Jedro

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da tožnik krije 25 % toženčevih stroškov postopka, toženec pa 75 % tožnikovih stroškov postopka.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V tem sporu majhne vrednosti tožnik (upravnik) od toženca (nekdanjega lastnika prostora v upravljani stavbi) zahteva plačilo denarnih terjatev po računih, izdanih v zvezi s stroški upravljanja in obratovanja stavbe na naslovu A. cesta 28 oz. B. 1, in sicer za obdobje od junija 2020 do oktobra 2022. Po toženčevem ugovoru zastaranja je tožnik umaknil predlog za izvršbo za tisti del terjatev, ki so zapadle pred januarjem 2021.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek za umaknjeni del zahtevka, to je za 6 zneskov v skupni višini 298,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih datumov (I. tč. izreka), tožencu naložilo plačilo 23 zneskov v skupni višini 1.289,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih datumov (II. tč. izreka) ter odločilo, da stroške postopka nosi toženec (III. tč. izreka).

3.Toženec je zoper odločitvi v II. in III. tč. izreka vložil pravočasno pritožbo zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. naj jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo njegovih navedb in listinskih dokazov, ki jih je podal oz. priložil v prvi pripravljalni vlogi (po odgovoru na dopolnitev tožbe). Šele naknadno je namreč pridobil popravek elaborata, iz katerega izhaja, da je stavba opredeljena kot nestanovanjska. Poleg tega je tožnik kot upravnik stavbe dolžan razpolagati z veljavnimi listinami, s predložitvijo neustreznega elaborata pa je zlorabil svoje procesne pravice (11. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je vedel oz. bi moral vedeti, da ta elaborat ne predstavlja verodostojne verzije listine, od elaborata pa je odvisna opredelitev rabe stavbe in s tem opredelitev materialnopravne podlage za odločitev o zadevi. Sodišče bi zato moralo v okviru materialno procesnega vodstva dopustiti toženčeve prepozne navedbe in listinske dokaze v zvezi z zatrjevano nestanovanjsko rabo stavbe. Ni mogoče sprejeti formalističnega stališča, da se v sporih majhne vrednosti načelo materialnega procesnega vodstva ne more uporabiti. Kršitev izvajanja tega načela utegne predstavljati poseg v ustavno pravico stranke do izjave. Ob ustreznem postopanju sodišče določb Stanovanjskega zakonika (SZ-1) ne bi moglo uporabiti. V tem primeru tožbenemu zahtevku ne bi moglo ugoditi, saj se nanaša na stroške upravljanja in obratovanja stavbe za obdobje, ko toženec ni bil več lastnik. Odločitev je oprta na nedovoljeno razpolaganje stranke v postopku, s čimer je podana kršitev iz 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Materialno pravo je uporabljeno zmotno, saj so glede presojanja ugovora pasivne legitimacije uporabljena določila SZ-1. Toženec ni bil nikoli etažni lastnik stavbe, kajti stavba pred letom 2015 ni bila v postopku etažiranja, svojo solastninsko pravico na nepremičninah pa je toženec prenesel že v letu 2013. Posledično toženec ni imel obveznosti, ki jih za etažne lastnike vzpostavlja SZ-1 (obveznost obveščanja upravnika o spremembi lastništva, razbremenitev odgovornosti za stroške upravljanja šele v tem primeru). SZ-1 v 1. čl. napotuje na uporabo določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ta pa ne vsebuje nobenih takšnih določb.

Vztraja pri ugovoru zastaranja. Upoštevajoč podatke iz predloga za izvršbo, je tožnik predlog za izvršbo pri COVL vložil po elektronski poti 3. 1. 2023 in ne 13. 12. 2022. Posledično so tožnikove terjatve na podlagi 6. tč. 1. odst. 355. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 2. odst. 355. člena OZ zastarale. Sodišče navedb stranke ni sprejelo kot del dejanske pravne podlage sodne odločbe, zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi in v zvezi s tem uporabi določila 3. odst. 154. čl. ZPP. Upoštevajoč višino vtoževane terjatve ob začetku postopka in višino priznane terjatve na dan izdaje odločbe, ni mogoče govoriti o sorazmerno majhnem delu zahtevka, s katerim tožnik ni uspel. Delež v višini 25,77 % namreč ne predstavlja sorazmerno majhnega dela prvotnega zahtevka.

