Jedro

Kršitve kazenskega zakona ni mogoče zatrjevati na podlagi lastne presoje dokazov, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. V takem primeru gre zgolj za ugotavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

S tem ko obsojenčeva zagovornica zgolj posplošeno zatrjuje, da so podana nasprotja v razlogih sodbe o navedbah nekaterih prič in njihovimi dejanskimi izpovedbami, ne pojasni pa, za katera nasprotja gre, utemeljenosti teh trditev ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Ker sodišče po spremembi obtožbe ni ugotovilo, ali jo je obsojenec razumel ter ju z njegovo zagovornico ni pozvalo, da se o tej spremembi izjavita, je prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trbovljah je obsojenega V.M. s sodbo z dne 8.6.1999 pod točko I spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 299. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca F.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II sodbe pa je na podlagi 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper obsodilni del sodbe in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v zvezi z obsodilnim delom sodbe naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obtožbo proti obsojencu zavrne, oziroma izda sodbo, s katero ga bo oprostilo obtožbe, podredno pa da napadeno pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi sicer zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona in našteva zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, nato pa navaja, da zgroženost in prestrašenost javnosti kot zakonska znaka kaznivega dejanja v konkretnem življenjskem primeru nista podana. Pri tem se sklicuje na navedbe prič sester D. in M.Z., ki da sta izpovedali, da nista bili prestrašeni niti zgroženi in da tudi priča M.F. česa takega ni izjavila, prav tako ne priča M.B.. Poudarja, da slednji, ki da ga je sodišče upoštevalo kot tisti odločilni del javnosti, ni mogel izpovedovati o notranjih občutkih neposrednih udeležencev, to je M. in D.Z., ki sta povedali, da nista bili ne prestrašeni in tudi ne zgroženi. V zahtevi vložnica podaja tudi lastno presojo pričevanja M.F., ki da je vozilo parkirala in se odpravila domov po bližnjici zato, ker je bila cesta zaprta in ne morebiti v strahu pred obsojencem in zaradi zgroženosti kot posledice obsojenčevega ravnanja. Že iz navedbe v zahtevi, da je sodišče, ne da bi imelo oporo v dokazih, presodilo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja, je jasno, da obsojenčeva zagovornica s takimi zatrjevanji ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo kazenski zakon. Šteje se, da je dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pravilno. Ni pa mogoče zatrjevati kršitve kazenskega zakona na podlagi lastne presoje dokazov, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. V takem primeru gre zgolj za ugotavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojenčevi zagovornici tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb M. in D.Z., kakor tudi M.F. in njihovimi dejanskimi izpovedbami.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik v zahtevi določno utemeljiti svoje navedbe o kršitvah zakona. Tega pa obsojenčeva zagovornica ni storila, saj zgolj posplošeno zatrjuje, da so podana nasprotja v razlogih sodbe o navedbah navedenih prič in dejanskimi njihovimi izpovedbami, ne pojasni pa, za katera nasprotja gre. Zato utemeljenosti teh trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Z vložnico se tudi ni mogoče strinjati, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker po spremembi obtožnega predloga na glavni obravnavi ob zaključku postopka, ko je obsojencu očital, da je njegovo ravnanje povzročilo v javnosti ne le prestrašenost, ampak tudi zgroženost, ni pozvalo obsojenca in njegove zagovornice, da se o spremembi izjasnita, da jima tega ni dovolilo ter niti ni zaradi priprave zagovora preložilo obravnave.

Če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme po 1. odstavku 344. člena ZKP na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico. Ta določba v skladu s 429. členom ZKP velja tudi v skrajšanem postopku. Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo. Zoper tako spremenjeno obtožnico se imata obdolženec in njegov zagovornik pravico izjaviti in zavzeti svoje stališče glede dejanskega in pravnega vidika obtožbe, smeta pa predlagati, da se glede na spremenjeno obtožbo raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi.

Državni tožilec je na glavni obravnavi dne 8.6.1999 v končni besedi spremenil obtožni predlog tako, da je obsojencu očital, da je s svojim ravnanjem povzročil ne le prestrašenost, ampak tudi zgražanje javnosti, da so se nad njegovim ravnanjem zgražale D. in M.Z. ter njuna mati F.Z., ki da so bile tudi prestrašene ter da je bila prestrašena tudi M.F. Na ta način je nadomestil navedbo v prvotnem obtožnem predlogu, da je obdolženčevo ravnanje močno prestrašilo M.Z. in njeno sestro D.Z., ki da sta iz svoje hiše slišali M., kako je grozil in vpil, zaznali pa tudi močno pokanje, za katerega sta menili, da gre za streljanje, zaradi česar je M.Z. tudi poklicala na pomoč policijsko postajo.

Glede na tako spremembo obtožbe bi sodišče moralo ugotoviti, ali jo je obsojenec razumel ter ju z njegovo zagovornico pozvati, da se o tej spremembi izjavita. Tega pa ni storilo in je zato prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Sodišče sicer sme za pripravo obrambe po 2. odstavku 344. člena ZKP prekiniti glavno obravnavo, vendar tega ni dolžno storiti v vsakem primeru. To je odvisno od presoje okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej. Okoliščin, ki bi na tej podlagi narekovale prekinitev glavne obravnave, zahteva ne navaja, pač pa se omejuje na golo zatrjevanje procesne kršitve.

Obsojenec in njegova zagovornica prekinitve obravnave tudi nista zahtevala, zato sodišče s tem, da glavne obravnave po spremembi obtožbe ni prekinilo, ni prekršilo navedene določbe. Obsojenčeva zagovornica pa v zahtevi tudi ni obrazložila, zakaj je zaradi tega, ker ju z obsojencem sodišče ni pozvalo, da se izjavita o spremenjeni obtožbi, pri čemer se je v zahtevi omejila zgolj na tisti del spremembe, ki se nanaša na zgroženost javnosti, ta kršitev pravic obrambe vplivala na zakonitost sodbe. Ko gre za kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ne zadošča, da je podana zgolj kršitev sama po sebi, marveč mora ta vplivati na zakonitost sodbe. Tega pa vložnica v zahtevi ni utemeljila.

Neutemeljene so tudi vložničine navedbe, da se sodba opira na izpovedbo D.Z., to je na dokaz, na katerega se sodba ne more opreti. Tako svojo navedbo pa utemeljuje z zatrjevanjem, da je navedena priča po glavni obravnavi 25.6.1999 sodišču poslala izjavo, iz katere je razvidno, da je na glavni obravnavi hotela povedati resnico, da pa jo je državna tožilka zmedla in prekinila, tako da ni mogla povedati vsega, kar je želela, predvsem pa da je obsojenca obremenjevala, ker sta jo v tako ravnanje prisilili sestra M. in zet F.K. Kljub taki izjavi pa da je sodišče na njeno izpovedbo v postopku oprlo sodbo.

Na ta način vložnica ne izkazuje podlage za trditev, da je šlo za nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodbe, ampak po vsebini skozi izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe te priče, ki jo je podala zaslišana pred sodiščem, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že povedano, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega V.M., zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni V.M. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.