Jedro

Če se ugotavlja državljanstvo osebe na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen, lahko oseba, ki je bila nemške narodnosti in je ob uveljavitvi novele ZDrž/45 v letu 1948 prebivala v tujini, zaradi česar se po 2. odstavku 35. člena ZDrž/45 domneva, da je bila nelojalna, izpodbija to pravno domnevo o nelojalnosti z vsemi razpoložljivimi dokazi. Če organ oz. sodišče kljub dokazom dvomita v lojalnost, ki jih mora predložiti stranka, domneva o nelojalnosti ni izpodbita. V obravnavanem primeru pa je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je glede na dokaze, ki jih je stranka predložila in jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, da je stranka domnevo nelojalnosti izpodbila. Tudi pritožbeno sodišče v lojalnost prosilca glede na dokaze, ki jih navaja sodišče prve stopnje v sodbi in so v upravnih spisih, ne dvomi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.4.2001, ter odločbo Upravne enote L., Sektorja za upravne notranje zadeve z dne 24.1.2001 (1. točka izreka) in ugotovilo, da se je F.K.M.L. (v nadaljevanju prosilec), rojen 9.6.1886 v L., sin A.L. in A., rojene G., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/03-UPB) od 28.8.1945 do smrti 11.6.1958 štel za državljana nekdanje LR Slovenije in FLRJ (2. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo, tožnica je hči prosilca, zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ v zvezi s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odločil, da se prosilec ni štel za državljana nekdanje LR Slovenije in FLRJ po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS.

Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločalo s sodbo, opr. št. U 951/99-7 z dne 15.3.2000, v kateri je zavzelo tudi določena stališča, ki bi jih bila tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS dolžna upoštevati. Ker jih ni, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zato je samo na glavni obravnavi izvedlo dokaze, ki jih tožena stranka ni izvedla, in na podlagi teh dokazov in dokazov, ki jih je tožena stranka izvedla, sklenilo, da je treba prosilca šteti za državljana LRS in nekdanje FLRJ. Gre namreč za postopek ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 64/45, 54/46 in 104/48, v nadaljevanju ZDrž/45). Pri tem je izhajalo iz sicer nespornih ugotovitev, da je bil prosilec nemške narodnosti, da je bil pred II. svetovno vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941 in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4.12.1948 vse do svoje smrti 11.6.1958. Oprlo se je tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v kateri je ustavno sodišče sprejelo stališče, da je treba v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen nelojalnost šteti za pravno domnevo, zoper katero pa je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, kar pomeni, da je stranki dovoljeno dokazovati lojalnost. Po presoji prvostopnega sodišča je prav to tožnici uspelo z izjavami prič, ki se nahajajo v upravnih spisih in se v bistvenih pogledih ujemajo med seboj. Ta pričevanja ter druga, ki jih je navedla tudi tožena stranka, izkazujejo prosilčeva dejanja, ki jih je opravil kot odvetnik oziroma kot posameznik, ki je v različnih postopkih zastopal interese zavednih znanih in drugih Slovencev in to v veliki meri brez plačila honorarja, da je posredoval pri italijanskih in nemških oblasteh za izpustitev določenih zapornikov oziroma internirancev ter pri tem tudi precej tvegal. Na podlagi tega je prvostopno sodišče sklenilo, da je za prosilca izkazana njegova lojalnost do slovenskega naroda med drugo svetovno vojno in da ga je v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž/45 treba šteti za državljana nekdanjih LRS in FLRJ.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo kot zastopnik javnega interesa po 3. odstavku 36. člena ZUS. Pritožbo vlaga zaradi zmotnega sklepa glede dejanskega stanja in ocene zbranih dokazov ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da posredovanje prosilca glede večjega števila oseb slovenske narodnosti v medvojnem obdobju pri takratnih okupacijskih oblasteh, predvsem italijanskih, še ne predstavlja pogojev, ki jih predpostavlja sedanji 2. odstavek 9. člena ZDen, ki ga je treba po njegovem mnenju uporabiti tudi v tem primeru, česar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo. Že iz samega pomena takratne organizacije Kulturbund - Švabskonemška kulturna zveza v Sloveniji oziroma v Kraljevini Jugoslaviji in njene idejne in politične naravnanosti izhaja izključevanje lojalnosti do narodov in narodnosti Slovenije oziroma Jugoslavije. Kriterije za presojo lojalnosti ravnanja oseb nemške narodnosti med vojno ali pred njo je opredelil Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list LRS, št. 63/46), ki je začel veljati pred novelo ZDrž/45. Smiselno te izjeme upošteva tudi sedanji 2. odstavek 9. člena ZDen. Zato meni, da je izpolnitev enega od teh pogojev lahko dokaz lojalnosti, da pa se izjeme po 3. odstavku 63. člena ZDen v postopku lojalnosti ne morejo širiti oziroma blažiti preko teh pogojev in preko pogojev, določenih v 2. odstavku 9. člena ZDen. Zato meni, da prvostopno sodišče za to, da ravnanje prosilca, ki je bilo sicer korektno in dobronamerno, torej posredovanje za osebe, ki jim je grozila aretacija ali pa so že bile aretirane, šteje kot lojalnost, nima podlage v ZDen. Meni, da je bil v obravnavanem primeru kršen zakon v škodo javne koristi. Pravni interes državnega pravobranilstva pa je v tem, da se strogo in natančno ter v skladu z namenom uporabljajo določbe ZDen.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno prvostopno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačnega sklepa glede dejanskega stanja. Meni, da tožnica ni dokazala, da prosilec ni bil član Kulturbunda oziroma, da je bil vanj prisiljen vstopiti. Za dokazano šteje, da je bil prosilec eden izmed ustanovnih članov Kulturbunda v Ljubljani, kar izhaja tudi iz časopisa Mariborski večernik z dne 13.5.1939. Tudi če bi v letu 1941 izstopil, to še ne pomeni, da je bil lojalen, saj je v določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 določeno kot časovni okvir ugotavljanja nelojalnosti "pred ali med vojno". Pri tem je treba upoštevati splošno znano zgodovinsko dejstvo o nastanku in razvoju ter programu in delovanju organizacije Kulturbund, ki je bila 11.5.1941 ukinjena, bila pa je nosilka nacistične politike, še zlasti po letu 1935. Za presojo nelojalnosti tudi ni bistveno aktivno delovanje osebe v organizaciji Kulturbund, temveč zadošča že članstvo v njej. Zato izjave več oseb, ki so potrjevale, da je imenovani med okupacijo v letih 1941 do 1945 na tak ali drugačen način pomagal s posredovanjem predvsem pri italijanskih oblasteh, ne morejo izpodbiti domneve nelojalnosti osebe, ki se je zavestno včlanila v organizacijo nacističnega aparata. Sklicuje se na strokovno literaturo prof. dr. Toneta Ferenca, dr. Dušana Bibra, dr. Dušana Nećaka in drugih, glede organizacije Kulturbund ter na druga zgodovinsko strokovna gradiva, ki dokazujejo raznarodovalni program te organizacije. Pri svojem odločanju glede ugotovitve državljanstva prosilca je tudi sama upoštevala vse izjave prič, ki gredo prosilcu v prid, vendar je to soočila tudi z nasprotnim dokazom, to je z dejstvom, da je bil član Kulturbunda. V svojih utemeljitvah se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Upravnega sodišča Republike Slovenije. Navaja tudi, da je treba novelo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 umestiti v časovni okvir povojnih let in v pogled civiliziranega sveta na posledice nacizma, tako na politični ravni, kot v okviru Mednarodnega sodišča za vojne zločine. Zato je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je opredelila povojna zakonodaja. Možnost dokazovanja je dana vsakomur, ki to zahteva, uspešno pa je dokazovanje le, če dokazi, ki so predloženi upravnemu organu, le-tega z gotovostjo prepričajo, da vzročna zveza posameznikove povezave z organizacijami, ki so imele za cilj genocid nad slovenskim narodom, in nacističnim strojem, ni obstojala. Ker tega tožnica v postopku ni dokazala, zgolj z navedbami prič o dobrih dejanjih za posamezne Slovence ni mogla izpodbiti domneve nelojalnosti. Zato tožena stranka vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga, da se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta. Meni, da je pritožba državnega pravobranilstva vložena zaradi zavlačevanja postopka, da ima izjemno slabo pravno argumentacijo. Državno pravobranilstvo bi se moralo udeležiti glavne obravnave ter na njej predstaviti svoja stališča, da bi bilo možno o njih razpravljati na glavni obravnavi. Meni, da je državno pravobranilstvo narobe povzelo sklepe in argumente prvostopnega sodišča, saj prvostopno sodišče ni navajalo zgolj dobrih del, ki jih je prosilec storil za Slovence med drugo svetovno vojno, temveč iz pričevanja prič izhaja tudi to, da je prosilec med vojno deloval v korist slovenskih ljudi in tudi Osvobodilne fronte, kar med drugim izhaja tudi iz zapisa dr. Šnuderla (str. 16 izpodbijane sodbe).

