Jedro

Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem brata je tožnica predlagala za ugotavljanje vzročne zveze in višine škode v posledici trpinčenja. Oba dokazna predloga je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke. Zdravstvena dokumentacija sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj toženke v smislu trpinčenja.

Zmotna je presoja sodišča, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen dopust, ker ji je delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo po njeni volji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točkah I/4 in II izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 3.259,44 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila; višji zahtevek (plačilo zneska 479,81 EUR z obrestmi) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.049,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 289,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine, odškodnine namesto odpovednega roka in za škodo iz naslova trpinčenja, nadomestila za neizrabljen letni dopust, del plače za november in december 2017 ter januar 2018 ter povračilo predpravdnih stroškov (sodba I Pd 1016/2018 z dne 1. 7. 2019). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 694/2019 z dne 27. 2. 2020).

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v višini 4.028,28 EUR, odškodnine za čas odpovednega roka v višini 3.514,88 EUR, odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR, nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 3.739,25 EUR, del plače za november 2017 v višini 224,34 EUR, december 2017 v višini 224,34 EUR in januar 2018 v višini 231,13 EUR ter plačilo predpravdnih stroškov v višini 371,25 EUR, vse z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.571,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana sodba dobesedni prepis prejšnje (razveljavljene) sodbe sodišča prve stopnje. Ker je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov tožnice, s čimer je kršilo 22. člen Ustave RS. Zaradi zavrnitve dokazov z zaslišanjem brata tožnice in njene osebne zdravnice ter postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke tožnici ni bila dana možnost dokazovanja navedb o trpinčenju. Posledično je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotuje presoji sodišča o neobstoju trpinčenja. Do izpovedi tožnice o subjektivnem dojemanju ravnanj toženke se sodišče ni opredelilo. V tem delu sodba nima dokazne ocene, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži presoja sodišča, da toženka ni posegla v zasebnost tožnice s pregledom računalnika. Toženka nima pravne podlage za pregled računalnika in osebnih map. Gre za kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov. Kopiranje osebnih fotografij pomeni poseg v zasebnost tožnice. Navaja, da so zaposleni lahko prenesli digitalno potrdilo (SIGEN-CA) na svoj računalnik. Uporaba tujega digitalnega podpisa je nezakonita in ne more upravičiti posega v računalnik. Napačna je dokazna ocena, ki temelji na izpovedi prič, zaposlenih pri toženki. Sodišče se ni kritično opredelilo do očitkov oziroma obtožb toženke, kar predstavlja nepristransko sojenje. Obtožbe toženke, zlasti glede tožničinega posredovanja listin delovnemu inšpektoratu, niso dokazane in so neresnične. Sodišče ni opravilo celovite materialnopravne presoje očitanih dejanj trpinčenja oziroma neprerekanih dejstev. Dejanja, ki jih toženka ni zanikala, pomenijo kršitev določb ZDR-1 o prepovedi diskriminacije. Zaradi šikaniranja in diskriminacije se je porušilo duševno ravnovesje tožnice. Poiskati je morala zdravniško pomoč. Ne strinja se z zaključkom sodišča o nedelovanju kamere v delovnem prostoru in zamenjavi ključavnice. Podpisovati je morala odmere o letnem dopustu za štiri leta nazaj, toženka pa ji je nezakonito izplačala del plače v obliki kilometrine. Toženka ni izgubila dveh strank zaradi ravnanja tožnice. Dokazna ocena o trpinčenju je skopa in ne upošteva napotkov iz 8. člena ZPP, zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Tožnica ni kršila delovnih obveznosti in v času bolniškega staleža ni nagovarjala poslovne partnerje k prenehanju poslovnega sodelovanja s toženko. Sodišče se ni podrobneje opredelilo do vsebine zdravstvene dokumentacije in ni upoštevalo načela varstva šibkejše stranke. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zaradi protipravnega posega v dostojanstvo tožnice zakonita. Tožnica je imela 27. 11. 2017 še 32 dni neizrabljenega letnega dopusta, kar izhaja iz odmere dopusta za leta 2014 – 2017. Toženka ni izpolnila svoje obveznosti iz 160. člena ZDR-1, ker bi morala tožnici v vsakem letu odmeriti letni dopust do 31. 3. za tekoče leto. Letni dopust ji je priznala za nazaj, ko izraba ni bila več mogoča. Sodišče prve stopnje o zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ni odločilo ob upoštevanju prakse SEU. Toženka ni dokazala, da je tožnico obvestila o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto in ji ni omogočila njegove izrabe. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba posebej ne izpodbija odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači za november in december 2017 ter januar 2018. 7. Razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča I Pd 1016/2018 z dne 1. 7. 2019 in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne pomeni, da je treba v novem sojenju izvesti dodatne dokaze in da sodišče ne sme izdati sodbe z enako ali podobno obrazložitvijo. Razveljavitveni razlog je bila namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo navedb tožnice v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2019. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni ugotovilo procesnih napak sodišča pri pisanju sodbe oziroma oblikovanju dokazne ocene. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odpravilo procesno pomanjkljivost tako, da je upoštevalo pravočasne navedbe iz navedene vloge in dopustilo spremembo tožbe, kot je predlagala tožnica. V sodbi so navedena dejstva, ki so bila odločilna za presojo, argumentirano stališče o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne, ter o tem, katera pravna pravila je sodišče uporabilo pri odločanju, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju prišlo do enakih dejanskih in pravnih zaključkov kot v prvotni sodbi, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve ustavne pravice do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS. Pavšalne so pritožbene navedbe, da so bila vprašanja pooblaščenke tožnice vedno zavrnjena, saj ne navede, za katera vprašanja naj bi šlo. Nezadovoljstvo tožnice z odločitvijo in razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka.

8. Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožničine argumente, zaradi katerih posamezni dogodki predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu. S tem pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Pri tem izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni res, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnice. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, zakaj šteje, da so tožničini argumenti neutemeljeni. Tožnica se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba ni obrazložena. Navedena kršitev določb postopka naj bi bila podana tudi zato, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj odpoved ni zakonita. Tudi ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče izrecno ugotovilo, da zaradi neobstoja trpinčenja niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnica v pritožbi ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem brata tožnice in postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem brata je tožnica predlagala za ugotavljanje vzročne zveze in višine škode v posledici trpinčenja. Oba dokazna predloga je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke. Zdravstvena dokumentacija sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj toženke v smislu trpinčenja. Tožnica je bila z dokaznim predlogom za zaslišanje osebne zdravnice A. A. prekludirana. Podala ga je "na zalogo" po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni opravičila zamude v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Poleg tega bi izvedba tega dokaza po presoji sodišča zavlekla reševanje spora.

10. Ni utemeljen očitek, da dokazna ocena glede presoje, da direktorica toženke in njen sin nista izvajala trpinčenja nad tožnico, ni celovita. Sodišče se je pri presoji trpinčenja na delovnem mestu res oprlo na izpoved zaposlenih pri toženki in tudi izpoved nadrejene ter njenega sina, ki naj bi nad tožnico izvajala trpinčenje. Vendar dejstvo zaposlitve pri toženki samo po sebi še ne pomeni, da je samo zato izpoved takšnih prič neverodostojna oziroma pristranska. Tožnica pa ni navedla drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njihovo verodostojnost, oziroma jih je uveljavljala pavšalno (npr. da so bile priče toženke verjetno vnaprej pripravljene). Njen mož ni bil neposredno prisoten pri očitanih konkretnih protipravnih ravnanjih v smislu trpinčenja, zato sodišče njegove izpovedi ni upoštevalo. Četudi je sodišče v zvezi z očitanimi ravnanji trpinčenja izpoved tožnice in njenega moža ocenilo kot neverodostojno, izpoved nadrejene in drugih prič pa ne, to ne pomeni, da se sodišče do očitkov tožnice o njenem trpinčenju ni opredelilo. Dejstvo, da je bila tožnica pri izpovedi vidno čustveno pretresena, samo po sebi ne pomeni, da je toženka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče upoštevati le subjektivno dojemanje tožnice. Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka, vendar kršitve te zahteve ni mogoče utemeljiti z navedbami, s katerimi tožnica po vsebini izraža svoje nestrinjanje z razlogi sodbe oziroma dokazno oceno sodišča. Zato očitana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP ni podana.

11. Zahtevek za plačilo odškodnine, odpravnine in povrnitev predpravdnih stroškov temelji na predpostavki, da je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih.2 Toženki je v odpovedi očitala le kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi prepovedi diskriminacije v smislu 6. člena ZDR-1. V prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je določeno, da je delodajalec dolžan zagotavljati tako delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Trpinčenje na delovnem mestu je v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne posamična ravnanja toženke ne njihovo upoštevanje kot celote ne predstavlja trpinčenja tožnice.

