Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. V skladu s 95. členom ZJU je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta. Razlaga 95. člena ZJU, za katero se zavzema tožeča stranka, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge, je napačna. Takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta navedene določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Glede na določbo 95. člena ZJU je dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.Ugotovi se, da sta sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, opr. št. ... z dne 2. 10. 2009 in opr. št. … z dne 5. 11. 2009, nezakonita.

2. Ugotovi se, da je sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št. … z dne 3. 2. 2010 nezakonit.“ Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da bi bilo koristno za reševanje pritožbe imeti pred seboj celotno sliko dogajanja pri toženi stranki. Izpodbijana sklepa št. ... z dne 2. 10. 2009 in št. ... z dne 5. 11. 2009 sta bila namreč izdana v duhu negativne nastrojenosti zoper tožečo stranko in zato brez ustrezne podlage v delovnopravni zakonodaji. Institut odreditve dela izven opisa delovnega mesta (95. člen ZJU) delodajalec javnega sektorja lahko uporabi, kadar je delo potrebno opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomeščanja začasno odsotnega javnega uslužbenca. Javni uslužbenec mora tako namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, opraviti tudi delo, ki ne spada v opis dela delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti.

Že z jezikovno razlago 95. člena ZJU pridemo do zaključka, da tožnica, ki je bila že s polnim delovnim časom (40 ur tedensko) zaposlena na delovnem mestu vodja Službe ..., ni mogla še (dodatno) opravljati nalog izven opisa njenega delovnega mesta. Drugo delo bi lahko opravljal samo javni uslužbenec, ki ne bi bil zaposlen za polni delovni čas oziroma bi v okviru svojega efektivnega polnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge.

Osnovni pogoj je torej, da delavec, ki se mu odreja delo v skladu z 95. členom ZJU, dejansko sploh lahko opravlja še dodatne naloge. Ker ta primarni pogoj pri tožeči stranki ni bil izpolnjen, je bilo v obeh izpodbijanih sklepih potrebno sprejeti še odločitev, da se tožeča stranka razbremeni nalog in obveznosti delovnega mesta vodje Službe .... V kolikor gre za spremembo pogodbe o zaposlitvi, mora biti ta sklenjena soglasno (3. odstavek 47. člena ZDR). To velja tudi za primer, če se pogodba spremeni le začasno oziroma če se spremeni vrsta del, ki jih delavec opravlja (3. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR).

Naloge, ki sicer sodijo v delokrog delovnega mesta vodje službe v Službi ..., je po enostranskem sklepu prevzela kar glavna inšpektorica RS ... A.A., vendar te točke izpodbijanih sklepov niso nikjer obrazložene, niti ni navedena pravna podlaga, ki bi toženi stranki to omogočala. Tudi iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni pravni podlagi lahko nadrejeni arbitrarno svojim podrejenim njihove delovne naloge začasno vzame in njihovo delo nato opravlja kar sam.

Dodatno delo zaradi občasno povečanega obsega dela bi tožena stranka lahko reševala z instituti delovnega prava, ki delodajalcu omogočajo, da takšno situacijo ustrezno in zakonito sanira, ne pa z nezakonitimi sklepi po 95. členu ZJU. Očitno je torej, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, na kar je tožnica opozorila že v tožbi. Izjeme se praviloma tolmačijo restriktivno, ker sicer v pravu izjema postane pravilo. Ni res, da institut odvzema delovnih nalog oz., kot to imenuje tožena stranka, „razbremenitev“, ni določena v delovno pravni zakonodaji, saj je ta institut urejen v okviru poglavja o spremembi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni znala pojasniti, zakaj ni odredila, da se pravna pomoč za potrebe Inšpekcije ... enostavno opravi kar v okviru Službe..., ki je tudi sicer drugim službam v okviru B. nudila pravno pomoč in podporo za potrebe njihovega dela.

