Jedro

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre v konkretnem primeru za neodplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (257. člen OZ). Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnika, da je dolžnik to vedel, tožencu pa je bilo to prav tako znano ali pa bi mu moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo (kot prepozno) zavrglo.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku. Navaja, da Obligacijski zakonik (OZ) v določbah, ki se nanašajo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, nikjer ne določa, da je v takšni pravdi pravno relevantno, ali je neka pogodba veljavno sklenjena med dolžnikom in tretjo osebo ali ne. Pritožba nato izpostavi vsebino določb 255. in 256. člena OZ. Bistveno v tej zadevi je, da je tretji, toženec, ki je sin sopodpisnika pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 28. 8. 2013, vedel, da je njegov oče oziroma družba C. d.o.o. z izpodbijano prodajno pogodbo oškodovala upnika (tožečo stranko), saj se na podlagi določbe drugega odstavka 256. člena OZ, glede na razmerje med podpisniki izpodbijane prodajne pogodbe, to celo domneva. S tem bistvenim dejstvom pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo. Za izpodbojnost pravnega posla tožeči stranki ne bi bilo potrebno dokazovati, da so odstopljene terjatve, ki so navedene kot kupnina, neobstoječe. Tudi če bi obstajale, je sporna kupoprodajna pogodba izpodbojna in to zato, ker se je z njo oškodovalo upnika. Tudi če bi res obstajale terjatve staršev toženca do neke tretje osebe, sta starša te terjatve neodplačno prenesla na sina in gre pri takem pravnem poslu za darilo ter za neodplačno razpolaganje staršev toženca do toženca. Jasno je torej, da so bile na ta način nepremičnine na toženca prenesene neodplačno, zato je bila tožba vložena pravočasno, v roku treh let. Sodišče se do namena izpodbijanega pravnega posla ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Že sam čas sklenitve pogodbe (zgolj nekaj dni po tem ko je bilo podjetje C. d.o.o. že jasno seznanjeno z dolgom do pritožnika) in ravnanje družbe, ki, čeprav je imela sredstva za plačilo, dolga do tožeče stranke ni izpolnila, druge upnike pa je v veliki meri poplačala, kaže na namen oškodovanja tožnika. Po posojilni pogodbi z dne 1. 12. 2005, sklenjeni med A. A. in družbo C., d.o.o., ki jo je zastopal direktor A. A., naj bi A. A. družbi posodil 33.392,48 EUR. Potrdila o nakazilu na TRR družbe v spisu ni. Sodišče kljub temu zaključi, da posojilna pogodba obstoji, pri tem pa pozabi na dokazno breme. Ko se dokazuje, da je nekdo nekaj plačal, mora plačilo dokazati tisti, ki je plačilo dal, ne pa nekdo tretji, da plačila ni bilo. Za sodišče je še pomembno, da terjatev še ni zastarala, pri terjatvi v višini 70.000,00 EUR pa je ugotovilo, da to ni več pomembno. Glede terjatve B. B. v višini 11.000,00 EUR, je sodišče preverilo denarni tok, kljub temu, da je tožeča stranka to zahtevala, pa ni pridobilo originalnega potrdila o nakazilu po NLB kliku. Tudi terjatev A. A. do družbe v višini 70.412,43 EUR, iz naslova gotovinskega posojila, je sodišče ugotovilo brez izkazanega denarnega toka, zgolj na podlagi izjave A. A., iz katere izhaja, da ta terjatev izhaja iz naslova neizplačevanja stroškov in potnih nalogov. Iz obrazložitve sodišča ni jasno, ali gre v tem primeru za gotovinsko posojilo družbenika družbi ali za neizplačilo potnih nalogov in potnih stroškov. Pritožnica opozarja tudi na določbo 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in torej na dejstvo, da tudi, če bi družbenik posojal denar družbi, ne more biti poplačan pred drugimi upniki navedene družbe. Sodišče verjame na besedo direktorju in solastniku družbe C. d.o.o., brez formularjev potnih nalogov, brez opisa relacij, prevoznega sredstva, obračuna kilometrin, namena potovanja ... Kot rečeno, pa za sodišče tudi ni bilo pomembno, da je ta terjatev A. A. do družbe že zastarala. Tožeča stranka je tudi zahtevala, da se verodostojnost kopij listin, ki jih je v spis vložil toženec, preveri s tem, da toženec predloži na vpogled originale listin, česar sodišče ni izvedlo, niti ni navedlo zakaj ne, s čimer je storilo kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je tudi pravočasno zahtevala, da toženec predloži v spis ustrezne dokaze, to je bilance stanja za obdobje od 2006 do 2011, ki se jih ne more kasneje prirejati, kot npr. izpise iz konto kartice, ki jih je toženec vložil v spis. Iz bilance bi se tudi videlo, da je imela družba v obdobju do leta 2008 oziroma celo do leta 2009 tudi dobičke (kupila je luksuzen avtomobil). Ni jasno, zakaj naj bi imela družba v tem obdobju dolg do A. A. in B. B. Navedbe A. A. ter toženca o izvoru posojila firmi v višini 70.414,43 EUR so bile tudi različne, pa tudi sicer družinski člani, ki so delali zgolj v podjetju C. d.o.o. in niso imeli drugih dohodkov, niso izkazali izvora denarja, ki naj bi ga posodili družbi (ki je takrat poslovala z dobičkom). Glede na povedano je jasno, da je sodnica v postopku postopala pristransko, da ne obvlada materialnega prava, zato v primeru razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, predlaga predodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Družba C. d.o.o. na podlagi pravnomočne sodbe z dne 10. 