Jedro

Tožniku – javnemu uslužbencu – sta bili podani dve izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druga odpoved je bila podana v času, ko sklep o prvi odpovedi še ni postal dokončen in izvršljiv, torej v času, ko je bil še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Slednji niti zakon niti Konvencija MOD št. 158 ne prepovedujeta, da bi v primeru nedokončne odpovedi vodila nov postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, zaradi umika tožbe, vložene 27. 3. 2008 (1 točka izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe z dne 24. 4. 2008 v delu, v katerem je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, mu vpiše delovno dobo za čas od 25. 1. 2008 do 4. 4. 2008, mu obračuna bruto plačo od 25. 1. 2008 do 4. 4. 2008 ter mu po odvodu predpisanih prispevkov in davkov plača neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu po odvodu predpisanih prispevkov in davkov plača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače, je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka sklepa).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana tožniku s sklepom 100-91/2008-6(271-01) z dne 25. 1. 2008 ni zakonita (točka I/1 izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 5. 4. 2008 do 8. 4. 2008 vpiše v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo (prvi odstavek točke I/2 izreka izpodbijane sodbe), višji zahtevek za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico za čas od 9. 4. 2008 do 30. 9. 2008 pa je zavrnilo (drugi odstavek točke I/2 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 5. 4. 2008 do 8. 4. 2008 obračuna plačo v višini 218,24 EUR in od bruto zneska plače odvede predpisane prispevke in davke ter tožniku izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 dalje (prvi odstavek točke I/3 izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je višji zahtevek za obračun in izplačilo neizplačane plače za obdobje od 9. 4. 2008 do 30. 9. 2008 ter plačilo prikrajšanja (razlike v plači) za obdobje od 1. 10. 2008 do 30. 4. 2009, v skupnem bruto znesku 11.821,27 EUR in odvod predpisanih prispevkov in davkov od posameznega zneska ter plačilo neto plače in neto prikrajšanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (drugi odstavek točke I/3 izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neobstoječa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 27. 2. 2008, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti iste izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka II izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži plačilo odškodnine v višini 5.797,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 do plačila (točka III izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV. izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka tožniku podala dve izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila zakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, glede druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2008 pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka in da je bil podan zakoniti odpovedni razlog. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila šele 29. 1. 2008, ko je pri tožnikovi osebni zdravnici preverila dejstva o tožnikovem bolniškem staležu in njegovem odhodu v tujino oziroma, da se je z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele iz tožnikovih navedb, ki jih je podal v pisnem zagovoru z dne 22. 2. 2008. Tožena stranka je bila s tožnikovim odhodom v tujino seznanjena že 24. 1. 2008, ko sta pomočnika komandirja tožnika iskala zaradi vročitve obvestila o novem datumu zagovora. Tedaj jima je tožnik po mobitelu povedal, da se nahaja v tujini in tudi, kje se nahaja. Nedopustno je, da sodišče prve stopnje čas ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veže na vsebino tožnikovega pisnega zagovora in na datum, ko je tožnik tak zagovor podal. V pisnem zagovoru je tožnik le potrdil, kar sta pomočnika komandirja ugotovila že 24. 1. 2008. R.Z. se je pri tožnikovi osebni zdravnici oglasil zgolj z namenom, da pridobi pisno potrdilo o navodilih, ki jih je zdravnica dala tožniku in da preveri, ali je tožniku dovolila odhod v tujino. S takšnim povpraševanjem je tožena stranka bistveno posegla v osebno sfero tožnika. Navodila niso bila zabeležena v tožnikovem zdravstvenem kartonu, zato tožena stranka ni bila upravičena preverjati, ali tožnik spoštuje nezapisana navodila. Le v primeru, če so navodila zapisana v odločbi imenovanega zdravnika, je delodajalec upravičen preverjati, ali delavec takšna navodila spoštuje. Tožena stranka je potrdilo osebne zdravnice pridobila na nezakonit način, zdravnica pa je prekršila dolžnost varovanja poklicne molčečnosti in določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. Glede na to, da je tožena stranka za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vedela že 24. 