Nadrejeni ne more podrejenemu uslužbencu s sklepom začasno kar vzeti njegovega delovnega mesta. Vsaka pogodbena ureditev delovnega razmerja bi bila sicer povsem nesmiselna. Izpodbijana sklepa sta napačna že zato, ker se tožnici brez pravne podlage odvzamejo naloge, ki sicer sodijo na delovno mesto vodje Službe ..., za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Da je bilo to delovno mesto potrebno, potrjujeta že sama izpodbijana sklepa, saj je dela potem prevzela kar A.A. sama.

Glede dejanske podlage sodbe je sodišče zgolj enostransko zaključilo, da je pri toženki obstajal povečan obseg dela. Svojo sodbo je oprlo na izjave A.A., C.C. in D.D.. Takšna dokazna ocena je nadvse pristranska (8. člen ZPP). Sodišče ni štelo za verodostojno izjavo priče E.E., ker naj bi imela pravni interes, da tožnica v sporu uspe. Po tej zmotni logiki bi potem moralo sodišče šteti tudi izpovedbe A.A., C.C. in D.D. za neverodostojne, saj so vse osebe zaposlene pri toženi stranki in s tem zainteresirane za izid sodnega spora. Priča F.F. je sama povedala, da je bila na delovnem mestu glavne inšpektorice B. zaposlena do 2. 7. 2009 (nadomestila jo je potem A.A.), zato je poznala potek dela pri toženi stranki in je vedela, da do takega nenadnega povečanega obsega dela, kot ga prikazuje tožena stranka, v jeseni leta 2009 enostavno ni moglo priti. Inšpektor G.G. je v e-sporočilu z dne 19. 11. 2009 jasno izrazil, da je brez dela, kar je v nasprotju z zaključkom sodišča, da je bil v spornem obdobju na Inšpekciji ... povečan pripad zadev, povečan obseg zaostankov in da je s tem nastala posledica povečanega obsega dela. Nenavadno je, da ob zatrjevanem povečanem obsegu dela sicer zaposleni ... inšpektor, ki je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik in je bil do premestitve celo vodja B. – Območne enote H., po elektronski pošti javlja nadrejenim, da že več kot en teden sploh nima dela.

Tožeči stranki je bil izpodbijani sklep št. ... z dne 2. 10. 2009 vročen po njeni pooblaščenki šele 22. 10. 2009. Odločba postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka 2. odstavka 224 člena ZUP). Izpodbijani sklep se je izvršil že 2. 10. 2009, torej še preden je sploh lahko nastopila izvršljivost v skladu z ZUP. Sodišče bi moralo vsaj v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi in ugotoviti, da je bil sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2009 vsaj v tem delu nezakonit, saj je tožnica na to opozorila že v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 2. 2011. Izpodbijana sodba je obremenjena za absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka. Sodišče se je seznanilo z dokazi, ki jih ne bi smelo upoštevati. Prav tako ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, saj delovnopravna zakonodaja ne omogoča, da se delavcu enostransko odvzame naloge v okviru njegovega delovnega mesta. Tudi sicer pa je sodišče zgolj enostransko presodilo dokaze, ki jih je potrebovalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, ni pa jih primerjalo z dokazi, ki govorijo v prid ugoditvi tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče naj zato sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Svojo dokazno oceno je logično, natančno in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi, zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila dokazna ocena pristranska in zato nepravilna.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja: - tožnica je bila v času od l. 1999 do 2010 zaposlena na Inšpekciji RS ... na delovnem mestu vodje službe ...; - tožena stranka je tožnici izdala dva sklepa z dne 2. 10. 2009 ter 5. 11. 2009, s katerima ji je na podlagi 95. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) odredila opravljanje drugega dela, o pritožbah tožnice zoper navedena sklepa pa je odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in ju s sklepom z dne 3. 2. 2010 zavrnila; - tožnica je s tožbo zahtevala razveljavitev navedenih sklepov in zatrjevala, da konec leta 2009 povečanega obsega dela ni bilo, da po prejemu sklepov ni več smela opravljati organizacije dela in koordinacije službe ..., naloge pa sta ji je posebej dodeljevala C.C. in glavna inšpektorica A.A., po stališču tožnice pa je bil pravi razlog za dodelitev drugih nalog v njenem nasprotovanju mnenjem glavni inšpektorici.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z navedenima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela v Inšpekciji ... na podlagi odločitve predstojnice mag. A.A., ker je prišlo do zaostankov v Inšpekciji ... zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju, zaradi česar so bile v sklepih navedene naloge, ki so povzete tudi v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, odrejene tožnici. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo, da sta bila izpodbijana sklepa o odreditvi drugih del tožnici v Inšpekciji ... za določen čas, v katerem je bila tožnica razbremenjena nalog njenega delovnega mesta vodje službe ..., izdana zaradi povečanega obsega dela v Inšpekciji ... in da je bila tožnica za odrejeno delo usposobljena. To izhaja zlasti iz izpovedi zaslišanih prič A.A., C.C. in D.D.. Takšno dokazno oceno pa potrjujejo tudi listinski dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, soglaša pa tudi s presojo, da je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta.