6. 2014 (ki je postala pravnomočna dne 19. 2. 2015) dolguje tožeči stranki skupaj znesek 23.742,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršba tožeče stranke za poplačilo terjatve ni bila uspešna, ker je družba že dne 28. 8. 2013 s prodajno pogodbo svoje edino nepremično premoženje (poslovne prostore) prenesla na toženca (sina A. A., direktorja in družbenika družbe C. d.o.o.). Toženec je kupnino poravnal s terjatvijo, ki jo je imel do družbe. Šlo je za njegovo lastno terjatev v višini 33.797,82 EUR, terjatev do družbe pa sta mu s pogodbo o odstopu terjatve z dne 28. 8. 2013 (priloga B31) odstopila tudi starša, A. A. in B. B., oče v višini 33.383,41 EUR in 70.412,43 EUR, mama pa v višini 11.000,00 EUR. Tožeča stranka trdi, da gre za fiktivne terjatve, ki niso nikoli obstajale, fiktivna in s tem nična je tako tudi prodajna pogodba, saj kupnina ni bila nikoli plačana, ki tako prikriva darilno pogodbo (50. člen OZ). Ta je bila storjena v škodo tožeče stranke (upnice), saj je šlo za edino premoženje, iz katerega bi se ta lahko poplačala. Pri neodplačnih razpolaganjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Tožeča stranka trdi, da je tako izkazala vse pogoje za vložitev Paulijanske tožbe (255. do 260. člen OZ). Tudi sicer pa je družba C. d.o.o. pogodbo sklenila izključno z namenom tožeči stranki preprečiti izterjavo njene terjatve, toženec pa je za to vedel. 6. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati neodplačnosti pravnega posla. Ker je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno 30. 8. 2013 (z vpisom lastninske pravice v korist toženca v zemljiški knjigi), tožba pa vložena 26. 8. 2016, je tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 257. člena OZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali gre v konkretnem primeru za odplačni ali neodplačni pravni posel in s tem v zvezi tudi ali so terjatve, s katerimi je bila pobotana (in s tem plačana) kupnina, obstajale ali ne, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. V primeru, da gre za odplačno razpolaganje, se izpodbojna tožba namreč lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih (prvi odstavek 257. člena OZ). Dokazno breme za izkaz neodplačnosti pravnega posla in s tem fiktivnosti ugotovljenih terjatev, je bilo na tožeči stranki.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožencu odstopljene terjatve s strani očeta A. A. v višini 33.392,48 EUR. Iz posojilne pogodbe z dne 1. 12. 2005 (priloga B20) namreč izhaja, da se je A. A. zavezal posoditi družbi C. d.o.o. 33.392,48 EUR z nakazilom na TRR družbe, družba pa se je zavezala prejeto vrniti do 1. 12. 2008 (569. člen OZ). Verjelo pa je tudi izpovedbi A. A. o tem da je imel "svoj denar notri v podjetju". Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni nikoli zahtevala, da toženec izkaže, da je bil denar družbi nakazan, izražala je le splošen dvom o obstoju vseh terjatev. Tudi ni zahtevala predložitve originala te pogodbe. Iz X. točke pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2018 (list. št. 46) je razvidno, da je zahtevala originale: aneksa k posojilni pogodbi z dne 29. 4. 2006, kar za odločitev ni bistveno, saj gre za aneks k posojilni pogodbi z dne 29. 4. 2003, ki ni predmet tega postopka (3. list priloge B26); pogodbe o odstopu terjatve (z dne 28. 8. 2013), kar tudi ni bistveno, saj obstoj te pogodbe tožeča stranka sicer priznava (trdi le, da je pogodba fiktivna); izjave kot dodatek k prodajni pogodbi in pogodbi o odstopu terjatev (priloga B32), kar tudi ni bistveno, saj tudi za tožečo stranko ni sporno, da sta pogodbeni stranki sporazumno ugotovili obstoj terjatve toženca do družbe v višini 33.797,82 EUR, meni le, da je tudi ta izjava fiktivna; potrdila o nakazilu po NLB kliku (priloga B27) - tudi če bi bilo potrdilo o nakazilu zneska 11.000,00 EUR s strani B. B. družbi C. d.o.o. ponarejeno, za kar v svojih trditvah tožeča stranka ni ponudila nobenega konkretnega indica, in s tem morda realizacija posojilne pogodbe z dne 14. 12. 2011 (priloga B21), ne bi bila izkazana, to na odločitev ne bi vplivalo, glede na to, da bi se terjatev toženca zmanjšala na 137.593,66 EUR (148.593,66 - 11.000,00 EUR), kupnina pa je bila dogovorjena v višini 110.700,00 EUR in bi bila kljub temu pobotana; konto kartice za založeno gotovino (priloga B22, B33), kar na odločitev prav tako ne bi vplivalo, glede na to, da tožeča stranka izraža sum v ponarejenost konto kartice, torej sum v ponarejenost že originala in v posledici tudi kopije in za ugotovitev, ali so podatki v konto kartici prirejeni, zadostuje tudi njena kopija; izpisa neizplačanih potnih nalogov (priloge B34 do B 37), glede katerih velja enako kot glede konto kartic.