Brezplačna prosilčeva pravna in humanitarna pomoč od okupatorja preganjanim Slovencem, ki je bila množična in ne sporadična ali zgolj slučajna, nedvoumno pomeni dokaz, da je tak človek deloval v nasprotju z raznarodovalnimi cilji Kulturbunda in ne v skladu z njimi. Povezovanje dokazovanja lojalnosti glede na 2. odstavek 35. člena ZDrž/45 z 2. odstavkom 9. člena ZDen je v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-43, zlasti z 52. točko obrazložitve, po kateri je posamezniku pri izpodbijanju domneve nelojalnosti dana možnost, da z vsemi dokaznimi sredstvi dokazuje nasprotno in da sta pogoja iz 2. odstavka 9. člena ZDen samo dokazni sredstvi, ki imata v ugotovitvenem postopku večjo vrednost. Tudi povezovanje določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 z Zakonom o zaplembi sovražnega premoženja in njegovimi štirimi kriteriji, ne pomeni, da so samo ti kriteriji merodajni za presojo lojalnosti, temveč ima izpolnitev katerega od navedenih kriterijev le značaj privilegiranega dokaza. Tudi tožena stranka gradi svojo argumentacijo na moralno-procesnem aspektu zadeve, ne pa na pravu. Tožena stranka je na tožbo podala le formalen odgovor in je vsebinsko sploh ni izpodbijala. Prve glavne obravnave se ni udeležila z izgovorom, da je bilo vabilo poslano le na MNZ kot organ, ne pa tudi na njeno stalno pooblaščenko; preložene glavne obravnave 22. aprila 2003 pa se tudi ni udeležila. Kljub temu pa se je pritožila. Čeprav je v tej pritožbi naveden le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, se tudi v njej pojavlja v bistvu ista manipulacija z izpodbijano sodbo, kot v pritožbi državnega pravobranilstva, in sicer neresnično prikazovanje, kot da sodba temelji le na izjavah prič. V pritožbi tožena stranka odpira tudi nesporna dejstva, ki jim tožnica ni nasprotovala ves čas postopka. V čem je podana zmotna uporaba materialnega prava, pa tožena stranka niti ne obrazloži. Ni bilo nasprotnega pričevanja številnim pričevanjem o tem, da sta se prosilčeva izrazita naklonjenost Slovencem in odpor hitlerizmu kontinuirano izpričevala ves čas, pred vojno in med njo. Torej v tej točki ne gre za vprašanja zmotne uporabe materialnega prava, temveč le za vprašanje pravilne ocene dokazov. Argumentacija, da je že samo članstvo v Kulturbundu dokaz o nelojalnosti, ne zdrži resne pravne presoje. Tožena stranka zmotno meni, da pomena zavestnega vstopa v Kulturbund nikakršna temu direktno nasprotna kasnejša ravnanja prizadetega (razen v zakonu izrecno omenjene internacije in nošenja puške) sploh ne morejo več prevrednotiti, tako da bi se ravnanje prizadetega lahko štelo za lojalno. Ustavno sodišče je v 52. točki odločbe odl. US VI-43 in dodatno še v 8. točki odločbe odl. US VI-186 podalo kot pravilno ravno nasprotno interpretacijo relevantne zakonodaje. Glede na to, da je zagotovljena sodna kontrola odločb v upravnem sporu, ne more zdržati trditev tožene stranke, da morajo biti dokazi takšni, ki upravni organ z gotovostjo prepričajo, temveč morajo biti dokazi takšni, da prepričajo tudi sodišče. Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še navaja: V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Ta določa, da na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena ZDen izda organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Določeno je tudi, da v tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in narodnosti države.

Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po ZDrž/45, kar v obravnavanem primeru niti ni sporno. Ker je bil v obravnavanem primeru prosilec nemške narodnosti, kar izhaja tudi iz njegovega članstva v Kulturbundu, je bilo treba pogoje za njegovo državljanstvo presojati po 2. odstavku 35. člena ZDrž/45. Po tej določbi pa se osebe nemške narodnosti niso štele za državljane FLRJ, če so na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZDrž/45, to je 4.12.1948, živele v tujini, kjer je nesporno živel tudi tožnik, in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim vedenjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, je bila presojana ustavnost določb 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen ter ustavnost uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž/45. Ustavno sodišče je v zvezi s temi določbami ugotovilo, da niso v neskladju z ustavo, pojasnilo pa je tudi svoje stališče do teh določb. V 46., 47, 48. in 49. točki obrazložitve navedene odločbe se je ustavno sodišče opredelilo do tega, da je predpostavljanje tretjega pogoja za nepriznanje državljanstva FLRJ, torej nelojalnega ravnanja osebe (ki je bila nemške narodnosti in je ob uveljavitvi ZDrž/45 živela v tujini), glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen treba šteti za pravno domnevo, in ne za pravno fikcijo, kakršna je bila dotedanja upravno-sodna praksa. Ta pravna domneva pa je izpodbojna. Pri tem mora stranka dokazati nasprotno od te domneve, torej da ni bila nelojalna oziroma da je bila lojalna. V 52. točki obrazložitve pa je ustavno sodišče zavzelo stališče, da takšna oseba lahko z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstojijo, dokazuje svojo lojalnost. Zavzelo je tudi stališče, da je v 2. odstavku 9. člena ZDen zakonodajalec dal strankam na razpolago dokazna sredstva, ki imajo v ugotovitvenem postopku večjo vrednost. Posameznik, ki dokaže, da izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 9. člena ZDen (da je bil zaradi verskih ali drugih razlogov interniran, ali da se je boril na strani protifašistične koalicije), je s tem po mnenju ustavnega sodišča uspel dokazati lojalno ravnanje za potrebe ugotavljanja državljanstva kot pogoja za upravičenje do denacionalizacije. Ta določba je torej v korist tistih upravičencev, na katere se nanaša, ne posega pa v pravni položaj drugih morebitnih upravičencev, tudi ne v pravni položaj tistih oseb nemške narodnosti, ki lahko položaj upravičenca do denacionalizacije uveljavljajo z dokazovanjem lojalnosti (ne samo po 2. odstavku 9. člena ZDen) v postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen.

Navedene določbe ZDen, ZDrž/45 in odločba ustavnega sodišča po presoji vrhovnega sodišča pomenijo, da izpodbijanje nelojalnosti v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž/45 ni omejeno le na dokaze po 2. odstavku 9. člena ZDen, temveč je stranki dopuščeno, da z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstojijo, dokazuje svojo lojalnost. Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča izpodbijana sodba ni v nasprotju z določbo 2. odstavka 9. člena ZDen.