9. Izpodbijana sklepa sta izdana v skladu z določbami 95. člena ZJU, ki določa pogoje oziroma primere, ko se lahko javnemu uslužbencu po odločitvi predstojnika odredi delo izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca. Po določbi 1. odstavka tega člena ZJU mora javni uslužbenec po pisni odločitvi predstojnika namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, opraviti tudi delo, ki ne spada v opis delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti. Drugo delo se lahko odredi, če je delo potrebno opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomestitve začasno odsotnega javnega uslužbenca (2. odstavek 95. člena ZJU), z aktom (predstojnika) pa se določi vrsta in obseg drugega dela ter čas trajanja tega dela. Tožeča stranka se v pritožbi zavzema za takšno razlago citiranih določb, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge. Takšna razlaga citirane določbe 95. člena ZJU ni sprejemljiva, saj takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta citirane določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je nedvomno v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Zato očitek, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na citirano določbo 95. člena ZJU dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato izpodbijana sklepa nista nezakonita zato, ker je bila tožnica v času njune veljave razbremenjena nalog delovnega mesta vodje službe ..., pri čemer tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da je opravljanje teh nalog prevzela predstojnica sama. Ker je šlo le za začasno, kratkotrajno odreditev opravljanja drugih del, za katera je bila tožnica usposobljena, kar omogoča citirana določba 95. člena ZJU, je potrebno pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da v takem primeru ni potrebno spreminjati pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sklepa sta torej zakonita, ker je dejansko obstajal zakonit razlog, to je začasno povečan obseg dela, za odreditev drugega dela tožnici.

10. Res je sicer, da je bilo v drugem individualnem delovnem sporu med tožnico in toženo stranko (s sodbo opr. št. I Pd 1134/2011 z dne 4. 6. 2014, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1466/2014 z dne 16. 4. 2015) ugotovljeno, da je bil zoper tožnico v času od septembra 2009 do februarja 2010 (to je prav v obdobju veljavnosti izpodbijanih sklepov) izvajan mobbing s strani neposredno nadrejene delavke, tožnici pa prisojena odškodnina. Očitno je torej, da so bili odnosi med tožnico in glavno inšpektorico A.A., ki je odločitve o odreditvi drugega dela sprejela, v spornem obdobju res skaljeni in slabi, tožnica pa je bila žrtev mobbinga prav s strani predstojnice, vendar pa to dejstvo samo po sebi ne more odločilno vplivati na zakonitost izpodbijanih sklepov, saj je dokazano, da je dejansko obstajal zakonit razlog za začasno odreditev drugega dela tožnici, to je začasno povečan obseg dela. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).