Up-394/03

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z. na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 404/2001 z dne 27. 2. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1928/2000 z dne 14. 3. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 604/95 z dne 31. 1. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožnikoma kot tožencema v pravdnem postopku naložilo, da morata preklicati izjave, ustno podane na račun tožnikov na zboru delavcev Tovarne beljakovinskih koncentratov C. dne 28. 6. 1995, in vsebovane v 12 točkah v pisanju "Nekatere nepravilnosti, zlorabe položaja, nevestno gospodarjenje in kršenje predpisov nekaterih vodilnih delavcev v podjetju Č., p. o.", da se morata tožnikoma zanje opravičiti, da morata dopustiti objavo sodbe na oglasnih deskah v družbi Č., d.d., V., in jo na lastne stroške objaviti v več tiskanih medijih, TV in Radiu Slovenija. Višje sodišče je sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo in odločilo, da morata pritožnika povzetek sodbe objaviti le v tiskanih medijih, v presežku (glede objave sodbe na TV in Radiu Slovenija) pa je zahtevek za objavo sodbe zavrnilo. V preostalem delu je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitve 26. in 27. člena Ustave. Sodišču očitata, da v izreku ni niti navedlo pravne podlage za svojo odločitev niti ugotovilo protipravnosti njunega ravnanja in odgovornosti, kar je po njunem prepričanju pogoj za uporabo 199. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in 26. člena Ustave. Ker obrazložitev ne postane pravnomočna, menita, da po 27. členu Ustave veljata za nedolžna, dokler njuna krivda oziroma odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sodba Vrhovnega sodišča naj bi bila obrazložena le glede odločitve o sankcijah, ni pa izreka o odgovornosti in protipravnem ravnanju. Pritožnika se sklicujeta na Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (Uredba o ratifikaciji Konvencije št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic, Uradni list FLRJ-MP, št. 8/58 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 87) in Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 98 uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (Uredba o ratifikaciji Konvencije št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, Uradni list FLRJ-MP, št. 11/58 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 98), na podlagi katerih naj bi pritožnika kot vodji zbora delavcev varovala imuniteta. V zvezi s tem opozarjata na pomanjkanje pasivne legitimacije. Menita, da bi moralo sodišče tožbo zavreči tudi zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj se sporna listina ni glasila konkretno na oba tožnika, pač pa na "nekatere vodilne delavce" v podjetju. Pritožnika se sklicujeta tudi na 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) o svobodi tiska. Menita, da je vsebina sporne listine le poročilo o poteku dogodkov v podjetju in da v obravnavanem primeru niso bile prestopljene meje dovoljenega. Poudarjata, da nista avtorja sporne listine in da je nista razmnoževala. Nikogar nista želela žaliti, sporno listino sta na zboru po odhodu obeh tožnikov le prebrala. Kritizirata tudi revizijsko stališče, po katerem tožnika s tem, ko nista izkoristila pravice do popravka oziroma odgovora pri medijih, ki so o dogodku poročali, nista izgubila pravice do tožbe na povrnitev škode zaradi kršitve osebnostnih pravic. Vrhovnemu sodišču očitata, da ni upoštevalo dopolnitve revizije, ki sta jo vložila po izteku roka za vložitev revizije.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter kršitev v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Z izpodbijano sodbo pritožnikoma ni mogla biti kršena pravica iz 26. člena Ustave. Po tej določbi ima posameznik pravico do odškodnine od države za škodo, ki mu nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov. V obravnavanem primeru ne gre za tako škodo. Izpodbijane sodbe se nanašajo na zahtevek za povrnitev negmotne škode, ki je oškodovancema nastala zaradi ravnanja pritožnikov (kot fizičnih oseb).

5.Domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave je kazenskopravni institut, zato se pritožnika kot toženca v pravdnem postopku nanjo ne moreta sklicevati. V pravdnem postopku je bila namreč ugotovljena njuna civilna in ne kazenska odgovornost. Tudi, če bi bilo njune trditve po vsebini moč razumeti kot zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave, jim Ustavno sodišče ne more pritrditi. Vrhovno sodišče je pritožnikoma izčrpno in razumno pojasnilo, zakaj njuna zahteva, naj sodišče v izreku ugotovi podlago za njuno odgovornost, ne izhaja iz določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).

6.Očitne napačnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave tudi ni mogoče očitati stališču Vrhovnega sodišča, po katerem neizčrpanje pravice do objave popravka oziroma odgovora iz 40. člena Ustave nima za posledico izgube zahtevka za povrnitev negmotne škode po 199. člena ZOR. Gre namreč za dva vsebinsko različna instituta[1], ki jih prizadetemu daje na razpolago pravni red, pri čemer je od volje posameznika odvisno, ali bo uveljavljal prvega, drugega ali oba.

7.Vrhovnemu sodišču pritožnika očitata tudi, da ni upoštevalo dopolnitve revizije, vložene po izteku roka. Menita, da bi sodišče moralo v obravnavanem primeru upoštevati, da gre za pravdo politične narave in da sta revizijo dopolnila takoj, ko je bila v medijih objavljena informacija o napredovanju prvega tožnika. Vendar je pogojevanje pravice do izjave z določenim rokom dopustno, če je stranki hkrati zagotovljen dovolj dolg rok, v katerem lahko učinkovito zbere informacije in pripravi svoja stališča[2]. Učinkovitost pravice do izjave je revidentu s 30-dnevnim rokom za vložitev revizije zagotovljena, časovno omejitev roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva proti pravnomočni sodni odločbi pa narekujeta zahtevi po pravni varnosti in učinkovitem sodnem varstvu. Glede na navedeno odločitev Vrhovnega sodišča o neupoštevanju prepozno vložene dopolnitve revizije ni v nasprotju z ustavnimi procesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave.

8.Na svobodo tiska, ki jo med drugim zagotavlja 10. člen EKČP, na pomanjkanje aktivne legitimacije in na imuniteto, ki naj bi bila pritožnikoma zagotovljena s Konvencijama MOD št. 87 in št. 98, ter s tem v zvezi na vprašanje pasivne legitimacije, se pritožnika v pritožbi in reviziji nista sklicevala[3]. Zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so jima bila na razpolago, nista izkoristila. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS) namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato teh domnevnih kršitev ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

Opombe

[1]Ustava v 40. členu (in takrat veljavni Zakon o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 – ZJG) zagotavlja pravico do popravka objavljenega besedila, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in pravico do odgovora na objavljeno informacijo, pri čemer nastanek škode ni pogoj za uveljavitev te pravice. Člen 199 ZOR, ki posamezniku nudi odškodninskopravno varstvo, pa predpostavlja, da je posamezniku s kršitvijo osebnostne pravice nastala škoda. Več o pravni naravi obeh institutov S. Zatler: Objava sodbe ali popravka, Pravna praksa št. 445, str. 32.

[2]A. Galič: Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna Fakulteta, Ljubljana 1998, str. 195.

[3]Ustavno sodišče se je o tem prepričalo z vpogledom v pravdni spis št. III P 604/94 Okrožnega sodišča v Ljubljani, pa tudi pritožnika sama v ustavni pritožbi ne trdita drugače.