Jedro

Ker je odločitev o zaključku bolniškega staleža z dnem 30. 11. 2011 postala dokončna in pravnomočna, pri tožniku pa po 1. 12. 2011 ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 12. 2011 dalje neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba zdravstvene komisije št. ... z dne 27. 12. 2011 in odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 12. 12. 2011, s katerima je tožena stranka zavrnila predlog izbranega osebnega zdravnika, da se za tožnika ugotovi začasna zadržanost od dela od 1. 12. 2011 do 15. 1. 2012. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 1. 12. 2011 do 13. 12. 2011. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveni razlog pritožbe je, da tožnik svojega poklica voznika zaradi poškodbe, za katero se zdravi že več kot dve leti, ni zmožen opravljati. Pridobil je izvid Službe medicine dela, prometa in športa, v katerem je specialistka ugotovila, da ni zmožen opravljati dela. Kot avtoprevoznik je udeležen v prometu, glede na slabo zdravstveno stanje bi lahko ogrožal ostale udeležence. Ker mu specialist medicine dela, prometa in športa ni dovolil opravljati dela tudi poklica ni mogel opravljati. Njegovo zdravstveno stanje 1. 12. 2011 ni bilo boljše, kot mesec ali dva pred tem. Res je, da do nekega izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja ni prišlo, vendar tožnik tega v postopku ni zatrjeval. Želel je pridobiti spričevalo specialista medicine dela, prometa in športa, da bi lahko začel opravljati dejavnost, takšnega spričevala mu niso izdali. Znašel se je v stanju, ko mu opravljanje poklicne dejavnosti ni bilo dovoljeno, obenem pa se ugotavlja, da je za delo zmožen. Brez zdravniškega spričevala dela ne more opravljati, z opravljanjem dela bi bil v prekršku, za morebitno povzročeno škodo pa bi bil kazensko odgovoren. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo narave tožnikovega poklica, kar je za presojo bistveno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti uradoma.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo z dokončno odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2011 odločeno, da je tožnik od 1. 11. 2011 do 30. 11. 2011 zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo, od 1. 12. 2011 dalje pa je za delo zmožen. Po zatrjevanju tožene stranke, ki mu tožnik ni ugovarjal, zoper dokončno odločbo ni vložil tožbe, kar pomeni, da je odločitev o zaključku zadržanosti od dela s 30. 11. 2011 postala dokončna in pravnomočna.

O začasni nezmožnosti za delo po 80. in 81. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - Skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11 in 40/11 - ZUPJS-A) odločata izbrani osebni zdravnik za zadržanost od dela do 30 dni, imenovani zdravnik pa o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni in v drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje. Postopke uveljavljanja pravic zaradi začasne zadržanosti od dela po petem odstavku 81. člena ZZVZZ uredi tožena stranka s splošnim aktom. Na tej podlagi je skupščina tožene stranke sprejela Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Po 244. členu Pravil osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej.

Osebni zdravnik je tožnika po prejemu mnenja specialistke medicine dela z dne 8. 12. 2011, še istega dne napotil k imenovanemu zdravniku ter predlagal, da se ugotovi podaljšanje začasne nezmožnosti za delo. Vendar, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izvida Službe medicine dela ter tudi iz priloženih mnenj in izvidov specialistov fiziatrinje z dne 6. 7. 2011 in ortopeda z dne 3. 8. 2011 ne izhaja, da se je tožniku po 1. 12. 2011, to je po pravnomočno zaključenem bolniškem staležu, zdravstveno stanje nenadno in nepričakovano poslabšalo. O poslabšanju zdravstvenega stanja tožnik ni predložil nobenega izvida. Izvidi in mnenja, ki jih je tožnik priložil tožbi, so vsi starejšega datuma. Ob zaslišanju je tožnik izpovedal, da je bil na zdravniškem pregledu pri dispanzerju za medicino dela, prometa in športa po zaključku bolniškega staleža. Sicer je bilo njegovo zdravstveno stanje ves čas enako, v spornem obdobju naj bi se mu poslabšalo psihično stanje, ker je bila zavrnjena pritožba, da se mu podaljšal zadržanost od dela, vendar o morebitnem poslabšanju s psihiatričnega vidika v medicinski dokumentaciji ni nobenega potrdila ali izvida.

