Jedro

Iz dejanskih ugotovitev, da je tožniku prenehal mandat direktorja in da pri toženi stranki ni delovnega mesta, na katerega bi bil lahko razporejen, sledi edino možen in zakonit sklep, da njegovo delo pri toženi stranki trajno ni potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Posledično je zavrnilo tudi denarne zahtevke tožnika za plačilo razlike v plači za čas od sprejema prvostopnega sklepa pri delodajalcu do prenehanja delovnega razmerja ter za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami do invalidske upokojitve. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka za tožnika ni našla ustreznega delovnega mesta, na katerega bi lahko razporedila po poteku mandata direktorja, zato je bila njena odločitev zakonita. Tožnik je bil vabljen na sejo sveta, na kateri je bila obravnavana njegova pritožba proti prvostopni odločbi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je bil na sejo pritožbenega organa pravilno vabljen. Njegov pooblaščenec je sicer sporočil, da se tožnik vabilu ne bo odzval, ker je v bolniškem staležu, sam pooblaščenec pa se seje tudi ni udeležil, niti ni navedel zakaj ne. Ker tožena stranka s prostim delovnim mestom ni razpolagala, niti ni uspela sistemizirati novega delovnega mesta za tožnika, je bil zakonito spoznan za trajno presežnega delavca.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi sodbe nasprotujejo sami sebi, predvsem pa o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami in izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drugostopno sodišče povzame razloge prvostopnega sodišča in se o konkretnih pritožbenih navedbah ne opredeli. V postopku obravnavanja ugovora pri toženi stranki je prišlo do absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ker tožnik na sejo pritožbenega organa ni bil ustrezno vabljen. Iz vabila ni izhajalo, da se bo obravnavala njegova pritožba, saj je kot dnevni red navedeno "status Petra Možeta", na vseh prejšnjih vabilih pa je bilo vedno izrecno zapisano, da bo na seji obravnavana njegova pritožba. Ne strinja se z zaključki sodišča, da niso potekali nobeni drugi postopki med strankama, saj je potekal tudi postopek sistemizacije delovnega mesta za tožnika. Tožnik ni mogel biti opredeljen kot trajno presežni delavec, saj takrat še niti ni bil razporejen na delovno mesto, razlog, da Ministrstvo za kulturo ne bo financiralo novo sistemiziranega delovnega mesta, pa ne more iti v breme tožnika.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in. toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pavšalna navedba o domnevno absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z listinami v spisu. Kolikor se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča, skuša s tem uveljaviti nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Očitek, da se izpodbijana sodba ne opredeli do pritožbenih navedb, ne drži, saj ima sodba jasne razloge o tistih navedbah pritožbe, ki so odločilnega pomena. Poleg tega pa bi taka kršitev lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, take kršitve pa tožnik izrecno ne uveljavlja. In končno, navajanje kršitev v postopku pri delodajalcu se v sodnem postopku presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava in ne kot postopkovne kršitve (v sodnem postopku).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za pravilno in zakonito odločitev sta odločilni dve okoliščini: ali je bil tožnik po poteku mandata direktorja lahko opredeljen kot presežni delavec, in, ali mu je bilo omogočeno sodelovanje na seji organa, ki je obravnaval njegov ugovor.

Tožena stranka je javni zavod, pri katerem je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas kot direktor z določeno mandatno dobo. Po poteku mandata bi res imel pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in pridobljenim delovnim izkušnjam (10. člen pogodbe o zaposlitvi, enako tudi 13. člen takrat še veljavnega ZTPDR). Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni imela delovnega mesta, na katerega bi bil tožnik lahko razporejen. Točneje, tako delovno mesto je celo sistemizirala, k sistemizaciji pridobila soglasje ustanovitelja (Mestne občine M.), vendar ga ni mogla zasesti, ker ni imela soglasja Ministrstva za kulturo oziroma zagotovljenih potrebnih finančnih sredstev. Tako soglasje pa je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94). Iz dejanskih ugotovitev, da je tožniku prenehal mandat direktorja in da pri toženi stranki ni delovnega mesta, na katerega bi bil lahko razporejen, sledi edino možen in zakonit sklep, da njegovo delo pri toženi stranki trajno ni potrebno. Tožena stranka je tožniku zagotovila pravice, ki gredo trajno presežnemu delavcu in o tem delu izpodbijane sodbe tožnik v reviziji ne navaja ničesar.

Po določbi drugega odstavka 81. člena ZTPDR je imel delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor zoper prvostopno odločitev delodajalca. Delodajalec je bil zato delavca dolžan omogočiti uresničitev te pravice (do obrambe oziroma zagovora) s tem, da ga je na sejo organa, ki bo njegov ugovor obravnaval, pravilno in pravočasno vabi. Ni sporno, da je bil tožnik vabljen na sejo sveta tožene stranke, vendar se seje ne on sam ne njegov pooblaščenec nista udeležila. Pri tem je tožnik svojo odsotnost sicer opravičeval z bolniškim staležem, torej nezmožnostjo za delo, ne da bi pri tem navedel tudi, da mu to preprečuje tudi sodelovanje na seji pritožbenega organa. Tožnikov pooblaščenec pa za svojo odsotnost ni navedel nobenega opravičila oziroma razloga. Sporno naj bi bilo le vprašanje, ali je bil tožnik vedel, da se bo na seji obravnaval njegov ugovor.

Vendar je to vprašanje za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Drugostopni organ pri delodajalcu je moral na podlagi prvega odstavka 81. člena ZTPDR o ugovoru delavca odločiti v roku 30 dni. Če ni odločil v tem roku, je delavec lahko zahteval sodno varstvo: ne samo v roku nadaljnjih 15 dni po prvem odstavku 83. člena ZTPDR, temveč tudi po poteku tega roka na podlagi 105. člena ZDR90. Tožnik je to tudi storil, tožbo je vložil 20.6.2002, torej preden je tožena stranka obravnavala njegov ugovor in o njem odločila.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).