zavrne, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranke z interesom F.F,, H.H. in I.I. ter J.J. (dediča po pok. K.K.) so v odgovoru na tožbo navedle, da se ne strinjajo z navedbami v tožbi, konkretno prerekale tožbene navedbe, poudarile, da registracija obrti še ne pomeni njenega opravljanja, še manj pa, da premičnine sodijo v premoženje te obrti. Če bi podjetje poslovalo ob podržavljenju, bi to izkazovale listine o podržavljenju. Predlagale so zavrnitev tožbe in da sodišče tožnici naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

Tožnica je vztrajala pri povedanem in se sklicevala na judikaturo upravnega sodišča. Pri povedanem so vztrajale tudi stranke z interesom, ki so v dodatni vlogi sodišču še posredovale sklep o dedovanju po pok. K.K., D 520/2013 z dne 27. 1. 2014. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je treba vračanje podržavljenih premičnin obravnavati kot vračanje podržavljenega dela podjetja (L.) in posledično določiti njihovo vrednost in odškodnino po metodi neto aktive (peti odstavek 44. člena ZDen in 8. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja – v nadaljevanju Navodilo) ali pa kot vračanje premičnih stvari in posledično določiti njihovo vrednost in odškodnino po splošnih pravilih določanja vrednosti podržavljenega premoženja (prvi in šesti odstavek 44. člena ZDen in 4. - 7. člen Navodila).

Člen 17 ZDen predpisuje postopanje pristojnega organa v zvezi z vrnitvijo stvari in sicer v prvem in četrtem odstavku določa, katere podržavljene premičnine se vračajo v denacionalizacijskem postopku (predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti, premičnine večje vrednosti, predmeti ali skupine predmetov osebne rabe upravičencev oziroma predmeti posebne priljubljenosti upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov), iz česar po arg. a contrario sledi, katere premičnine se ne vračajo in je njihova denacionalizacija možna le v obliki odškodnine.

Prvostopni organ je svoj zaključek o vračilu podržavljenih premičnin (konkretno opredeljena oprema in pohištvo) po 17. členu ZDen v obliki odškodnine (kateremu je sledil drugostopni organ v svoji odločbi) oprl na naslednja ugotovljena dejstva: - da je E., ki je bil v solasti štirih lastnikov, deloval pred vojno in med njo, - da je leta 1945 hotel za pet let zasedla vojska, nato je bil preurejen za zdravilišče za vojne invalide, šele kasneje je začel spet delovati kot hotel, - da od leta 1945 bivši lastniki z njim niso več upravljali, - da je bilo podržavljenje izvedeno po dveh pravnih podlagah in dveh časovnih obdobjih (po Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe iz 1946 in po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz 1959), - da listine o podržavljenju hotela ne izkazujejo, da bi bilo premoženje podržavljeno kot podjetje glede na takratne predpise in nato likvidirano, - da tudi v Seznamu in sodni ocenitvi nacionaliziranih podjetij na ozemlju LRS E. ni naveden kot podržavljeno podjetje.

Sodišče uvodoma navaja, da se sicer strinja s tožničinim stališčem, da za opredelitev narave podržavljenega premoženja (in posledično določitve odškodnine) ni relevantna pravna podlaga in/ali podržavljenje v različnih časovnih obdobjih, posledično pa zato tudi ni relevanten izostanek listin o podržavljenju po pravilih podržavljenja podjetij, kakor tudi, da podržavljenje obravnavanega premoženja kot podjetja ne izključuje izostanek navedbe podržavljenja E. v Seznamu in sodni ocenitvi nacionaliziranih podjetij na ozemlju LRS, vendar pa v obravnavanem primeru v upravnem postopku izvedeni dokazi in pridobljene listine (med katerimi so tudi listine, ki jih je pridobila tožnica pri Zgodovinskem arhivu RS) tožničinega ugovora, da so bile premičnine podržavljene kot del podjetja, ne potrjujejo. Listine, na katerih tožnica utemeljuje svoj ugovor, so: - dovolilo Sreskega načelstva v Radovljici, št. 12669/2 z dne 5. 12. 1933, - matični list za gostinske obrte, obrazec 1.b z dne 15. 3. 1946 in – odločba Okrožnega (Mestnega) ljudskega izvršnega odbora v Ljubljani z dne 1. 8. 1946. Po v času izdaje dovolila Sreskega načelstva v Radovljici z dne 5. 12. 1933 veljavnem Zakonu o obrtih (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 76, letnik II z dne 2. 12. 1931) je pravica izvrševati obrt (''prestanek obrtov'') prenehala na podlagi v 170. členu Zakona o obrtih opredeljenih razlogov, med drugim tudi, če se v obrtu preneha delati toliko časa, kolikor je označenega v 172. členu. Ta člen pa določa, da kdor ustavi delo za leto dni, ga sme nadaljevati samo na osnovi nanovo izdane pooblastitve ali dovolitve. Po Uredbi ministrstva za trgovino in preskrbo o registraciji obrtov (Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 10/46), na podlagi katere je bil izdan obrazec 1.b Matični list za gostinske obrte z dne 15. 3. 1946 in izdana odločba z dne 1. 8. 1946, pa so morali imetniki obrtov iz pristojnosti ministrstva za trgovino in preskrbo, ki so na ozemlju federalne Slovenije pridobili obrtne pravice pred 6. aprilom 1941 ali po 9. maju 1945 in ki obrt izvršujejo ali ga nameravajo izvrševati, do 28. februarja 1946 predložiti okrožnemu izvršnemu ljudskemu odboru zaradi registracije prijavo o svojem obrtu v treh izvodih na posebnem obrazcu (1. člen). Okrožni izvršni ljudski odbor pa je po pridobitvi predloga Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani o potrditvi obstoja obrtne pravice ali odklonitvi potrdila poslal en izvod prijave s potrdilom o obstoju obrtne pravice in priložene priloge oziroma odločbo o odklonitvi potrdila stranki z vročilnico (3. in 5. člen).