Tožnikove trditve, da zaradi mnenja oziroma ugotovitev Službe medicine dela, ne bi mogel opravljati dela voznika oziroma samostojne prevozniške dejavnosti, niso utemeljene. V spornem obdobju v začetku decembra 2011 je veljal Zakon o voznikih (ZVoz, Ur. l. RS, št. 109/10), ki v prvem odstavku 48. člena določa, da v cestnem prometu lahko vozi motorno vozilo oseba, ki izpolnjuje pogoje, ki jih predpisuje zakon in je telesno in duševno zmožna varno voziti motorno vozilo. Zakon določa obveznosti v zvezi z zdravstvenimi pregledi voznikov. V primeru, ko se pojavi dvom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo, je v 81. členu Zakona o voznikih določen poseben postopek ugotavljanja zdravstvene zmožnosti. Če pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti ugotovi, da imetnik vozniškega dovoljenja ni sposoben za vožnjo motornih vozil oziroma je sposoben za vožnjo motornih vozil z omejitvijo, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in osebnega zdravnika, upravni enoti pa posreduje zdravniško spričevalo. S Pravilnikom o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil (Pravilnik, Ur. l. RS, 47/2011) so bili določeni način, postopek izdaje ter oblika in vsebina zdravniških spričeval in potrdil o opravljenem pregledu, določeni so bili tudi vrste, obseg in postopek opravljanja zdravstvenih pregledov, ki jih morajo opravljati kandidati za voznike in vozniki. Med vrstami zdravstvenih pregledov za voznike, je določen zdravstveni pregled, s katerim se ugotavlja, ali je voznik telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila, da se mu lahko podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja. Po opravljenem zdravstvenem pregledu izvajalec zdravstvene dejavnosti oziroma pooblaščeni izvajalec izda računalniško izpisano zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti na posebnem obrazcu, ki je sestavni del Pravilnika, kot določa prvi odstavek 9. člena Pravilnika. Specialistka medicine dela dne 8. 12. 2011 ni izdala zdravniškega spričevala, kot je določeno v Pravilniku, saj tudi ni opredelila, iz kakšnih razlogov naj bi bil tožnik za delo voznika začasno nezmožen ter zakaj predlaga oceno pri invalidski komisiji. Zdravniško spričevalo predvideva, da izvajalec oziroma pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti določno navede, ali je voznik telesno in duševno zmožen, začasno telesno in duševno nezmožen oziroma trajno telesno in duševno nezmožen za voznika določene kategorije motornih vozil. Specialistka medicine dela je le podala oceno, da je smiselno, da tožnik do ocene po invalidski komisiji ostane v bolniškem staležu, ne pa ugotovitve, da dela voznika ne sme in ne more opravljati. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje navedeno mnenje specialistke ni zadostna podlaga, da se pri tožniku ugotovi začasna zadržanost od dela. Po opravljenem zdravstvenem pregledu izda izvajalec zdravstvene dejavnosti zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil z veljavnostjo treh let (82. člen ZVoz). Za izdajo zdravniškega spričevala je predviden postopek, dopusten je tudi ugovor, kot določa 84. člen ZVoz. Navedeni postopek v tožnikovem primeru ni bil izveden, mnenje specialistke medicine dela je zato le eno izmed mnenj, ki pa ne navaja poslabšanja zdravstvenega statusa. Imenovani zdravnik ga utemeljeno ni upošteval. Mnenje specialistke medicine dela tudi ni bilo podano v skladu z določbami Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/02, 29/03 - popr., 124/06 in 43/11 - ZVZD-1), ki natančneje določa vrste, obseg in vsebino preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev ter način in roke za opravljanje teh pregledov (1. člen). Po 2. členu se s preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev ugotavlja delavčevo zdravje in zmožnost za opravljanje določenega dela v delovnem okolju. Pooblaščeni zdravnik mora v desetih dneh po končanem preventivnem zdravstvenem pregledu posredovati delodajalcu oz. v tem primeru tožniku oceno o izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju na posebnem obrazcu zdravniškega spričevala, kot ga določa priloga IV pravilnika. Obrazca zdravniškega spričevala specialistka medicine dela ni izpolnila, zato tudi ni mogoče trditi, da je ugotovila tožnikovo nezmožnost za delo voznika.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljen pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena in 154. člena ZPP sklenilo, da sam nosi stroške pritožbe.