Jedro

Po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 11. 11. 2019 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 19. 6. 2019 ter da se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 18. 6. 2018 dalje. Obenem je sklenilo, da stroške, nastale do vključno 19. 6. 2020, nosi tožnik sam, stroški, nastali od vključno 20. 6. 2020 dalje, pa bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi absolutne bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku in kršitve materialnega prava. Navaja, da je sodba v točki 1 nerazumljiva, saj takšnega tožbenega zahtevka, kot ga je zavrnilo sodišče, tožnik ni postavil. Takšen izrek sodbe je nepravilen in ni adekvaten tožbenemu zahtevku. Prav tako je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v celoti oprlo na mnenje, ki ga je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B., kljub temu, da je tožnik v svoji pripravljalni vlogi dal tehtne pomisleke na samo mnenje in jih tudi dopolnitev izvedenskega mnenja ni mogla zavrniti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 511/2017, ki je sicer za primer kazenskega postopka ugotovilo, da mora biti obdolžencu po načelu enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Sodišče izvedencev ni zaslišalo, temveč je ponovno dalo izdelati le dopolnitev v pisni obliki, kar ni isto, kot neposredno zaslišanje izvedenca. Izvedenec bi moral biti neposredno zaslišan, hkrati pa je tožnik predlagal zaslišanje prof. dr. C. C. in predstavnika društva šoferjev in avtomehanikov D. Obe priči bi sodišče lahko soočilo z izvedencem, ki je izdelal izvedensko mnenje. Prvostopno sodišče je tak dokazni predlog povsem neargumentirano zavrnilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Ni podana očitana kršitev po 2. odstavku 14. člena 339. člena ZPP. Sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti, izrek sodbe ne nasprotuje samemu sebi, niti ni nerazumljiv, navedeni pa so tudi vsi odločilni razlogi. Brez podlage pritožba navaja, da izrek sodbe ni adekvaten tožbenemu zahtevku. S tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 18. 6. 2018 dalje in razveljavitev izpodbijanih odločb toženca z dne 11. 11. 2019 in z dne 19. 6. 2019, ker se ni strinjal, da je bil s citiranima odločbama razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 18. 4. 2019 dalje. Bistvo tožbenega zahtevka je uveljavljanje I. kategorije invalidnosti, glede učinka razveljavitve oziroma odprave posameznega upravnega akta, pa je v tej zadevi edina logična odprava, ne pa razveljavitev upravnih aktov, ki učinkuje le za naprej.

6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve ..., številka dosjeja: ... z dne 11. 11. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 19. 6. 2019. S slednjo odločbo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma drugo delovno mesto z omejitvami: brez vožnje motornih vozil v poklicne namene, samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom od 18. 4. 2019 dalje.

7. V tej zadevi je sporno, ali sta citirani izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Takšnega stanja pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti.

10. Sodišče prve stopnje je za popolno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer o obstoju popolne nezmožnosti za delo oziroma I. kategorije invalidnosti pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. Ta je v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista nevrologa po proučitvi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnika in po opravljenem osebnem pregledu menila, da je pri tožniku od 18. 4. 2019 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je šofer tovornega vozila, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez vožnje motornih vozil v poklicne namene, samo v dopoldanski izmeni, zmožen je za delo v osnovnem poklicu avtomehanika ali drugo ustrezno delo, ki bi se ga priučil s krajšim usmerjenim izobraževanjem, medtem ko za zaželeno izobraževanje za delo prometnega inšpektorja po oceni izvedenskega organa zaradi ugotovljene motnje dihanja med spanjem ni primeren.

11. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje posredovalo obema strankama in jih v skladu z določbo 286.a člena ZPP pozvalo, da v 15-dnevnem roku lahko na izvedensko mnenje posredujeta pripombe. Toženec na izvedensko mnenje ni imel pripomb, tožnik pa je posredoval pripombe (listovna št. 57 in 58).

12. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje nato podala še dopolnilno mnenje, v katerem je vztrajala pri prvotno podanem mnenju. Sodišče prve stopnje je enako tudi dopolnilno mnenje posredovalo obema strankama, vendar nobena od strank na dopolnilno mnenje ni posredovala pripomb ali predlogov za dodatno izvedbo dokazov.

13. Iz obrazložitve prvotnega izvedenskega mnenja in dopolnilnega mnenja izhaja, da se tožnik že vrsto leto zdravi zaradi motenj spanja. Pri njem je bil leta 2014 ugotovljen hud sindrom obstruktivne in mešane apneje s posledičnimi številnimi desaturacijami, to je zmanjšanje delnega tlaka kisika v krvi. Najprej je imel uvedeno terapijo s CPAP aparatom, nato pa BIPAP-om. Za slednjega so ugotovili odlično adherenco. Zaradi težav s spanjem je bil leta 2018 obravnavan tudi pri specialistu ORL, ki je ugotovil, da gre pri tožniku za pogoste apneje obstruktivnega tipa, vidna je bila popolna zapora na nivoju mehkega neba obstruktivnega tipa. Do zožitev je prišlo tudi na nivoju ustnega žrela, nižje pa zapor ni bilo. Decembra 2019 je bila nato opravljena radiofrekvenčna redukcija hipertrofičnih sprememb nosnih školjk obojestransko za izboljšanje prehodnosti nosu in aprila 2020 odpravljene manjše zarastline, sicer je bil nosni pretin popolnoma raven, nosnici pa dobro prehodni. Tožnik je bil obravnavan tudi zaradi težav z zapestji in avgusta 2018 levo operiran. V letu 2019 je bil operiran še zaradi dimeljske kile levo. Pri tožniku je ortoped ugotovil rupturo medialnega meniskusa levega kolena in svetoval artroskopsko resekcijo meniskusa. Tožnik je bil leta 2016 psihološko testiran, to testiranje pa je pokazalo kognitivni upad v področju pozornosti, kar pomembno zmanjšuje njegovo učinkovitost v vseh aktivnostih, zlasti v nepričakovanih situacijah, medtem ko v višjih kognitivnih sistemih ni bilo klinično pomembnih odklonov.

14. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, in sicer zaradi motnje dihanja med spanjem, to je zaradi obstruktivne in centralne apneje in posledične dnevne prekomerne zaspanosti, ki je po uvedbi in redni uporabi dihalnega aparata preko noči za zmanjševanje motenj dihanja na testih budnosti ni bilo več zaznati, rupture medialnega meniskusa levega kolena, sindroma zapestnih prehodov in stanja po operativni sprostitvi levega zapestnega prehoda ter stanja po operaciji dimeljske kile levo menila, da je pri tožniku funkcioniranje okrnjeno, ni pa onemogočeno do te mere, da bi mu onemogočalo delo.

15. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje je skladno, ne samo z medicinsko dokumentacijo in izvidi posameznih specialistov, ampak tudi z izvidi osebnega pregleda, na katerem se je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja prepričala tako o tožnikovem zdravstvenem stanju, kot tudi o njegovi delazmožnosti. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je glede na tožnikove pripombe na izvedensko mnenje izdelala še dopolnilno mnenje in odgovorila na vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na osnovno izvedensko mnenje. Na dopolnilno mnenje pa nobena od strank ni imela nobenih pripomb ali dodatnih predlogov. Sodišče prve stopnje na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega na podlagi razpoložljive medicinske in druge dokumentacije utemeljeno ni izvajalo dodatnih dokazov in v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 11. 11. 2019 in z dne 19. 6. 2019 pravilni in zakoniti.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. člena ZPP in odločbo Bpp 99/2021 z dne 8. 9. 2021 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.