Po presoji vrhovnega sodišča za lojalno ravnanje tudi ni mogoče šteti le ravnanja, kot ga je opredeljeval Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list LRS, št. 63/46). Da bi bile za odločanje po 3. odstavku 63. člena ZDen pravno pomembne določbe navedenega zakona, ne določa niti ZDen niti katerikoli drugi predpis. Uporaba pogojev iz navedenega zakona v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen pa tudi ne bi bila v skladu s prej navedeno odločbo ustavnega sodišča, v kateri je v 52. točki obrazložitve navedlo, da lahko stranka pravno domnevo o nelojalnosti izpodbija z vsemi dokazi in dokazovanja ni omejilo le na pogoje iz navedenega zakona. Če bi obstajale v takem primeru okoliščine iz navedenega zakona, bi bili to po presoji pritožbenega sodišča glede na prej navedeno odločbo ustavnega sodišča lahko le privilegirani dokazi, nikakor pa take okoliščine niso edine, ki bi dokazovale, da je bila določena oseba pred in med drugo svetovno vojno lojalna interesom narodov in države Jugoslavije.

Niti ZDen niti ZDrž/45 izrecno ne opredeljujeta pojma lojalnosti, pa tudi pojma nelojalnosti ne. V upravno-sodni praksi se je pred izdajo prej navedene odločbe ustavnega sodišča izoblikovalo stališče, da je za osebe nemške narodnosti, to so bile tudi osebe, ki so se vključile v katero od nemških ali nemškutarskih organizacij, katerih program je temeljil na raznarodovalni politiki (kar je bil tudi Kulturbund), ne da bi morale znotraj take organizacije tudi aktivno delovati, in ki so ob uveljavitvi ZDrž/45 živele v tujini, podan tudi tretji pogoj za nepriznanje državljanstva po ZDrž/45, to je nelojalnost, in da te pravne fikcije v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen ni mogoče izpodbijati.

Glede na stališče ustavnega sodišče v prej navedeni odločbi pa je treba vsakomur omogočiti, da kljub izpolnjevanju pogoja o nemški narodnosti in bivanju v tujini v kritičnem obdobju, dokazuje svojo lojalnost. Tako stališče ustavnega sodišča po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da članstvo v Kulturbundu samo po sebi pomeni domnevo nelojalnosti, ki pa jo lahko stranka v postopku izpodbija z vsemi dokaznimi sredstvi.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil prosilec prostovoljni član Kulturbunda od leta 1939; da ni dokazov o tem, da bi iz te organizacije pred prenehanjem njenega delovanja (11.5.1941) izstopil; in da je ob uveljavitvi ZDrž/45 živel v tujini. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da v predloženi dokumentaciji, ki je v upravnih in sodnih spisih, ni dokazov o prosilčevih aktivnostih v smeri izpolnjevanja programa organizacije Kulturbund ali drugih aktivnostih, ki bi dodatno kazale na njegovo nelojalnost. Takih dokazov o prosilcu tudi v pritožbenem postopku pritožnika nista predložila.

Nasproti tem dejstvom pa obstojajo številne izjave med drugim tudi zelo uglednih Slovencev, ki pred in med drugo svetovno vojno niso sodelovali z okupatorjem, temveč so delovali proti njemu, bodisi neorganizirano ali organizirano, večina iz časa neposredno po II. svetovni vojni. Takrat take izjave zaradi zgodovinskih okoliščin niso bile običajne in je bil živo prisoten in izostren odnos do nelojalosti in nelojalnežev. Iz teh pričevanj in izjav pa tudi po presoji vrhovnega sodišča nedvomno izhaja, da je bil prosilec med drugo svetovno vojno lojalen slovenskemu narodu in njegovim interesom, kar je izkazal s svojim aktivnim delovanjem za izpustitev Slovencev, ki jih je okupator zaprl v zaporih oziroma taboriščih, z zastopanjem zavednih Slovencev pred takratnimi sodišči, v veliko primerih brezplačno, in z drugimi dejanji, pri katerih je tudi sam veliko tvegal, česar ne zanikata niti pritožnika.

Glede na navedeno in upoštevaje razloge iz prvostopne sodbe vrhovno sodišče meni, da je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklenilo, da je bil prosilec lojalen in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbe materialnih predpisov ter pravilno in zakonito odločilo, da se je prosilec po predpisih, ki so veljali pred ZDRS, štel za državljana FLRJ in LRS.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.