12. Neutemeljene so navedbe o neprerekanih in priznanih dejstvih glede trpinčenja. Tožnica spregleda, da toženka ves čas postopka nasprotuje temu, da posamezna ravnanja, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje, sama po sebi niti kot celota ne pomenijo trpinčenja. Za odločitev v tem sporu ni bistveno ravnanje tožnice v času bolniškega staleža oziroma nagovarjanje poslovnih partnerjev k prenehanju poslovnega sodelovanja ter kršitvi prepovedi konkurence, četudi se je sodišče ukvarjalo tudi s tem vprašanjem. Tudi pritožbene navedbe o dejstvih in okoliščinah, ki so nastali pred 21. 11. 2017, tj. opravljanje nadur v času nosečnosti, presegajo časovni okvir spora, pri čemer je tožnica sama izpovedala, da avgusta 2017 še ni bila izpostavljena trpinčenju.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da toženka ni imela zakonite podlage za odvzem službenega računalnika in pregledovanje osebnih map ter da takšno ravnanje samo po sebi predstavlja trpinčenje. Za trpinčenje ne gre, kadar gre za enkratni dogodek. Toženka je imela legitimen interes, da nadzira, ali tožnica izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja (ob sumu, da tožnica krši svoje obveznosti). Poleg tega računalnik, ki ga je uporabljala tožnica, ni bil izključno njen, saj so ga v njeni odsotnosti oziroma zasedenosti računalnikov lahko uporabljali tudi drugi. Vsi zaposleni so imeli službeni elektronski naslov (B.), na katerega so prejemali pošto, in t. i. skupno mrežo F, na kateri so bili podatki podjetij, za katera so opravljali računovodske storitve. Skupna elektronska pošta je bila namenjena temu, da je vsaj eden od zaposlenih opazil prejeto sporočilo in so na ta način lahko ustregli vsaki njihovi stranki. Sodelavke so potrdile, da so na službeni elektronski naslov pošiljali fotografije, ki so jih posneli med skupnim druženjem. Na navedeni naslov je pošiljala tožnica fotografije svoje hčerke s psom, ki ga je večkrat pazila, s čimer je soglašala, da fotografije vidijo tudi ostali zaposleni.3

14. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se z digitalnim potrdilom (SIGEN-CA), ki ga je uporabljala tožnica, podpisovale vloge toženke pod splošnim uporabniškim imenom "C.". Z njim je toženka vstopala v sistem AJPES, vnašala ustrezne podatke in oddajala vloge v imenu poslovnih partnerjev. Ker je imelo navedeno uporabniško ime lahko samo enega podpisnika z digitalnim potrdilom SIGEN-CA, je bilo med zaposlenimi in tožnico dogovorjeno, da se bo uporabljalo le digitalno potrdilo tožnice, in sicer za vse zadeve, ki jih bo toženka kot podjetje oddajala preko AJPES. Glede podatkov, ki so jih potrebovali za AJPES, so zaposleni morali uporabiti tožničin računalnik. Po pravilni ugotovitvi sodišča tožnica ni imela pripomb in ni izrazila želje, da bi se tak način poslovanja kakorkoli spremenil in se je torej s tem vseskozi strinjala. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bilo digitalno potrdilo prenosljivo na druge računalnike, kar sicer ne bi bilo v skladu z navodili o uporabi digitalnega potrdila.

15. Tožnica je priznala, da je zaupne podatke o evidentiranju delovnih ur njenega brata pri podjetju, za katerega je računovodstvo vodila druga delavka toženke, prepošiljala na svoj zasebni elektronski naslov. Iz izpovedi prič in direktorice toženke izhaja, da so se ta elektronska sporočila znašla pri inšpekciji. Odnosi med tožnico in direktorico toženke ter njenim sinom po 21. 11. 2017, ko je toženka izvedela za nepooblaščeno ravnanje tožnice, zato niso bili več tako prijateljski kot pred tem, temveč se je spremenil v običajen odnos med strankama. Tožnica je zaradi navedenega ravnanja, ki predstavlja kršitev delovnih obveznosti, prejela pisni opomin. Navedenih zaključkov ne spremenijo pritožbene navedbe o tem, da tožnici ni dokazano, da je sama posredovala listine na delovni inšpektorat. 16. Kadar delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so dokazana zatrjevana sporna ravnanja (dokazati jih mora delavec) in na njihovi podlagi navedena dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja takega delovnega okolja, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določbo, ko je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bilo edino tožnici odrejeno delo pod kamerami, da je nadrejena nanjo kričala in da ni imela več možnosti malice na delovnem mestu. Izpovedi prič glede namestitve kamere je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. V delovnem prostoru je bila sicer nameščena kamera, ki pa ni delovala oziroma snemala, kar je potrdila priča D. D. Priča E. E. ni potrdila, da bi kamera snemala tožnico. Zaposleni pri toženki so zanikali, da bi se direktorica po 21. 11. 2017, še manj pa pred tem, neprimerno vedla do tožnice. Občasno je povzdignila glas, ni pa kričala nanjo, jo kakorkoli poniževala ali žalila. Nobena priča ni potrdila, da bi toženka posebej odredila tožnici, da ne sme več jesti v pisarni in da bi se pravila glede malice dejansko spremenila. Navodila toženke v zvezi z malico, evidentiranjem ur prisotnosti, opravljanjem dela in podobno, so veljala za vse zaposlene. Čeprav tožnica v pritožbi navaja, da ni imela računalnika, ji po 21. 11. 2017 ni bilo onemogočeno delo. V zvezi s tem je F. F. povedal, da je tožnica v času, ko je bila brez računalnika, lahko delala na njegovem računalniku, kar je potrdila tudi tožnica. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je bil zgolj njen računalnik predmet pregleda, saj je sodišče ugotovilo, da so najprej pregledali računalnik sodelavki D. D. Tožnica ni bila edina, ki je ostala brez svojega ključa. Do zamenjave ključavnice je prišlo zaradi zloma ključa, pri čemer tožnici nikoli ni bilo treba čakati pred vrati več kot minuto. Navedena ravnanja torej niso bila usmerjena samo proti tožnici in posledično niso protipravno posegla v njeno dostojanstvo.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da razlog, zaradi katerega je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (8. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1), ni podan. Ker toženki ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotovila varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, je odpoved nezakonita. Zato je utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za izplačilo odškodnine, odpravnine in povrnitev predpravdnih stroškov v posledici nezakonite odpovedi.

18. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava glede zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. ZDR-1 v drugem odstavku 160. člena določa, da je delodajalec dolžan delavca najkasneje do 31. marca pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Toženka je kršila navedeno določbo, ker je tožnica šele 27. 11. 2017 prejela odločbe o odmeri letnega dopusta za predhodna leta (2014 do 2016) in tabelo o številu dni pripadajočega in neizrabljenega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica še 32 dni neizrabljenega dopusta.

19. Za pravilno razlago zakonskih določb o letnem dopustu je treba med drugim upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina), ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo (prvi odstavek) in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta (drugi odstavek) ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s temi določbami je pomembna tudi praksa SEU, ki je že večkrat opozorilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega ni možno odstopati oziroma ga razlagati ozko.

20. Iz sodne prakse SEU4 izhaja, da določba 7. člena Direktive 2003/88/ES za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja, kot da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženka v sodnem sporu ni zatrjevala, da je poskrbela, da je imela tožnica dejansko možnosti izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in jo poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila.5 Ker mora po navedenih odločbah SEU delodajalec dejansko omogočiti izrabo letnega dopusta, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki pravico do nadomestila pogojuje z zahtevo oziroma zaprosilom delavke. SEU je zavzelo stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja.6 Zato je zmotna presoja sodišča, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen dopust, ker ji je delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo po njeni volji.

21. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za obdobje pred letom 2017. Pritožbeno sodišče je pri odmeri denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust izhajalo iz višine tožbenega zahtevka za 32 dni, ki znaša 4.346,00 EUR. Prikrajšanje za posamezni dan znaša 135,81 EUR. Nadomestilo je izračunalo tako, da je navedeni znesek pomnožilo s 24 dnevi7 neizrabljenega letnega dopusta, do katerega je bila tožnica upravičena za obdobje pred letom 2017. Tožnici tako pripada še nadomestilo v znesku 3.259,44 EUR.

22. Ker je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici dosodilo znesek 3.259,44 EUR z obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila. V presežku, tj. za plačilo 479,81 EUR z obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

23. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v II. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena, 155. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je (upoštevajoč pravnomočni del sodbe, s katero ji je bil iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017 in plačila razlike v plači za obdobje od januarja 2013 do oktobra 2017 dosojen znesek 17.602,29 EUR) v sporu uspela v 60 %, toženka pa v 40 %. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje med potrebne stroške nepravilno štelo stroške revizijskega postopka, saj je o njih Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 47/2020 že odločilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka z revizijo. Stroški tožnice tako ne znašajo 1.558,90 EUR (po izračunu 4.755,65 EUR x 32,78 %), ampak 2.589,87 EUR (po izračunu 4.316,45 EUR x 60 %). Posledično stroški toženke ne znašajo 3.129,94 EUR (po izračunu 4.656,27 EUR x 67,22 %), ampak 1.540,43 EUR (po izračunu 3.851,07 EUR x 40 %). Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov obeh strank, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 1.049,44 EUR.

24. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Upoštevajoč vrednost izpodbijane sodbe znaša uspeh tožnice v pritožbenem postopku 19 %, uspeh toženke pa 81 %. Skladno z Odvetniško tarifo8 pripada strankama 625 točk za sestavo pritožbe oziroma odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh stroški tožnice znašajo 88,66 EUR, toženke pa 377,99 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov obeh strank je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 289,33 EUR.

1 ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Prim. 10. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov, Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl. 4 Zadevi C-118/2013 in C-341/2015. 5 Zadeve C-684/16, C-619/16 in C-120/21. 6 Zadevi št. C-341/15 in št. C-233/20. 7 Za preostalih 8 dni neizrabljenega letnega dopusta je bil tožnici že pravnomočno dosojen neto znesek 606,75 EUR. 8 OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.