Jedro

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če organ v postopku ne ugotovi vseh dejstev in okoliščin, ki jih določa 3. odst. 46. čl. ZVojD in so pomembne za odločitev. V tem primeru je taka okoliščina dejstvo, da je bila kršitev discipline v organizaciji, kjer se opravlja civilna služba, na način, ki je v očitnem nasprotju z razlogi, zaradi katerih je bila priznana pravica do civilne službe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 23.12.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Komisije za ugovor vesti vojaški dolžnosti Ministrstva za pravosodje, s katero je določila, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za civilno službo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ dne 2.6.1993 opravil ponovni razgovor s tožnikom, na katerem ga je tudi seznanil s pismom oziroma pritožbo Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) o kršenju delovne discipline. Razloge, ki jih tožnik navaja v pritožbi, je navajal že pred prvostopenjskim organom, navaja pa tudi nekatere nove, ki pa niso bistveni za odločitev o zadevi. Po proučitvi vsega navedenega in zapisnikov inšpektorja, tožena stranka v celoti povzema ugotovitve prvostopenjskega organa in nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe.

V tožbi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 10. členu zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožena stranka pri odločitvi ni pravilno uporabila zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD) in uredbe o izvajanju civilne službe (uredbe). Tožnik je bil napoten na služenje civilne službe v Ministrstvo za šolstvo in šport - Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, torej na zavod, ki je organiziran v upravnem organu, kar ni organizacija, ki je navedena v 1. odstavku 41. člena ZVojD. Organizacije iz navedene zakonske določbe vsekakor opravljajo humanitarno dejavnost. Humanitarni razlogi so bili tudi podlaga komisiji za odločitev, da tožnik opravi nadomestno civilno službo kot izhaja iz obrazložitve odločbe z dne 2.6.1992. Tožnik pa je bil napoten na služenje civilne službe v upravni organ, ki po svoji naravi v skladu z zakonom o sistemu državne uprave deluje z močjo oblasti. Poleg tega pa je ta organ oziroma zavod imel sedež v vojašnici, kjer so se urili vojaki na rednem služenju vojaškega roka. Torej niti okolje niti delo tožniku ni zagotavljalo opravljanja civilne službe iz namenov, zaradi katerih je bilo ugodeno njegovemu ugovoru vesti. Pogoji pa so se še poslabšali s preselitvijo na ..., kjer je bil problem v tem, da so v sobo, ki je bila dodeljena tožniku, vso noč vdirali mladoletni taborniki, ki so bili pod vplivom preveč popitega alkohola. Poleg tega pa je tožnik imel skupne sanitarije s cca 70 taborniki, ki so bili glede na opisano obnašanje brez ustreznega nadzorstva, kar je bila posledica izredno slabe organizacije tabora. Tudi prehodni dom za tujce ni organizacija iz že navedene zakonske določbe. Tujci imajo omejeno gibanje in tožnik naj bi izvajal delo paznika, saj naj bi zagotavljal oziroma izvajal ukrepe za omejevanje pravic oziroma gibanje prebivalcev prehodnega doma. Za tako delo pa tožnik tudi ni bil niti strokovno (jezik) niti fizično usposobljen. Pri nadzorovanju tujcev pa bi tožnik lahko prišel tudi v položaj, ko bi moral uporabiti silo. Prav iz razlogov, ker odklanja uporabo sile, pa je bil tožnik napoten na civilno služenje vojaškega roka. Organ je kršil tudi 6. in 7. člen uredbe, saj tožnik že v ... ni opravljal z odločbo določenih del, za prehodni dom pa ta dela sploh niso bila določena. Med udeleženimi subjekti tudi ni bila sklenjena pogodba, kot to določa uredba. Iz navedenega izhaja, da sploh niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za civilno služenje vojaškega roka, zato tudi tožnik ni mogel huje kršiti discipline v organizaciji, v kateri je opravljal civilno službo. Odločba bremeni tožnika, da je huje kršil disciplino v organizaciji na način, ki je v nasprotju z razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana pravica do ugovora vesti. V tej povezavi in glede na razloge, ki so bili podlaga za odločitev tožene stranke, tožnik na služenju civilne službe ni storil nobenega dejanja, ki bi imelo znake po zakonski definiciji hujše kršitve. Sicer pa se organ v postopku sploh ni ukvarjal z znaki kršitve discipline v organizaciji niti z vrstami kršitev discipline. Upravni organ je zato nepopolno ugotovil dejansko stanje in je iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravil nepravilen sklep. Ni ugotovil dejanskih okoliščin, ki so tožnika navedle na odklonilno ravnanje pri opravljanju civilne službe. Tožnik je bil napoten na civilno služenje vojaške službe iz humanitarnih razlogov, zato je v nasprotju z namenom služenja civilne službe, če bi tožnik moral pri opravljanju civilne službe opravljati dela, ki so v nasprotju s humanitarnimi razlogi in dela, za katera sploh ni usposobljen. Tožena stranka pa se tudi ni ravnala po pravilih postopka, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da pritožbenih navedb sploh ni obravnavala in nanje tudi ni odgovorila, zato odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe, da so bili pri izvajanju civilne službe v navedenih organizacijah kršeni materialni predpisi, neutemeljene. Ministrstvo za pravosodje je na podlagi 6. člena uredbe o izvajanju civilne službe, 10. julija 1992 z odločbo priznalo Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, ki je bil takrat še v sestavi Ministrstva za šolstvo in šport, status organizacije, v kateri se bo opravljala civilna služba. Navedeni center je dne 29. oktobra 1992 postal samostojni javni zavod, ki je tudi vpisan v sodni register. Tudi Prehodnemu domu Republike Slovenije za tujce je Ministrstvo dne 10. julija 1992 priznalo status organizacije, v kateri se bo opravljala civilna služba. Čeprav je ta dom res organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, pa se v njem opravlja tudi humanitarna dejavnost (pomoč tujcem do rešitve njihovega statusa) in v njem državljani, ki opravljajo nadomestno civilno službo, nikakor ne opravljajo nalog paznikov ali katerihkoli drugih nalog, povezanih z uporabo fizične sile. Prav tako ima Ministrstvo za pravosodje sklenjene pogodbe z organizacijami, v katerih se opravlja civilna služba (7. člen uredbe). Pogodbi z obema organizacijama sta bili sklenjeni 4. novembra 1992. Obe organizaciji imata tudi izdelane programe ustreznih del za državljane, ki pri njih opravljajo civilno službo. Tožnik med opravljanjem civilne službe tudi ni bil primoran opravljati del, ki so nasprotne humanitarnim razlogom, kot to trdi v tožbi.

Tožba je utemeljena.

Prvostopni organ je odločil, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za civilno službo, ker je huje kršil disciplino v ČSOD, v kateri je opravljal civilno službo, s tem da je zavrnil preselitev v Dom na Kozjaku, kamor se je preselil ČSOD. Tam je prespal samo eno noč z 10. na 11.5.1993, dne 12.5.1993 pa je brez odobritve uradne osebe zapustil ČSOD. Odklonil je tudi ponujeno opravljanje civilne službe v Prehodnem domu za tujce v Ljubljani. Dejstvo, da je dne 12.5.1993 brez opravičenega razloga samovoljno zapustil ČSOD in tudi ni bil pripravljen civilno službo opravljati v drugi organizaciji, naj bi predstavljalo očitno hujšo kršitev discipline, zaradi česar ne more več opravljati civilne službe. Takšno ravnanje tožnika naj bi bilo namreč v nasprotju z razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana pravica do ugovora vesti, saj je v prošnji za ugovor vesti navajal in tudi na razgovoru pred komisijo za priznanje navedene pravice pojasnjeval, da njegovo opredelitev za civilno služenje potrjuje njegov splošni način življenja in ravnanja, kakor tudi strpnost v vsakdanjih odnosih z ljudmi.

Določba 3. odstavka 46. člena ZVojD med drugim tudi določa, da zoper državljana, ki huje krši disciplino v organizaciji, v kateri opravlja civilno službo, na način, ki je v očitnem nasprotju z razlogi, zaradi katerih mu je priznana pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti, lahko republiški upravni organ, pristojen za upravo uvede ponovno preverjanje izpolnjevanja pogojev za civilno službo. Preverjanje se uvede na predlog organizacije, v kateri državljan opravlja civilno službo, ter po postopku, ki je določen za priznanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da pristojni organ na predlog organizacije, v kateri državljan opravlja civilno službo uvede ponovno preverjanje pogojev za civilno službo, če državljan huje krši disciplino na v zakonu navedeni način. Po 1. odstavku 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Sodišče pri tem pripominja, da se kot pomembna dejstva in okoliščine štejejo tiste, ki jih določa materialni predpis. V tem primeru je organ svojo odločitev oprl na določbo 3. odstavka 46. člena ZVojD, torej na dejstvo, da je tožnik storil hujšo kršitev discipline v organizaciji na način, ki je v očitnem nasprotju z razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana pravica do ugovora vesti. Po vpogledu v podatke zbrane v upravnih spisih, sodišče meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj so bila v postopku predvsem pravno pomembna dejstva pomanjkljivo ugotovljena. Iz odločbe ni razvidno, kako je tožnik huje kršil disciplino v organizaciji oziroma celo dveh organizacijah na način, ki je v zakonu določen. Ugotovitev v odločbi bi celo prej kazala na to, da je tožnik odklonil opravljanje civilne službe po 2. odstavku 46. člena navedenega zakona, ne pa, da obstoji dejanska podlaga po 3. odstavku, na katerega se odločba sklicuje. Temeljni pogoj za uvedbo ponovnega preverjanja po navedenem 3. odstavku 46. člena zakona je kršenje discipline na način, ki je v očitnem nasprotju z razlogi, zaradi katerih je bila tožniku priznana navedena pravica. Samo takšna kršitev je po zakonu lahko podlaga za uvedbo postopka po navedeni zakonski določbi in tudi za odločitev, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za civilno službo. Prav tega pa organ v postopku ni ugotavljal oziroma vsaj v obrazložitvi, razen pavšalnih razlogov, ni navedel nobenih konkretnih razlogov, ki bi sodišče nedvoumno prepričali, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz navedene zakonske določbe. Ker tožena stranka navedenih pomanjkljivosti prvostopne odločbe ni odpravila, je s tem kršila določbe upravnega postopka in je zato izpodbijana odločba nezakonita. Ne da bi se spuščalo v presojo tožbene navedbe v tistem delu, v katerem tožnik trdi, da organizacija, v kateri je opravljal civilno službo, ne sodi med organizacije, ki opravljajo humanitarno dejavnost, pa je sodišče presodilo, da je tožbena navedba neutemeljena v tistem delu, kjer navaja, da med udeleženimi subjekti ni bila sklenjena pogodba in da za prehodni dom sploh niso bila z odločbo določena dela, ki naj bi jih tožnik opravljal. Spisni podatki potrjujejo navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, zato sodišče tovrstno navedbo zavrača. Res pa je, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na pritožbene navedbe in je zato kršila določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, ki določa, da mora organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi vse pritožbene navedbe in tudi obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene.

Ker je izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).