Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec ravnal v silobranu, saj je istočasen protipraven napad s strani oškodovanca vsaj grozil. Oba sta bila namreč oborožena, oškodovanec je imel v rokah repetirano pištolo, obtoženec pa puško. Oškodovanec je že pred tem večkrat grozil obtožencu, da ga bo ubil in se je obtoženec tudi tistega dne umaknil v strahu pred oškodovancem v gozd. V kritičnem času je na oškodovanca nepričakovano naletel in tako tudi ni pomembno ali je oškodovanca, ki je tedaj z roko, v kateri je držal pištolo napravil nenavaden gib, ustrelil iz bližine. Obtoženec se namreč ves čas zagovarja, da v kolikor ne bi sam ustrelil oškodovanca, bi slednji ustrelil njega. Dokazov o nasprotnem v spisu ni.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu oprostilo obtoženca obtožbe zaradi kaznviega dejanja umora po čl. 127/I KZ iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 11/I KZ oziroma, ker je zaključilo, da je obtoženec ravnal v silobranu.

Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec v Novem mestu in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

ODT v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz razloga po 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. V zvezi s tem navaja, da iz zbranih dokazov naj ne bi izhajalo, da je oškodovanec grozil obtožencu in da gre izključno za psihološki vidik, ki ga je opredelil izvedenec psihiater, ki pa po mnenju okrožnega državnega tožilca celo obarva naklep obtoženca, da na najbolj krut način razreši njuno sporno razmerje. Takšne navedbe tožilca niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem se je oprlo na izpovedbe številnih prič, ki so živele z oškodovancem v istem naselju in so izpovedale, da je vedno hodil naokoli oborožen, da je z orožjem v rokah večkrat čakal obtoženca, pri čemer naj bi bil v vinjenem stanju še posebej nevaren, nadalje je upoštevalo tudi okoliščino, da se je obtoženec zaradi groženj oškodovanca odselil ter tako pravilno zaključilo, da je oškodovanec že pred kritičnim dnem resno grozil obtožencu, ki se je njegovih groženj nedvomno utemeljeno bal. Okrožni državni tožilec nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo okoliščin v zvezi s silobranom, glede tega vprašanja pa je ostalo dejansko stanje tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tako iz izvedenih dokazov naj ne bi izhajalo, da se je napad na obtoženca sploh začel oziroma grozil, saj oškodovanec glede na to, da je bil močno vinjen ni bil sposoben napasti obtoženca. Tudi ugotovitev sodišča, da naj bi obtoženec zmotno mislil, da napad še traja po mnenju okrožnega državnega tožilca ni utemeljena glede na način usmrtitve. Pri tem opozarja tudi na izpovedbo priče D. B. - K., ki trdi, da je oškodovanec tistega dne pri njegovi baraki 2-krat streljal v zrak in enkrat v tarčo, pri čemer sploh ni grozil obtožencu. Po mnenju tožilca nadalje kaže na to, da ni šlo za silobran tudi dejstvo, da je obtoženec imel samo en naboj in je vedel, da se mora oškodovancu povsem približati, da bo njegov strel učinkovit, zato naj bi zalezoval oškodovanca in počakal na ugodno mesto in trenutek, ko je bil oškodovanec nepozoren in ga presenetil. Nadalje po mnenju pritožnika tudi ni podana istočasnost med napadom in obrambo, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obtoženec zaradi strahu pred oškodovancem pred njim skriva v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil oškodovanec ustreljen iz neposredne bližine, saj ni mogoče sklepati, da bi obtoženec bežal tako, da se je približal oškodovancu na dolžino puškine cevi.

Takšna razlogovanja pritožbe pa kot rečeno niso utemeljena. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča namreč ni nobenega dvoma, da je oškodovanec tistega dne s pištolo v roki grozil obtožencu, da ga bo ubil, v posledici česar se je obtoženec tudi umaknil v gozd. Nadalje ni moči ovreči tudi zagovora obtoženca, da je oškodovanec že v jutranjih urah streljal proti njegovi baraki, zaradi česar so obtoženčevi sorodniki klicali na pomoč policiste, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sama vinjenost oškodovanca kot nadalje pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nikakor ni bila takšna, da bi bilo mogoče zaključiti, da ni bil sposoben za napad. Oškodovanec se je pred kritičnim trenutkom namreč gibal po naselju in streljal, vrtel v roki pištolo, iz nje jemal seržer in ga vračal, pištolo repetiral, tako da nikakor ni mogoče sklepati, da so njegove sposobnosti bile tako prizadete, da ne bi bil sposoben streljati na obtoženca. Trditve pritožnika, da je obtoženec cel dan zalezoval oškodovanca z namenom ustreliti ga v spisovnem gradivu nimajo opore. Obtoženec je namreč prišel v stik z oškodovancem na povsem drugem mestu, od mesta, kjer se je oškodovanec nahajal tedaj, ko se je obtoženec v strahu pred njim umaknil v gozd.

Njegov zagovor, da se je znašel tam zato, ker je bil žejen in je prišel prosit A. B. za vodo, ni ovržen. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da sta obtoženec in oškodovanec naletela drug na drugega iznenada povsem utemeljen, oziroma zagovora obtoženca v tej smeri z izvedenimi dokazi ni mogoče izpodbiti. Nadalje je kot je to storilo že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je bil obtoženec v kritičnem trenutku močno prestrašen, v posledici česar je bilo njegovo ravnanje in razumevanje dejanja tudi bistveno oslabljeno, kar vse pa je posledica tako oškodovančevih groženj kot tudi njegove inteligenčne razvitosti. Pri tem je potrebno opozoriti še, da je obramba dovoljena ne le tedaj, ko se napad začne, temveč tudi tedaj, ko neposredno grozi. Slednjega pa ob upoštevanju vsega že navedenega oziroma oškodovančevih groženj, okoliščine, da je imel v trenutku ko ga je obtoženec zagledal v roki, s katero je napravil nenaden gib pištolo ter tudi ob upoštevanju zagovora obtoženca, ki je ves čas zatrjeval, da v kolikor sam ne bi ustrelil, bi ustrelil oškodovanec njega, ni mogoče izključiti. Tega dejstva pa okoliščina, da je obtoženec ustrelil oškodovanca z bližine, v ničemer ne spremeni. Obtoženec se je kot rečeno, kakor izhaja iz zbranega dokaznega gradiva bal za svoje življenje, počutil se je ogroženega s strani oškodovanca in je želel svoje življenje čim bolj zaščititi, še posebej, glede na okoliščino, da je imel v puški le en naboj.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrniti kot netuemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.