1. 2008, je 29. 1. 2008 nezakonito opravljala poizvedbe pri tožnikovi zdravnici. Zdravnica je tožniku dovolila zdravljenje pri mami na Štajerskem, to je v kraju, ki je približno 250 km oddaljen od kraja stalnega bivanja tožnika, toliko pa je ta kraj oddaljen tudi od bivališča očeta, h kateremu je tožnik dejansko odšel. Tožniku v času bolniškega staleža ni bilo predpisano mirovanje, svetovano mu je bilo domače okolje, zato je tožnik upravičeno štel, da lahko obišče svojega očeta, čeprav je ta obisk povezan z odhodom v tujino. Tožnik je bil v stresni situaciji, zato mu je potrebno verjeti, da takrat ni mogel niti razmišljati, da bi zdravnico prosil še za odobritev odhoda v tujino v času zdravljenja. Tožniku so takrat za vratom viseli novinarji, tožena stranka pa je proti njemu pristransko vodila predkazenski postopek, posebej v primerjavi s podobnim primerom, ki se je pred pol leta zgodil v Sežani. Tožnik je z odhodom k očetu v Bosno in Hercegovino skušal vsaj začasno zavarovati svojo integriteto. Tožnik se je domov vrnil še pred 29. 1. 2008, kar kaže na to, da njegov namen ni bil v izmikanju odgovornosti. Za odločitev so bistvene okoliščine, zaradi katerih je bil tožnik primoran oditi v tujino in zaradi katerih zdravnice ni povprašal za dovoljenje za odhod v tujino. Glede na to, da se je tožnik iz tujine vrnil po poteku enega vikenda, ni dopustno presojanje njegovega ravnanja zgolj glede na obstoj oziroma neobstoj dovoljenja za odhod v tujino. Tožena stranka bi tožniku lahko izrekla milejši ukrep, ne pa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zoper tožnika sočasno vodila dva postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Postopka je vodila tako, da je prva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi postala dokončna šele potem, ko je tožnik dobil še drugo izredno odpoved. Postopek je preračunala tako, da je prva odpoved postala dokončna le štiri dni pred dokončnostjo druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sočasno vodenje dveh postopkov zaradi izredne odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi ni zakonito in tudi ni v skladu s Konvencijo MOD št. 158 (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/1984). Ravnanje tožene stranke je bilo preračunljivo. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine, češ da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je bila nezakonita le prva odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker tudi ni podana predpostavka vzročne zveze. Protipravno ravnanje tožene stranke je dokazano s tem, da je bila prva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V zvezi s to nezakonito odpovedjo je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi medijske odmevnosti, kar pomeni, da je podana vzročna zveza. Tožena stranka je v medije dala podatke o prometni nesreči in tudi podatek o domnevnih kršitvah delovnih obveznosti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila po svojih sodelavcih sicer seznanjena s tem, da je tožnik odšel v Bosno, vendar to še ni bil razlog za pričetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je morala ugotoviti naravo tožnikove bolezni, zlasti pa, kakšna navodila je prejel od osebne zdravnice. Tožena stranka je šele 29. 1. 2009 izvedela, da je tožnik kršil navodilo osebne zdravnice, česar tožnik niti ne izpodbija, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila dne 27. 2. 2008 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi dana znotraj roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožnik je od zdravnice dobil dovoljenje za zdravljenje pri materi v Lenartu, zato je vedel oziroma bi moral vedeti, da za obisk očeta v Bosni in Hercegovini potrebuje dovoljenje osebne zdravnice. Brezpredmetne so tožnikove navedbe, da navodil ni prejel v pisni obliki oziroma da ta navodila niso zapisana v zdravstvenem kartonu. Nobena zakonska ali podzakonska določba zdravnikom ne nalaga, da bi morali pacientom izdajati pisna navodila oziroma da bi jih morali vpisovati v zdravstveni karton. Pritožbene navedbe o približno enaki razdalji do kraja zdravljenja pri materi in do kraja, kjer živi oče, predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa pri presoji upoštevanja navodil zdravnika ni bistvena razdalja, temveč kraj, ki ga je zdravnik tožniku določil za zdravljenje. Tožnik je imel dovoljenje zdravnika le za bivanje pri materi, za odhod k očetu pa bi moral dobiti novo dovoljenje. Pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo tožnikovih osebnostnih pravic, varovanjem poklicne molčečnosti in varstvom njegovih osebnih podatkov predstavljajo pritožbene novote. Sicer pa je tožena stranka prepričana, da ne gre za nezakonite dokaze, saj ima delodajalec pravico, da izve, kakšna navodila je tožnik prejel od zdravnika in ali se ta navodila izvajajo. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s sočasnim vodenjem dveh postopkov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima možnost, da delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vsakokrat, ko delavec krši predpise. Tožnik je dvakrat kršil delovne dolžnosti in pravila, zato je imela tožena stranka v določbah ZDR podlago, da v obeh primerih reagira z izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa so pritožbene navedbe o nezakonitosti vodenja dveh postopkov pavšalne in nekonkretizirane, zato nanje niti ni možno odgovoriti. Enako velja za pritožbene navedbe o kršitvi določb Konvencije MOD št. 158, razen tega pa te navedbe predstavljajo tudi pritožbeno novoto. Pritožbena novota so tudi navedbe o tožnikovih duševnih bolečinah. Za odškodnino po 118. členu ZDR ni pravne podlage, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala zaradi odpovedi. Tožnik bi moral že do prvega naroka za glavno obravnavo navesti pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze za odškodninski zahtevek. Država ne odgovarja za škodo, ki jo oškodovancu povzročijo mediji. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval le, da je šlo za medijski linč v zvezi s storitvijo prometne nesreče, ne pa, da bi šlo za medijski linč zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožena stranka je tožniku podala dve izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prvo 25. 1. 2008, drugo pa 27. 2. 2008, - o pritožbi zoper prvo odpoved je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja odločila 27. 2. 2008, sklep pa je bil tožniku vročen 4. 4. 2008, o pritožbi zoper drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bilo odločeno 26. 3. 2008, sklep pa je bil tožniku vročen 8. 4. 2008, - tožnik je 24. 1. 2008, ko je bil v bolniškem staležu, brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval v Bosno in Hercegovino, - tožniku nadrejeni delavec R.Z. se je 29. 1. 2008 oglasil pri tožnikovi zdravnici dr. M. G., ki mu je tega dne dala pisno potrdilo o navodilih, ki jih je dala tožniku za čas zdravljenja, - osebna zdravnica je tožniku dala navodilo, da se zdravi v domačem okolju pri svoji mami v bližini Maribora, kjer bo opravljal tudi preglede poškodovane roke in obiskoval psihiatra, - tožnik zdravnice ni zaprosil za odobritev, da odpotuje v tujino.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2008 neobstoječa oziroma podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas od 9. 4. 2008 do 30. 9. 2008. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2008 je bila podana iz razloga, ki je naveden v 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če je delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni spoštoval navodila svoje zdravnice, da se zdravi v domačem okolju pri svoji mami v bližini Maribora, od koder bi tožnik tudi opravljal preglede poškodovane roke in obiskoval psihiatra. Nedvomno je bilo tudi ugotovljeno, da zdravnica tožniku ni odobrila, da odpotuje k očetu v Bosno in Hercegovino. Celo več, zdravnica je zaslišana kot priča izpovedala, da v kolikor bi jo tožnik zaprosil, da bi obiskal očeta v tujini, bi mu svetovala, da prekine bolniški stalež in šele nato odpotuje v tujino. Navedeno pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem uresničil znake kar dveh od treh v 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR navedenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev v zvezi z bolniškim staležem.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je izpolnjen osnovni v prvem odstavku 110. člena ZDR določeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno sklicevala na to, da poklic policista zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službenem in zasebnem življenju in da je bilo ravnanje tožnika v konkretnem primeru nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bilo zaupanje med tožnikom in toženo stranko kot delodajalcem upravičeno porušeno.

Navodilo zdravnice glede tega, kje se tožnik lahko zdravi, je bilo povsem jasno in nedvomno in tožnik glede tega ni mogel biti v nobeni zmoti. Ob takšnem navodilu tožnik tudi ni mogel biti v nobenih dvomih glede tega, da nima odobrenega potovanja v tujino k očetu. Na podlagi okoliščin, da naj bi bil kraj, kjer živi oče od Sežane približno enako oddaljen kot kraj, kjer živi mati, tožnik ni mogel utemeljeno sklepati, da mu je zdravnica z dovoljenjem, da je v času bolniškega staleža pri materi in se zdravi v bližnjem Mariboru, dovolila tudi, da odpotuje v tujino k očetu.