9. Da je obstajala tudi terjatev B. B. (mame toženca) v višini 11.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje zaključilo po vpogledu v posojilno pogodbo z dne 14. 12. 2011 (B21) in potrdilo banke (priloga B27). Predložitve originala te pogodbe tožeča stranka ni nikoli zahtevala, glede predložitve originala potrdila banke, pa se je pritožbeno sodišče že izjasnilo.

10. V zvezi s terjatvijo A. A. do družbe v višini 70.414,43 EUR, iz razlogov sodišča prve stopnje (24. točka obrazložitve) dovolj jasno izhaja, da gre za njegovo terjatev do družbe iz naslova neizplačanih potnih nalogov in potnih stroškov. Sodišče prve stopnje se je v njen obstoj prepričalo z vpogledom v (kopijo) konto kartice in zaslišanjem A. A. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala še podrobnejše specifikacije terjatve (opisa relacij, predložitve formularjev potnih nalogov, hotelskih stroškov ...), zato so te pritožbene navedbe prepozne navedbe (337. člen ZPP). Glede predložitve originala konto kartice se pritožbeno sodišče sklicuje na že povedano. Upoštevno tudi ni sklicevanje pritožbe na določbo 498. člena ZGD-1, saj v konkretnem primeru ne gre ne za vračilo posojila v stečajnem postopku ne za vračilo posojila v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 498. člena ZGD-1).1 Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je šlo pri terjatvah iz sporazuma o njihovem obstoju in njihovem odstopu tožencev, za zastarane terjatve. Tudi sicer pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. V čem so trditve toženca in A. A. o tej terjatvi nasprotujoče, tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, zato te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

11. Glede ugotovljene terjatve toženca do družbe C. d.o.o. v višini 33.797,82 EUR, se pritožba konkretno ne izjasni. Sodišče se je o obstoju te terjatve2 prepričalo z vpogledom v konto kartice (priloge B22 ter B34 do B37) ter na podlagi potnih nalogov po posameznih letih (priloge B38 do B44), ter z zaslišanjem priče A. A. in toženca. Glede zahteve za predložitev originala kontnih kartic, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo, drugih konkretnih trditev, ki bi lahko izpodbile zaključke sodišča prve stopnje v tem obsegu, pa pritožba ne poda.

12. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 12. 1. 2018 navajala, da iz bilanc stanja družbe C. d.o.o. za leta 2006 do 2011, ki so javno objavljene, obravnavane terjatve ne izhajajo, česar pa ni izkazala (dokazno breme je bilo na njej). Ob trditvi, da so bilance stanja javno objavljene, bi jih morala tožeča stranka predložiti sama (prvi odstavek 226. člena, 212. člen ZPP) ali pa pojasniti zakaj jih ne more pridobiti, in je pritožbeno sklicevanje na to, da bi jih moral predložiti toženec, neupoštevno (tretji odstavek 226. člena, prvi odstavek 227. člena ZPP).

13. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni nikoli izrazila konkretnega dvoma od kje tožencu in njegovima staršema denar za dana posojila oziroma zalaganje denarnih sredstev, zato tudi te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Sicer pa je toženec v pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2018 pojasnil, da sredstva izhajajo iz njihovih osebnih prihrankov (6. točka), česar tožeča stranka ni nikoli prerekala oziroma pojasnilo kakorkoli problematizirala.

14. Tudi ne drži trditev, da je zato, ker so bile terjatve tožencu odstopljene neodplačno, prodajno pogodbo že samo iz tega razloga šteti za neodplačen pravni posel. 15. Iz povedanega je razvidno, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre v konkretnem primeru za neodplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe (257. člen OZ). Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnika, da je dolžnik to vedel, tožencu pa je bilo to prav tako znano ali pa bi mu moralo biti znano.3 Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožeče stranke.

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožečo stranko je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe, toženec pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. 1 "Družbenik, ki je v času, ko bi moral družbenik kot dobri gospodarstvenik zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe". 2 Iz naslova neplačanih potnih nalogov za leta 2005 do 2011 in založene gotovine iz naslova drobne nabave v letih 2007 in 2010. 3 Če pa sta dolžnik in toženec sporni pravni posel sklenila z glavnim in izključnim namenom preprečiti poplačilo terjatve tožeče stranke iz dolžnikovega nepremičnega premoženja, to vodi v sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze ter utemeljuje primernost ničnostne sankcije na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ (Primerjaj VSRS sodba II Ips 297/2010 z dne 9. 2. 2012, sodba II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015).