Jedro

Nakup kurilnega olja ni takšna izjemna okoliščina, ki bi opravičevala dodelitev izredne pomoči, kot so na primer smrt ali elementarne nesreče, zato tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Občina kot tožena stranka v socialnem sporu zaradi dodelitve denarne socialne pomoči sama krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v sporu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Tožena stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 2. 9. 2010 in št. ... z dne 9. 6. 2010, priznanje pravice do izredne občinske denarne socialne pomoči v višini 680,40 EUR in povrnitev stroškov postopka. Nadalje je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 2. 9. 2010 in št. ... z dne 9. 6. 2010, priznanje pravice do izredne občinske denarne socialne pomoči v višini 680,40 EUR in povrnitev stroškov postopka. Nadalje je sodišče je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 2. 9. 2010 in št. ... z dne 9. 6. 2010, vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da stroški tožnice bremenijo proračun (II. točka izreka) in je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 354,98 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da niso obstajale izjemne okoliščine, ki bi opravičevale dodelitev izredne denarne pomoči, in da ni izkazana materialna ogroženost. Navaja, da je center za socialno delo tožencu predlagal odobritev denarne pomoči v izrednih razmerah v trikratni višini (682,40 EUR). Ne strinja se s tem, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli le v primeru, ko gre za izreden dogodek v smislu elementarnih nesreč, pri čemer se sklicuje na določbo 31.b člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od 9. 8. 2004 trajno nezmožna za delo. Zato je očitno, da si tožnica iz objektivnih razlogov, na katere ne more vplivati, ne zmore ustvariti minimalnih sredstev za življenje in je po določbah ZSV upravičena do socialne pomoči. Pomanjkanje sredstev za nakup zdravil, prehrane in kurilnega olja predstavlja po njenem materialno ogroženost po določbah ZSV in tudi izjemno težke razmere po določbah občinskega pravilnika. V obravnavanem primeru je center za socialno delo ocenil, da gre za tak primer, zato je tudi predlagal odobritev izredne denarne pomoči v trikratnem znesku. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec poudarja, da 31. b člen ZSV ni podlaga za dodelitev izredne socialne pomoči. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A. A. in povzema njeno izpoved. Toženec je sprejel Pravilnik o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči, na podlagi katerega se denarna socialna pomoč dodeli le v izrednih razmerah, če se občan znajde v izjemno težkih razmerah, in lahko znaša do višine treh denarnih socialnih pomoči. Pri tem gre za nek izjemen, nenaden, nepričakovan dogodek, kar pa nakup kurilnega olja ni. Tožnica je vložila zahtevek skladno s 7. členom Pravilnika za pomoč v izrednih razmerah, kar je razvidno iz predloga z dne 19. 4. 2010, sicer pa je bila tožnici naknadno odobrena enkratna občinska pomoč za nakup kurilnega olja, s čimer je izčrpala možnosti za dodelitev te pomoči, ki se lahko dodeli le enkrat letno. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da pomanjkanje sredstev za nakup kurilnega olja ne ustreza kriterijem za dodelitev izredne denarne pomoči, saj je temu namenjena enkratna denarna pomoč, o čemer pa toženec, ker je tožnica uveljavljala izredno pomoč, ni odločal. Opozarja tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 585/2007, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 9. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 9. 6. 2010, gre za spor o tem, ali je tožnica upravičena do izredne denarne socialne pomoči na podlagi Pravilnika o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči za nakup kurilnega olja.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je tako podana v Pravilniku o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči (Uradni vestnik Občine ..., št. 16/02 s spremembami), ne pa v določbi 31. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami), kot to zmotno meni tožnica v pritožbi. Izredna denarna socialna pomoč iz 31. člen ZSV se namreč dodeljuje v drugem postopku in pod pogoji, določenim v ZSV. Po 1. členu navedenega Pravilnika so do občinske socialne pomoči upravičeni občani Občine ..., ki imajo na območju občine stalno prebivališče in jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti nujno potrebna pomoč občine, izkoristili pa so že vse zakonske možnosti za rešitev socialne stiske. Enkratna denarna pomoč je po 4. členu Pravilnika med drugim namenjena tudi za nakup kurjave. Izredna denarna socialna pomoč se na podlagi 7. člena Pravilnika dodeli, če se je občan znašel v izjemno težkih razmerah, na katere sam ni mogel vplivati, kot so smrt edinega hranitelja ali elementarne nesreče. Višina izredne denarne socialne pomoči lahko znaša do višine treh denarnih socialnih pomoči po zakonu in se lahko izplača praviloma le enkrat. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica v postopku pri tožencu z vlogo z dne 19. 4. 2010, podano na zapisnik pri Centru za socialno delo ..., uveljavljala dodelitev izredne denarne socialne pomoči iz 7. člena Pravilnika. Tožnica je namreč izrecno uveljavljala, da se ji za nakup kurilnega olja dodeli denarna pomoč v trikratni višini. O takšni zahtevi, torej o zahtevi za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, je toženec, po tem ko je Center za socialno delo ..., dodatno pojasnil, da gre za zahtevo za izredno denarno socialno pomoč, tudi odločal in jo zavrnil. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica z vlogo z dne 19. 4. 2010 uveljavljala izredno denarno socialno pomoč, ki je tožnica v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podan dejanski stan iz 7. člena Pravilnika za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Pri tožnici tudi po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za izjemno okoliščino, ki bi opravičevala dodelitev izredne pomoči. Iz vloge za dodelitev pomoči z dne 19. 4. 2010 namreč izhaja, da tožnica uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja. Pritožbeno sodišče je že v identični zadevi, opr. št. Psp 594/2010, zavzelo stališče, da takšne razloge (nakup kurilnega olja) ni mogoče primerjati z razlogi, ki so navedeni v 7. členu Pravilnika, ki govori o izjemno težkih razmerah. Razmere sicer niso določene taksativno, vendar že navajanje določenih primerov, kot na primer smrt edinega hranitelja ali elementarne nesreče, kažejo na izjemnost dodelitve take vrste pomoči. To pa je za odločitev o zadevi, ne glede na to, da je tožnica trajno nezmožna za delo, kar izpostavlja pritožba, bistvenega pomena. Za nakup kurilnega olja je po 4. členu Pravilnika sicer namenjena enkratna denarna socialna pomoč. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici le-ta tudi dodeljena z odločbo toženca z dne 16. 8. 2010. Glede na navedeno tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči po 7. členu Pravilnika, zato je njena pritožba v tem delu neutemeljena. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč glede na uspeh v sporu na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožnica tožencu dolžna povrniti stroške postopka v višini 354,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 je določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V obravnavanem primeru je tožnica uveljavljala priznanje izredne denarne socialne pomoči po določbah Pravilnika, o kateri odloča, oziroma jo dodeljuje pristojna občina. Gre za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (točka 5 b prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Gre torej za odločanje o pravici, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka potrebno uporabiti prvi odstavek 68. člena ZDSS-1. Navedena določba se sicer nanaša na zavod, vendar je tudi občina v konkretnem primeru odločala o priznanju pravice do socialnega prejemka. Njena dokončna odločba se je presojala v socialnem sporu pred sodiščem prve stopnje, zato je potrebno tudi za občino kot toženo stranko uporabiti enake kriterije, kot veljajo za zavod. Tudi v primeru, ko tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, tožena stranka tako sama trpi stroške postopka, ki so ji nastali sporu. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v že omenjeni identični zadevi, opr. št. Psp 594/2010. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani stroškovni sklep (III. točka izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da toženec krije svoje stroške postopka sam.

Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela z relativno majhnim delom, je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).