Jedro

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pravočasno opozorilo tožnice na dopolnitev tožbe in se pred pričetkom obravnavanja glavne stvari ni na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (45. člen in zadnji odstavek 44. člena ZPP), je lahko kršitev postopka, vendar ne taka, da bi v nasprotju z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP vplivala na pravico do revizije. Pravdni stranki, ki sta bili v postopku pasivni (ker tožnica ni jasno navedla vrednosti spornega predmeta, toženki pa pomanjkljivosti nista ugovarjali), zaradi pasivnosti sodišča prve stopnje ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Pasivnost sodišča prve stopnje pravdnim strankam ni odvzela nobene od ustavno zagotovljenih pravic.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica pod 1. zahtevala ugotovitev, da je prenehala stvarna služnost skupnega centralnega ogrevanja za prostore, ki so v objektih, ki stojita na parcelah št. 9/9 in 9/5 k.o. ..., in se je nahajala v prostoru nepremičnine 9/7, vpisane pri vl. št. 675 k.o. ... Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, s katerim je tožnica pod 2. zahtevala, da toženki opustita vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico na parceli 9/7 k.o. ..., zlasti dejanja, ki bi od tožnice terjala priklopitev poslovnega prostora, ki je last prve toženke in poslovnega prostora druge toženke na sistem centralnega ogrevanja.

Proti tej sodbi je tožnica vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi. Meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta 10. člen pogodbe z dne 7.11.1994 in 12. člen pogodbe z dne 26.6.1995 opredelili kot dogovor o zavezi lastnika kurilnice, da proti plačilu ogreva poslovne prostore tožečih (najbrž toženih) strank. Toda teh obveznosti nihče ni prevzel, saj nikjer ni dogovorjeno, da bo lastnik kurilnice deloval kot kurjač. V pogodbah je dogovorjen le ključ, po katerem se plačujejo stroški ogrevanja, dokler je le-to skupno. Zato meni, da ta dogovor ni podlaga za pridobitev služnosti, niti podlaga za pridobitev obligacije. Gre le za dogovor strank, ki so se zaradi tega, ker je bil nekoč objekt enoten, ob sklenitvi kupoprodaje za njegove dele natančno dogovorile o vseh potrebnih služnostih in jih vknjižile v zemljiško knjigo, kar pa za ogrevanje niso storile. Iz vsebine pogodb namreč izhaja, da je bilo predvidena samostojna ureditev ogrevanja za vsak prostor. Ko je nepremičnino kupil P. Ž., mu je bilo zagotovljeno, da bo kurilnica odstranjena, zato ni prevzel dolga, pač pa je kupec prevzel neobremenjeno nepremičnino, tako kot kasneje tožnica. Sodišči navajata, da je prešla dolžnost ogrevanja nanjo na podlagi določil o prevzemu dolga. Ta se po 446. členu Zakona o obligacijskih razmerjih opravi na podlagi pogodbe, v katero privoli upnik. Toda pravdne stranke se niso dogovorile, da bo (vsakokratni) lastnik kurilnice ogreval prostore toženih strank, saj tak dolg ni obstajal, zlasti pa tožnica ni sklenila takega dogovora. Za prevzem dolga torej ne zadošča, da je zanj vedela, temveč bi morala na ustrezen način izraziti svojo voljo. Obligacija, katere obstoj in prenose ugotavljata sodišči, nima nobene zveze z nepremičnino, saj ne gre za stvarnopravno pravico, temveč le za obveznost ravnanja določenih oseb. Sporna nepremičnina ni obremenjena z nobeno stvarno pravico in tudi če bi kaka obligacija obstajala, ta ne more omejevati tožničine lastninske pravice. Zato toženki neutemeljeno ovirata tožnico pri uporabi njene kurilnice. Tožeča stranka še meni, da bi obligacijska pravica - če bi sploh obstajala - prenehala na podlagi opustitve skupnega ogrevanja s strani toženih strank. Pri tem razlaga, da je prenehala ogrevati prostore toženih strank, ki sta vložili tožbo zaradi motenja posesti, vendar sta umaknili predlog za izdajo začasne odredbe in si zgradili lastno kurilnico velikih kapacitet in nista kurili z električnimi radiatorji ali kakšnim drugim začasnim načinom kurjenja. Ob tem sodiščema očita tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, češ da sta toženki z zgraditvijo kurilnice trajno rešili problem ogrevanja poslovnih prostorov in se s tem odrekli morebitni obligaciji tožnice.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 96/05) je bila revizija vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni dovoljena.

Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je stvarna služnost toženih strank prenehala in da morata toženki opustiti vsakršno poseganje v tožničino lastninsko pravico, še posebej morata opustiti ogrevanje svojih poslovnih prostorov v prostoru tožničine nepremičnine. Ker je tožila dve toženi stranki, bi morala po drugem odstavku 41. člena določiti vrednost spornega zahtevka za vsako od njiju posebej. To še zlasti, ker toženki nista nujni sospornici, niti sospornici po drugem odstavku 191. člena ZPP, saj glede spornega predmeta nista v pravni skupnosti in se njune pravice in obveznosti ne nanašajo na isto dejansko in pravno podlaga, pa tudi za solidarne terjatve in obveznosti ne gre. Njuni pravici naj bi izvirali iz različnih pogodb: pravica prve toženke iz prodajne pogodbe z dne 7.11.1994, pravica druge toženke pa iz prodajne pogodbe z dne 26.6.1995. Pravici nista stvarnopravne narave, saj nista vpisani v zemljiško knjigo, tako da sta toženki lahko pridobili le obligacijsko pravico, ki deluje le proti prodajalcu nepremičnin. Poleg tega pravdne stranke ne zatrjujejo in tudi ni mogoče domnevati, da bi bile v kaki skupnosti (npr. po pravnem pravilu iz paragrafa 854 Občnega državljanskega zakonika, ki se nanaša na stvarna bremena in se uporablja zato, ker je v 60. členu Zakona temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 - 36/90) določeno, da bo pravico užitka, rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena uredil poseben zakon, ki pa ni bil izdan, sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002) pa v času odločitve v obravnavanem primeru pred sodiščem prve stopnje še ni stopil v veljavo.

Toženki sta torej navadni sospornici in sodišče, ki je vendarle skušalo ugotoviti vrednost spornega predmeta za vsako od njiju, je na podlagi izpovedi direktorja prve tožene stranke o dejanski delitvi stroškov za centralno kurjavo, po kateri je tožnica dolžna plačevali 70 odstotkov, prva toženka 20 odstotkov in druga toženka 10 odstotkov stroškov za centralno kurjavo, ugotovilo, da bi bila lahko vrednost tožbenega zahtevka proti prvi toženki 1.000.000 tolarjev, proti drugi toženki pa 500.000 tolarjev. To pa ne zadošča za to, da bi tožnica lahko vložila revizijo.

Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej po tem, ko je bila že uresničena pravica do pravnega sredstva, ki je zajamčena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I do 69/06). Zato je omejena in je omogočena samo v tistih primerih, ki jih določa ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena omogoča revizijo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev, v tretjem odstavku pa določa štiri vrste sporov, v katerih je revizija vselej dovoljena. Obravnavana zadeva ne spada med primere iz tretjega odstavka 367. člena ZPP. Je običajen premoženjski spor, zato bi vrednost tožbenega zahtevka morala presegati za vsako od tožnic znesek 1.000.000 tolarjev. Ker tega zneska vrednost tožbenega zahtevka za nobeno od toženk ne presega, revizija ni dovoljena in jo je sodišče po 377. členu ZPP v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Poleg tega revizijsko sodišče dodaja, da ZPP v 45. členu sicer nalaga sodišču, da v primeru, če tožeča stranka v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna po 108. členu ZPP, da torej opozori tožečo stranko, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. To lahko stori samo sodišče prve stopnje, in sicer do določenega trenutka v postopku, saj je treba vrednost spornega predmeta ugotoviti najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (zadnji odstavek 44. člena ZPP).

Opozorilo tožeči stranki bi zato sodišče lahko opravilo pri predhodnem preizkusu tožbe po 273. členu ZPP. Toda tožničina tožba je bila razumljiva, saj je sodišče izvedlo ves postopek do pravnomočne odločitve v zadevi in ni imela pomanjkljivosti, ki bi se nanašale na sposobnost pravdnih strank ali njenih zastopnikov. Tudi vrednost spornega predmeta je bila označena, zato ni bilo razlogov za grajanje tožnice. Poleg tega 108. člen ZPP v prvem odstavku predvideva zahtevo za popravo ali dopolnitev vloge samo tedaj, če je ta nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje po 45. členu ZPP sicer moralo opozoriti tožečo stranko na nejasno označitev vrednosti spornega predmeta, toda če je ne bi navedla, njena tožba zaradi tega ne bi bila nesposobna za obravnavanje. Poleg tega je treba upoštevati, da določitev vrednosti spornega predmeta ni odvisna samo od tožeče stranke, da torej ni enostranska, temveč dvostranska, ker ima tudi tožena stranka pravico ugovarjati navedeni vrednosti spornega predmeta (zadnji odstavek 44. člena ZPP), seveda najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka nejasni navedbi vrednosti spornega predmeta, ki bi zagotavljala revizijo, ni ugovarjala, je mogoče šteti, da sta se obe pravdni stranki s tem celo strinjali.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pravočasno opozorilo tožnice na dopolnitev tožbe in se pred pričetkom obravnavanja glavne stvari ni na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (45. člen in zadnji odstavek 44. člena ZPP), je lahko kršitev postopka, vendar ne taka, da bi v nasprotju z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP vplivala na pravico do revizije. Pravdni stranki, ki sta bili v postopku pasivni (ker tožnica ni jasno navedla vrednosti spornega predmeta, toženki pa pomanjkljivosti nista ugovarjali), zaradi pasivnosti sodišča prve stopnje ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Pasivnost sodišča prve stopnje pravdnim strankam ni odvzela nobene od ustavno zagotovljenih pravic.

Ker se torej pravdni stranki nista zavzeli za to, da bi bila v premoženjskem sporu zagotovljena vrednost, ki bi omogočala, da bi izpodbijani del pravnomočne sodbe presegal 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče po 377. členu zavrglo.

4.Ker revizija ni bila dovoljena, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).