Med strankama je nesporno ugotovljeno, da je hotel deloval pred vojno in med vojno, vse do zasedbe vojske v maju 1945 in ni pričel delovati še najmanj 5 let po njegovi zasedbi, iz česar se glede na 170. in 172. člen Zakona o obrtih lahko šteje, da je obrtna pravica A.A. prenehala že po samem zakonu, zlasti ker – kar tudi izhaja iz izpovedbe zaslišane priče v upravnem postopku – bivši lastniki od zasedbe hotela s strani vojske niso več upravljali z njim. Ker pa je bil delež premoženja denacionalizacijskega upravičenca A.A. podržavljen z odločbo o zaplembi, št. Zp 174/46 z dne 6. 11. 1946, ukrep zaplembe pa je bil A.A. izdan že z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Jesenicah, št. Zp 174/46 z dne 21. 3. 1946, na drugačen zaključek o naravi podržavljenja ne moreta vplivati niti matični list za gostinske obrte z dne 15. 3. 1946 ter odločba Okrožnega (Mestnega) ljudskega izvršnega odbora v Ljubljani z dne 1. 8. 1946, iz katerih naj bi, ob upoštevanju določb Uredbe o ministrstva za trgovino in preskrbo o registraciji obrtov, izhajalo, da je A.A. dobil dovoljenje za opravljanje svoje obrti, saj A.A. hotelske dejavnosti v tem času nedvomno ni opravljal. Glede na povedano sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega in drugostopnega organa, da premičnine niso bile podržavljene kot del podržavljenja podjetja, zaradi česar je bila tudi pravilno ocenjena njihova vrednost glede na splošna pravila določanja vrednosti podržavljenega premoženja po 4. členu (oziroma do 7. člena) Navodila in ne po metodi neto aktive iz 8. člena Navodila. Pritožbo tožnice je zato pravilno obravnavalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot pristojni drugostopni organ.

Sodišče se zato tudi ne more strinjati s stališčem tožnice, da klasifikacija zadeve pri upravnem organu tudi izkazuje, da gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja, saj pravilno obravnavanje zadeve ne more temeljiti na njeni klasifikaciji, temveč mora izhajati iz ugotovitev pri njenem obravnavanju, kar lahko tudi pomeni drugačno opredelitev narave zadeve kot ob njeni vložitvi.

Sodišče je tako glede na navedeno tožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo dopolnilne odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

O stroškovnem zahtevku strank z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu so stranke z interesom nastopale na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper akt toženke ni uspela, je strankam z interesom dolžna povrniti stroške. Stranke z interesom je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. V obravnavanem primeru pa gre za nedoločljivo vrednost predmeta, ker je sporen temelj dane odškodnine in ne njena višina. Člen 12 ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Nagrada za postopek v upravnem sporu (tar. št. 3100) znaša tako 183,30 EUR (141 EUR x količnik 1,3) povečano za 22 % DDV. Sodišče je stranki z interesom priznalo tudi priglašenih 20 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002) ter fotokopije 60 strani v višini 8,50 EUR (tar. št. 6000). Tožnica mora tako strankam z interesom povrniti 248, 46 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.