Jedro

Stranka mora ugovor začasne izpolnitve uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku je za kaj takšnega namreč prekludirana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da je predpogodba z dne 10.4.1996, po kateri naj bi se tožnik zavezal tožencu prodati trosobno stanovanje, neveljavna. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik odpovedal najemno pogodbo ter tožencu naložilo, da se iz stanovanja izseli in ga praznega oseb in stvari izroči tožniku. Toženi stranki je sodišče naložilo še, naj povrne pravdne stroške (551.012,00 SIT) tožnika. V presežku (zahtevek na izročitev originalne kupoprodajne pogodbe) je sodišče zavrnilo. Obenem je sodišče še sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Zoper zavrnilni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V laični pritožbi izpostavlja predvsem svoje stališče, da je bila kupoprodajna pogodba ukradena ter da je toženka ukradeno stvar dolžna vrniti. Ker sodišče ni odločilo v skladu z navedenim, mu pritožnik očita niz kršitev procesnih in celo ustavnih pravic, kot npr. kršitev pravice do enakega obravnavanja, pravice do sodnega varstva. Toženki očita zlorabo procesnih pravic, sodišču pa poleg drugih grdobij še kršitev kazenskega zakona. Sodišču predlaga, naj določi, da je K. A. dolžna vrniti tožnikovo original pogodbo.

Zoper ugodilni del pa se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zahtevek na odpoved najemne pogodbe nov zahtevek, ki ga je tožnik vložil 13.12.2000. Glede na to bi morala imeti tožena stranka 30 dnevni rok, da nanj odgovori. Sodišče tega roka tožencu ni dalo, navzlic izrecni zahtevi, podani na glavni obravavi dne 15.1.2000. Najmanj, kar bi bilo dolžno storiti sodišče, je, da bi dalo stranki primeren rok, da se pripravi na obravnavnje. Dalje navaja, da je zahtevek nerazumljiv, saj ugotovitev, da je predpogodba neveljavna, pomeni, da se mora ugotavljati ničnost. Nadalje navaja, da ob razdrtju pogodbe veljajo pravila dvostranskih pogodb in morata stranki druga drugi izpolniti svoje obveznosti sočasno. Toženka se torej ni dolžna izseliti, dokler ji tožnik ne vrne, kar ji je dolžan.

Pritožbi nista utemeljeni.

O tožnikovi pritožbi: Zavrnilni del sodbe temelji na dejanski ugotovitvi, da tožena stranka ne poseduje izvirnika kupoprodajne pogodbe, katere izročitev zahteva tožnik. Tako ugotovljena dejstva je sodišče ugotovilo po opravljenem dokaznem postopku, katerega ugotovitve je v sodbi povzelo in tudi napravilo ustrezno dokazno oceno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa zahtevek na izročitev izvirnika kupoprodajne pogodbe med nekdanjo občino Ljubljana - Center in tožnikom ni naperjen zoper pravo osebo. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom v celoti strinja, pritožnik pa navzlic obširni pritožbi odločilnega dejstva ne uspe spodbiti. V pritožbi, ki je na posameznih mestih tolikanj nerazumljiva, da ne omogoča določnega odgovora, predvsem ponavlja svoje trditve, da mu je bila pogodba ukradena, da gre za tatvino, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in podobno, ne pove pa v čem naj bi sodišče zagrešilo napako. Ne očita namreč, da bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in kje naj bi bile njegove pomanjkljivosti. Ne trdi niti tega, da bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo, marveč se čuti zgolj prikrajšanega, ker z zahtevkom ni uspel. To pa ne pomeni, da mu je bilo zaradi tega odtegnjeno sodno varstvo. Sodišče je namreč o njegovem zahtevku in zatrjevani pravici odločalo. Zahtevka pa ni zavrnilo zato, ker bi mu zanikalo njegovo lastninsko pravico na izvirniku kupoprodajne pogodbe, marveč zato, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za uspešno pravno varstvo iz takšnega pravnega razmerja, kot ga uveljavlja tožnik. Bistvena sestavina vsakega pravnega razmerja namreč niso le pravice in dolžnosti, marveč tudi opredelitev subjektov, ki so nosilci teh pravic in dolžnosti. Pravice namreč nujno učinkujejo lahko le med točno določenimi subjekti. Tudi varstvo lastninske pravice lahko lastnik uveljavlja le zoper tistega, ki mu njegovo lastninsko pravico krati. V primeru tožbe na vrnitev individualno določene stvari (rei vindicatio), ki jo opredeljuje določba 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, mora tožnik med drugim izrecno dokazati, da je stvar, katere vrnitev zahteva, v dejanski oblasti toženca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno temu nasprotno dejstvo, je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je pravilna in tudi ne posega v toženčeve ustavne pravice, marveč zgolj zanika sodno varstvo te tožnikove ustavne pravice (=lastninske pravice) zoper konkretnega toženca in sicer tako, kot to določa citirano zakonsko pravilo. Ker je tožnikova pritožba neutemeljena ter niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja, da je bila prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka, ker naj bi ji sodišče ne dalo na voljo časa, ki je potreben za pripravo obrambe zoper spremenjeno tožbo. Ob tem opozarja, da je na obravnavi dne 15.1.2001 določitev takšnega roka izrecno zahtevala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednja trditev sicer drži, vendar pa zavrnitev takšne zahteve oziroma takšnega predloga ne predstavlja posega v pravico do kontradiktornega postopka. Konkretne okoliščine tega primera so namreč takšne, da se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogom sodišča prve stopnje, s katerim je na isti obravnavi zavrnilo predlog tožene stranke. Vsa dejstva glede odpovedi najemne pogodbe so bila namreč že zatrjevana in tudi obravnavana tekom celotnega prvostopnega postopka. Vsa ta dejstva predstavljajo obenem tudi dejanski stan tožbenega zahtevka na izpraznitev in izselitev iz prostorov trosobnega stanovanja ter jih je imela tožena stranka možnost uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je tožnica svoje zahtevke ves čas utemeljevala tudi na dejstvu, da je najemno pogodbo že odpovedala izvensodno, predstavlja zahtevek na sodno odpoved le uveljavljanje sodnega varstva za pravnoposlovno izjavo v strogi (t.j. sodni) obliki. Ob vsem povedanem pa velja dodati, da toženka niti v pritožbi ne pojasni, kaj naj bi bilo tisto, s čimer bi se zoperstavljala tako postavljenemu zahtevku, kar samo potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki se je postavilo na stališče, da je potreben čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi glede na vse že navedene okoliščine te pravde enak nič. Povedano še drugače: da za zagotovitev strankine pravice do obravnavanja ni potrebna določitev dodatnega roka, kajti tožena stranka je svojo pravico lahko uveljavljala in jo je tudi izčrpala, vsebina spremembe tožbe v obravnavani zadevi pa ni takšna, da bi se morala toženka za obrambo kakorkoli prilagajati.

