25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 693/2005 z dne 10. 11. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku zaradi zaupanja otroka v varstvo in vzgojo ter plačevanja preživnine je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika ter razsodilo, da mladoletnega otroka pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo materi, pri kateri otrok trenutno že živi. Ugotovilo je, da sta oba starša sposobna ustrezno skrbeti za otroka, da pa ponovna menjava okolja, v katerem živi, ne bi bila v otrokovo korist. Višje sodišče je ugodilo pritožbi pritožnika ter spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je otroka zaupalo pritožniku. Menilo je, da je sodišče prve stopnje pri pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbo 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. ter Uradni list RS, št. 64/01 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR), ki staršem, drugim osebam, državnim organom ter nosilcem javnih pooblastil nalaga, da morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Po mnenju Višjega sodišča največja korist otroka v obravnavanem primeru terja zaupanje njegovega varstva in vzgoje pritožniku, saj naj bi ta bolje poskrbel za otrokovo vzgojo in zadovoljevanje njegovih potreb ter z zagotovitvijo rednih stikov tudi za ustrezen odnos do matere. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji ter sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo otrokovega očeta in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da Višje sodišče pri odločitvi o tem, kaj je v otrokovo največjo korist, ni upoštevalo vseh pravno pomembnih okoliščin. Zlasti je po mnenju Vrhovnega sodišča odločilna ugotovitev izvedenca, da bi ponovna menjava okolja pri otroku povzročila travmatično doživljanje, škodljivo za razvoj njegove osebnosti.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Meni, da so mu bile z njo kršene pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena, pravica vzgajati, vzdrževati in izobraževati svojega otroka iz prvega odstavka 54. člena Ustave ter tudi 53. člen Ustave. Kršene naj bi bile tudi pravice otroka (56. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču očita, da je povsem sledilo navedbam nasprotne stranke, sodišču prve stopnje pa, da ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, katerih izvedbo je predlagal. Po mnenju pritožnika so pravno pomembne tiste okoliščine, ki jih je upoštevalo Višje sodišče, Vrhovno sodišče pa naj bi z upoštevanjem okoliščin, ki po mnenju pritožnika niso pomembne, kršilo njegovo pravico do izjave. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da ga je postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z nasprotno stranko, ker naj bi svojo odločitev utemeljilo tudi na ugotovitvi, da okoliščine, v katerih otrok živi, pri materi ne narekujejo ponovne spremembe okolja. Pritožnik zatrjuje, da ta ugotovitev ne izhaja iz mnenj izvedencev, kot naj bi napisalo Vrhovno sodišče, temveč naj bi šlo za ugotovitev sodišča prve stopnje. S svojo odločitvijo in pretiranim poudarjanjem otrokove pravice do mirnega in ustaljenega okolja naj bi Vrhovno sodišče tudi dalo legitimnost samovolji otrokove matere. Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila zaradi predolgotrajnega odločanja kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

B.

Pritožnik z očitkom, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih po njegovem mnenju za sprejem take odločitve, kot je obravnavana, moralo (zlasti ogleda bivalnih razmer obeh strank), temveč se je oprlo zgolj na poročilo Centra za socialno delo, nasprotuje v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju. S tem očitkom glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Tudi dejstvo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je pritožnik predlagal, ne utemeljuje očitkov o kršitvah njegovih človekovih pravic. Ni namreč ustavna zahteva, da sodišče izvede vse dokaze, ki so jih stranke predlagale.

Tudi pritožnikovo zatrjevanje, da okoliščine, ki jih je Vrhovno sodišče štelo kot odločilne (otrokova pravica do mirnega in ustaljenega okolja), niso pravno pomembne, medtem ko naj bi Višje sodišče pravilno ugotovilo, katere so pravno odločilne okoliščine, pomeni zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča, ki zanj ni ugodna, in ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do izjave, ki je del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ta pa je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopku pred sodišči). Neutemeljen je pritožnikov očitek, da ga je Vrhovno sodišče postavilo v neenak položaj v primerjavi z nasprotno stranko, ker je v obrazložitvi napisalo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da okoliščine, v katerih otrok živi pri materi, ne narekujejo ponovne spremembe okolja. Pritožnik meni, da navedeno ne izhaja iz izvedenskega mnenja, temveč iz sodbe sodišča prve stopnje, ki naj bi takšno stališče sprejelo, ne da bi upoštevalo mnenji izvedencev. Tudi ta očitek pomeni zgolj nestrinjanje z razlogovanjem in odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter uporabilo določbo 5.a člena ZZZDR, ki govori o skrbi za otrokovo največjo korist. Vrhovno sodišče je menilo, da je v otrokovo največjo korist, da ne doživi ponovne spremembe socialnega in družinskega okolja. To svoje stališče je razumno obrazložilo ter utemeljilo tudi z ugotovitvami izvedencev. Pojasnilo je tudi, zakaj meni, da okoliščina, da je mati otroka samovoljno odpeljala iz dotlej skupnega stanovanja, za konkretno odločitev, torej s stališča otrokovih koristi, ni pravno pomembna. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z izpodbijano odločitvijo ne strinja ter se z njo ne more sprijazniti, pa ne zadošča za ugotovitev, da so mu bile kršene človekove pravice.

Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila kršena pravica iz prvega odstavka 54. člena Ustave ter 53. člen Ustave, vendar ne navede nobenega stališča, ki bi ga izpodbijana sodba vsebovala, in bi bilo v neskladju z navedenima določbama. Zgolj z izražanjem nestrinjanja z odločitvijo sodišča pa teh kršitev ni izkazal. Očitek o kršitvi otrokovih pravic (56. člen Ustave) je povsem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti. Ustavnemu sodišču se zato ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali pritožnik v postopku s to ustavno pritožbo lahko uveljavlja tudi kršitve pravic otroka.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Njegova ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić