Jedro

Povzete pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje okoliščin v smislu 2. odst. 395. čl. ZPP, predstavljajo nedopustno širjenje navedb (v nasprotju s 337. čl. ZPP), podanih v predlogu za obnovo postopka (glede na zahteve iz 2. odst. 397. čl. ZPP)

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo tožene stranke z dne 4.10.2000. Zoper sklep se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se obnova postopka dovoli, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče je namreč v izreku odločilo, da se predlog kot neutemeljen zavrže, v obrazložitvi pa pojasnilo, da je predlog za obnovo nedovoljen. Napačno je tudi ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je imel toženec vse možnosti, da bi pravilnik o osnovah... kot dokaz lahko uveljavljal, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Možnost predlagati dokaz pomeni namreč dejansko, ne pa teoretično možnost. Toženec je v postopku kot dokaz celo predlagal vpogled v splošen akt, s katerim je tožeča stranka urejala stanovanjska razmerja. Sodišče je menilo, da je predlog premalo konkretiziran in ga ni upoštevalo, tožeča stranka pa se o obstoju tovrstnega akta ni nikoli izjasnila. Toženec ni mogel navesti pravilnega naslova tega splošnega akta, saj zanj ni vedel. Sam akta ni imel, do aktov delodajalca ni imel dostopa, ker tedaj ni bil več zaposlen in je zato dokazni predlog oblikoval, kolikor je bilo sploh mogoče določno. Neresnična je ugotovitev, da je toženec citiral določila splošnega akta v pritožbi, kar je bil očitno bistven argument za neugoditev predlogu. Pritožba ne citira ničesar. Če je sodišče mislilo na odgovor na tožbo, pa je potrebno ugotoviti le, da gre za splošno povzemanje domnevne vsebine akta, kar ne spreminja dejstva, da tožnik za naslov akta ni vedel, prav tako ne pomeni, da bi ga takrat lahko predložil. Tudi argument, da naj bi bil pravilnik tožeče stranke dostopen širšemu krogu oseb, ker je bil objavljen v železniških Uradnih objavah, je nesprejemljiv. Pravilnik je bil sprejet in objavljen leta 1983, toženec pa se je zaposlil pri tožeči stranki leta 1986. Do dneva vložitve tožbe, ko že ni bil več zaposlen pri tožeči stranki, pravilnika ni nikoli potreboval, zato bi bilo absurdno od nekvalificiranega delavca pričakovati, da bi poznal vse akte delodajalca. Toženec ne more biti v slabšem položaju, če domneva obstoj ali vsebino akta, ne pa tudi za njegov naslov in mu sodišče dokazni predlog zavrne, kot če za tak splošen akt sploh ne ve in ga zato ne predlaga.

Tožeča stranka je na predlog za obnovo postopka po pooblaščencu odgovorila in navedla, da načela in pravilniki posameznih TOZD-ov, ki so urejeli stanovanjsko področje, so bili javno objavljeni v železniških Uradnih objavah. Vsak delavec, torej tudi toženec, je imel pravico in dolžnost, da se seznani z vsebino teh aktov. Če toženec te možnosti ni izrabil, to ne more prizadeti tožeče stranke, ki je ravnala v skladu z uradno objavljenimi in dostopnimi predpisi. Nepoznavanje določb pravilnika ne more biti razlog za obnovo postopka v smislu 10. tč. 1. odst. 394. čl. ZOR (pravilno ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Določba 394. čl. ZPP določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, med drugim tudi, če stranka izve za nova dejstva ali pa pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. tč. citiranega člena). Vendar če se stranki lahko očita, da je sama kriva, zakaj tega obnovitvenega razloga ni že prej uveljavljala, se ji obnova ne more dovoliti (2. odst. 395. čl. ZPP). Sodišče mora na to gledati po uradni dolžnosti. Predlog za obnovo postopka s trditvijo, da je toženec 16.9.2000 od delavca, zaposlenega pri tožeči stranki, dobil Pravilnik o osnovah in merilih za reševanje stanovanjskih razmerij delavcev TOZD za promet L., ki se je uporabljal v času sklepanja odpovedane najemne pogodbe, po katerem bi tožeča stranka bila dolžna zagotoviti tožencu drugo nadomestno stanovanje, že navedenemu pogoju iz 2. odst. 395. čl. ZPP ni zadostil. Tako kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi toženec to dejstvo in dokaz, ki tvori dejanski stan obnovitvenega razloga, lahko uveljavljal že v prejšnji pravdi. Zatrjevanje, da je toženec za citirani pravilnik izvedel šele po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka, še ne pomeni, da ni imel možnosti izvedeti zanj in ga predlagati v prejšnjem postopku. Predvsem pa je v predlogu za obnovo postopka toženec zatrjeval le, da je 16.9.2000 pridobil citirani pravilnik, (šele) v pritožbi pa navaja (oz. priznava), da je v postopku na prvi stopnji predlagal vpogled v splošni akt, s katerim je tožeča stranka urejala stanovanjska razmerja, vendar da je sodišče menilo, da je predlog premalo konkretiziran in ga ni upoštevalo, toženec pa ni mogel navesti pravilnega naslova splošnega akta, saj zanj ni vedel, splošnega akta ni imel, do splošnih aktov delodajalca ni imel dostopa, ker tedaj ni bil več zaposlen. Povzete pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje okoliščin v smislu 2. odst. 395. čl. ZPP, predstavljajo zato nedopustno širjenje navedb (v nasprotju s 337. čl. ZPP), podanih v predlogu za obnovo postopka (glede na zahteve iz 2. odst. 397. čl. ZPP) in že iz tega razloga je prvostopenjska odločitev pravilna. Sicer pa toženec niti ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve, da je bil citirani pravilnik sprejet in javno objavljen v letu 1983 in je imel vsak delavec možnost seznanitve z vsebino le-tega. Toženec le navaja, da do vložitve tožbe tega pravilnika ni potreboval. Toženec se je tudi že v pritožbi (list. 18 spisa) skliceval na splošni akt, s katerim je imela tožeča stranka urejena razmerja v zvezi z uporabo službenih stanovanj, tudi v odgovoru na tožbo (l.3 spisa) se je skliceval na ta splošni akt "po katerem bi tožeča stranka lahko odpovedala pogodbo le v primerih, navedenih v splošnem aktu, med drugim, če bi tožencu prenehalo delovno razmerje po njegovi krivdi ali volji" in menil, da taki razlogi ne obstajajo. Zato ne vzdrži pritožbena navedba, da se je skliceval le na "neko domnevo obstoja ali vsebine splošnega akta". Na splošen akt, s katerim je tožeča stranka urejala stanovanjska vprašanja delavcev se je toženec skliceval že v postopku na prvi stopnji, pri čemer je nepomembno, če pri tem ni navedel točnega naslova le-tega. Po preizkusu izpodbijanega sklepa torej sledi, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je predlog toženca za obnovo postopka pravilno zavrglo (v skladu s 1. odst. 398. čl. ZPP), zato pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podan. Pritožba pri tem namreč prezre popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 25.4.2005, po katerem se predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrže, tega popravnega sklepa pa pravdni stranki nista izpodbijali. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154. , 165. čl. ZPP).