Tožena stranka dalje neutemeljeno napada izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I,1. Vsebina konkretnega pravnega pravila, ki ga je izreklo sodišče prve stopnje je, da pogodba ne velja. To je tudi posledica pogodbe, ki je razdrta po samem zakonu. V obravnavani zadevi je bila pogodba razdrta po samem zakonu v skladu s 4. odstavkom 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ustrezen izrek zato ni nejasen ali nerazumljiv, kot meni pritožba. Neutemljeno je tudi stališče, da bi moral tožnik za uspeh s takšnim zahtevkom uveljavljati ničnost. Tožena stranka svojega stališče podrobneje ne pojasni. Odgovor na takšno trditev pa je lahko le ta, da obravnavana zadeva z ničnostjo nima nobene zveze, razen kolikor sta si podobni ali celo identični posledici, namreč da pogodba strank več ne zavezuje, morata pa druga drugi vrniti, kar sta na podlagi pogodbe prejeli.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče pritožniku načelno sicer pritrjuje, da veljajo tudi v sodnem postopku, v katerem je ugotovljeno razdrtje pogodbe, pravila dvostranskih pogodb in morata stranki svoje obveznosti izpolniti istočasno. Vendar pa je sodišče vezano na dejansko trditveno podlago stranke ter tako na njene procesne kot tudi materialnopravne razpolage. Tudi 2. odstavek 122. člena ZOR določa, da sodišče naloži tožencu, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka, vendar pa je pogoj za takšno odločitev, da druga stranka poda ugovor sočasne izolnitve. Takšnega ugovora pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Tožena stranka je sicer grajala vsebino tožbenega zahtevka, vendar pa dejstev, ki bi omogočala uporabo pravila iz drugega odstavka 122. člena ZOR ni navajala, niti ni podala ugovora (t.j. uveljavljala svoje materialne pravice). Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 55/96, kjer je med drugim zapisalo, da je toženec dolžan podati materialnopravni ugovor, ki je naperjen zoper dejanski tožbeni temelj. Gre torej za enak položaj kot pri ugovoru zastaranja ali ugovoru pobota ter takšnega ugovora že po splošnem pravilu 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ni več mogoče uveljavljati. Postavitev takšnega ugovora je namreč nujno tudi dejanske narave, za navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi pa so stranke v skladu z navedenim pravilom prekludirane.

Ker je pritožba tožene stranke iz navedenih razlogov neutemeljena ter niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi v obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).