Okoliščine, ki jih tožnik navaja (stresna situacija zaradi prometne nesreče, novinarji, ki so se zanimali zanj, pristransko voden predkazenski postopek) ne morejo biti razlog, da tožnik zdravnice ni zaprosil za dovoljenje za odhod v tujino oziroma da ni upošteval njenih navodil. Pritožbene navedbe o pristranskem vodenju kazenskega postopka, ne glede na to, da v spisu ni podatkov o tem postopku, pa kažejo na tožnikovo nekritičnost do lastnega ravnanja, saj iz spisa izhaja, da je bil tožnik osumljen, da je zaradi vožnje pod vplivom alkohola in neprilagojene hitrosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, štiri pa so bile lažje telesno poškodovane.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila že 24. 1. 2008, ko sta s tožnikom po mobitelu govorila pomočnika komandirja in jima je tožnik povedal, da se nahaja v tujini. Takrat so delavci tožene stranki izvedeli kvečjemu za to, da je tožnik v tujini, ne pa tudi, da je z odhodom v tujino kršil navodila zdravnice oziroma da je tja odpotoval brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s tožnikovo kršitvijo, to je nedovoljenim odhodom tožnika v tujino v času zdravljenja, seznanila šele s tem, ko je 29. 1. 2008 prejela zdravniško potrdilo tožnikove osebne zdravnice. Celo v primeru, če bi prekluzivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki začne teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved, računali od tega dne, to je od 29. 1. 2008, bi bila dne 27. 2. 2008 dana izredna odpoved še vedno podana znotraj tega roka. Drugi odstavek 110. člena ZDR namreč določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je ta rok začel teči 22. 2. 2008, ko je tožnik podal pisni zagovor.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje zdravniškega potrdila sploh ne bi smelo upoštevati, ker je tožena stranka potrdilo osebne zdravnice pridobila na nezakonit način, zdravnica pa je prekršila dolžnost varovanja poklicne molčečnosti. ZPP ne določa ekskluzijskega pravila, kakršno je vsebovano v kazenskem procesnem pravu, pa tudi sicer ni mogoče šteti, da je nedopustno poizvedovanje o ravnanju, ki pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ki je z zakonom izrecno predpisano kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni nobene podlage za tožnikovo domnevo, da bi tožena stranka vsebino navodil zdravnika lahko preverjala lahko le v primeru, če bi bila ta dana pisno oziroma če bi bila zabeležena v tožnikovem zdravstvenem kartonu.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2008 tudi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bila podana potem, ko je tožena stranka tožniku že podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prej storjene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Druga odpoved bi bila nezakonita, če bi prva odpoved pričela učinkovati že pred 27. 2. 2008, vendar pa se to v konkretnem primeru ni zgodilo. Tožnik je javni uslužbenec, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi postane dokončna in izvršljiva šele potem, ko je javnemu uslužbencu vročen sklep Komisije se pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, s katerim ta odloči o pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi. Sklep o prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je postal dokončen in izvršljiv šele 4. 4. 2008, zato je tožena stranka tožniku 27. 2. 2008 lahko podala novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bil tožnik takrat še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

V Konvenciji MOD št. 158 ni nobene določbe, iz katere bi bilo možno sklepati, da v primeru, kakršen je opisani, ni možno voditi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nove kršitve, čeprav še ni dokončna prejšnja odpoved in je delavec zato še vedno v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.797,80 EUR. Pri tem je tožnik kot pravno podlago za vtoževani znesek povsem zmotno navajal določbo 118. člena ZDR, ki se nanaša na odškodnino v primeru prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, česar pa tožnik v tem sporu niti ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje je zato njegov odškodninski zahtevek pravilno obravnavalo v okviru določbe 184. člena ZDR, po kateri mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnik je odškodnino vtoževal zaradi duševne stiske zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaradi tega, ker je bila njegova zadeva medijsko odmevna. Celo v primeru, če je tožena stranka v resnici obveščala medije o tožnikovih kršitvah (verjetno o prometni nesreči, ki jo je povzročil), česar pa tožnik niti ni dokazoval, takšno ravnanje ni protipravno in že zato tožnik ni upravičen do nobene odškodnine. Duševne bolečine zaradi medijske odmevnosti tudi niso pravno priznana negmotna škoda. Celo v primeru, če bi sodišče z veliko mero benevolentnosti štelo, da tožnik smiselno uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, bi tožbenemu zahtevku še vedno ne moglo ugoditi. Ta del tožbe je namreč tako skromno substanciran, tožnik pa tudi ni ponudil nobenih dokazov, da sodišče prve stopnje res ni moglo storiti drugega, kot da je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Prva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila sicer res razveljavljena, ker tožniku ni bila omogočena pravica do zagovora, vendar to ne pomeni, da je podana protipravnost, kot eden od elementov civilnega delikta. Vsaka nezakonitost, zaradi katere je razveljavljena odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi opravičevalo odškodnino. Razen tega tožnik niti ni opredelil, za kakšno obliko priznane negmotne škode, kot posledice nezakonite odpovedi, naj bi v tej zadevi sploh šlo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.