Jedro

Načelo proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku ni le v tem, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj dobi neko notranje prepričanje o tem, katera dejstva so resnična (dokazana), temveč mora to svoje notranje prepričanje tudi objektivizirati oziroma obrazložiti drugim v sodbi, tako da lahko vsak (pravdne stranke in tudi višje sodišče) spozna, kako in zakaj je sodišče prišlo do takega svojega prepričanja. Če v sodbi ni razlogov o dokazni presoji, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da ji pripada na podlagi 2. odst. 10. člena Zakona o dedovanju zakonita dedna pravica, ki gre preživelemu zakoncu, v zapuščinskem postopku po pok. M. P., umrlem .....1998, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. D 208/98. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka je tožnici naložilo, da mora povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 147.388,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so v zakonu predvideni. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V postopku so bile zaslišane številne priče, ki so opisale način življenja tožnice in M. P.. Iz njihovih izpovedi izhaja, da sta dalj časa živela skupaj, da je tožnica za M. P. skrbela, v celoti vodila gospodinjstvo, da sta imela skupna sredstva in sta približno enako prispevala k stroškom za preživljanje v skupnem gospodinjstvu ter se dobro razumela in drug drugega spoštovala. Med njima je nedvomno obstajala trdnejša ekonomska skupnost, kljub temu, da večjih denarnih investicij sicer nista imela, saj jih nista mogla imeti glede na nizke skupne dohodke. Ti so znašali le približno 40.000,00 SIT mesečno. Iz izpovedi prič, izpovedi tožencev in tožnice izhaja, da sta se dobro razumela, da sta se skupaj udeleževala družinskih proslav in da je tožnica zanj skrbela bolje kot bi žena. Zaslišane priče B. O., ki je neposredni sosed tožnice, K. L., R. N. in D. J. so izpovedali, da sta tudi v okolici delovala kot izvenzakonska partnerja. Ostanek je tudi izpovedal, da se nista poročila zaradi tega, da ne bi tožnica izgubila svoje pokojnine. Sodišče posameznih izjav prič in pričevanja pravdnih strank ni ocenilo, niti ni navedlo, v katerem delu in zakaj je kateri priči verjelo, v katerem delu pa ne, izpovedi tožnice pa sploh ni ocenilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že zaradi tega je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Le podrejeno tožnica zatrjuje še ostala dva pritožbena razloga. Sodišče je zaključilo, da v času, ko sta se tožnica in M. P. odločila za skupno bivanje na njegovem domu, med njima ni obstajala čustvena navezanost, pač pa je šlo zgolj za dogovor o oskrbi, ki jo bo tožnica nudila M. P.. Takšna ugotovitev pa ni popolna, saj bi tudi v primeru, če bi višje sodišče pritrdilo takšnemu zaključku prvostopnega sodišča, bilo treba razjasniti, ali ni do čustvene navezanosti prišlo po preselitvi v skupno domovanje, saj sta tožnica in M. P. živela skupaj od 13.5.1992 do 3.4.1998. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje mora pritrditi pritožbenim trditvam tožnice, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da tožnica in M. P. nista živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima tudi na področju dedovanja enake pravne posledice kot zakonska zveza (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in 2. odst. 10. člena Zakona o dedovanju) ker je bila odločitev o skupnem življenju le posledica dogovora o pomoči in oskrbi, ki jo bo tožnica nudila pok. M. P., ne pa čustvene navezanosti med njima, ker je njun odnos v času skupnega življenja temeljil le na dobrem razumevanju in medsebojnem spoštovanju, ne pa čustvenem ali intimnem zbližanju in ker njuno zvezo tudi navzven niso šteli za izvenzakonsko skupnost. Pri tem pa sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, na podlagi katerih dokazov in zakaj je sprejelo take dejanske ugotovitve. V sodbi manjka obrazložitev dokazne presoje. Presoja dokazov je bistvena za ugotovitev dejanskega stanja. Le pravilna presoja dokazov ima namreč za posledico pravilno ugotovitev dejanskega stanja in obratno. V konkretnem primeru bi zato moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na podlagi katerih dokazov in zakaj je štelo za resnična dejstva, ki so jih zatrjevali toženci in ne dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica in so o njih izpovedale tudi priče B. O. in R. N. ter J. D.. Načelo proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku ni le v tem, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj dobi neko notranje prepričanje o tem, katera dejstva so resnična (dokazana), temveč mora to svoje notranje prepričanje tudi objektivizirati oziroma obrazložiti drugim v sodbi, tako da lahko vsak (pravdne stranke in tudi višje sodišče) spozna, kako in zakaj je sodišče prišlo do takega svojega prepričanja. Če v sodbi ni razlogov o dokazni presoji, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v obravnavanem primeru, zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi tožnice moralo ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe in temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.