4.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri navidezna etažna lastnina uživa enako sodno varstvo kot že dokončana in vknjižena etažna lastnina. Nasprotuje ugovoru zastaranja, ker je bil 3. 1. 2023 sklep o izvršbi poslan po elektronski pošti za vročanje.

5.Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta, to je denarne terjatve, ne presega zneska 2.000 EUR (1. odst. 443. čl. ZPP). V takšnem sporu veljajo posebna, strožja postopkovna pravila glede dokazovanja. Gre namreč za hiter, sumaren, praviloma pisni postopek. Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. čl. ZPP je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe (glej 18. do 21. in 30. tč. obrazložitve). Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen (glej poziv k vložitvi pripravljalne vloge z dne 17. 5. 2023 na red. št. 15). Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Materialno procesno vodstvo je v sporih majhne vrednosti zato precej omejeno in se ne izvaja v nasprotju z omenjenimi izrecnimi specifičnimi pravili.

7.V konkretnem primeru tožeči stranki ni mogoče očitati nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom (3. odst. 3. čl. ZPP) in v zvezi s tem očitati absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Uveljavljanje terjatve z vložitvijo tožbe in njen delni umik pojmovno ne ustrezata pojmu nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Tudi zlorabe procesnih pravic, ki naj bi bila storjena z nepredložitvijo neke dokazne listine (veljavnega elaborata) pritožbeno sodišče v ravnanju tožeče stranke ne vidi.

8.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni sledilo toženčevemu ugovoru pasivne legitimacije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje uporabilo pravilne materialnopravne določbe. Ker je bilo ugotovljeno, da gre za stanovanjsko-poslovno stavbo, je sodišče v zvezi z vtoževanim zahtevkom za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja pravilno uporabilo relevantna določila SZ-1, to je 1. odst. 17. čl., 6. odst. 24. čl. ter 1. in 3. odst. 30. čl. Četudi se vtoževani stroški upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe nanašajo na obdobje, ko toženec ni bil več etažni lastnik v tej stavbi, ga plačilo teh stroškov bremeni, saj ni izkazal, da bi bil tožnika ali predhodnega upravnika obvestil o spremembi lastništva. Ob tem dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. čl. SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

9.Prav tako ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja. Zakaj tega ugovora ni upoštevalo, je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 41. tč. obrazložitve, zlasti pa v op. št. 13. Pritožbeno sodišče ta pojasnila sprejema kot pravilna in zadostna ter pritožnika nanje ponovno usmerja, saj se konkretno z njimi ne sooči, le strinja se ne; 3. 1. 2023 je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niti ne morejo biti več izpodbijane, izdan sklep o izvršbi, 13. 12. 2022 pa je bil vložen predlog zanj. Posledično terjatve tožeče stranke na podlagi 6. tč. 1. odst. 355. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 2. odst. 355. člena OZ niso zastarale.

10.Utemeljena pa je pritožbena kritika stroškovne odločitve. V tej kritiki toženec pravilno poudarja pomen razmerja med višino sprva iztoževane terjatve (1.737,29 EUR) in višino prisojene terjatve (1.289,56 EUR). To razmerje kaže na toženčev približno 25 % uspeh v postopku, ki ne predstavlja zanemarljivega oz. sorazmerno majhnega neuspeha tožeče stranke, kar bi narekovalo uporabo določbe 3. odst. 154. čl. ZPP. O stroških postopka je glede na okoliščine konkretnega primera treba odločiti upoštevaje določbo 2. odst. 154. čl. ZPP in odločitev v III. točki izreka ustrezno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP).

11.V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

12.Toženec je s pritožbo deloma uspel, le glede stranske terjatve (tj. glede dela stroškov pravdnega postopka), medtem ko odgovor na pritožbo glede na vsebino ni bila koristna oz. s tem potrebna vloga. Zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1Gre za položaj navidezne solastnine iz 2. tč. 3. odst. 17. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

23. odst. 9. čl. SZ-1 določa: "Določbe glede upravljanja veljajo tudi za večstanovanjske stavbe, v katerih je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, posamezni deli pa še niso vpisani v zemljiško knjigo."