Jedro

Zadržanje na zdravljenju proti volji udeleženca je dopustno le ob izpolnjenosti restriktivno razumljenih zakonskih predpostavk.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ... najdlje do 27. 11. 2021. 2. Odvetnik udeleženca v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zadržanega nemudoma spusti na prostost. Trdi, da ni izpolnjena predpostavka iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), po kateri je zdravljenje dopustno le, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali sebi ali drugim povzroča hudo premoženjsko škodo.

V izpovedbi je zanikal navedbo, da se je želel ustreliti. Povedal je, da bi rad živel normalno in da se želi vrniti domov. Pred sprejemom v bolnišnico ni ogrozil življenja sebe ali drugih. Dejstvo, da je bil na oddelku napet in kazal grozeče kretnje proti osebju, ne kaže na namen ogrožanja. Ravnanje je posledica bolezni. Pavšalna ostaja navedba v sklepu, da bi v primeru prekinitve prisilnega zdravljenja hudo ogrozil življenje in zdravje drugih. Povedal je, da so ga ljudje zmanipulirali in bi se zato rad od njih umaknil in da se sedaj počuti dobro. Tudi načrti po izpustu kažejo, da se želi spet normalno vključiti v družbo. Iz ugotovitev v sklepu ne izhaja, da je sodišče izhajalo iz restriktivne razlage zakonskih predpostavk.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen ZDZdr).

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da gre pri udeležencu za akutno poslabšanje psihoze, najverjetneje pri kronični paranoidni shizofreniji, - da so se bolezenske težave začele razvijati že pred časom in se stopnjevale do te mere, da je sedaj povsem pod vplivom bolezenskega razmišljanja in je zaradi tega hudo motena presoja realnosti in hudo moteno obvladovanje svojega ravnanja, - da se je pred sprejemom na zdravljenje počutil hudo ogroženega in je grozil, da se bo ubil, in da so se ga tudi svojci začeli bati, - da je tudi med sprejemom in po sprejemu pod vplivom psihotičnega doživljanja postajal napet in jezav ter uporabljal grozeče kretnje proti osebju, - da so bile nanašalne in preganjalne misli ter veličavske blodnje in vpliv na misli prisotne tudi med zaslišanjem v tem postopku, - da je za umiritev psihotičnih znakov in zdravljenje odtegnitvenih znakov od drog nujno potrebna uvedba terapije, - da bi se v primeru opustitve zdravljenja bolezen poslabšala in bi ponovno ogrožal sebe in druge (bodisi brezglavo bežal pred drugimi, ki jih doživlja kot ogrožajoče, bodisi se branil in s tem ogrozil sebe in druge, bodisi se izoliral, ne da bi zmogel poskrbeti za najosnovnejše življenjske potrebe).

6. Odločitev sodišča temelji na prepričljivi oceni medicinske dokumentacije, izjave udeleženca in izvedenskega mnenja. Izvedenka je v svojem mnenju ovrednotila tako udeleženčevo stanje ob sprejemu kot tudi materin opis dogajanja pred sprejemom kot udeleženčevo stanje ob sprejemu. Tako je mati povedala, da je sin opustil zdravila za psihozo, da so opazili uživanje droge, da je bil že nekaj mesecev zmeden, se je izgubljal, govoril, da bo šel v vesolje, da ima nadnaravne sposobnosti, da je dan pred sprejemom zahteval pištolo, da se bo ubil, in da so se ga začeli bati. Ni vzbujen dvom, da so ugotovitve o dogajanju pred sprejemom, povzete v izvedenkinem izvidu, resnične. Pritožbeno izpostavljanje posameznih delov udeleženčeve izpovedbe tudi ne omaje prepričljivosti izvedenkinega mnenja, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj in da je njegova presoja realnosti hudo motena. V sklepu ni ugotovljeno, da bi bilo njegovo ravnanje plod hotene ali celo premišljene odločitve, ampak da ravna pod vplivom bolezni. Prepričljivo je tudi mnenje, da je za trajnejšo povrnitev boljšega počutja, o katerem je izpovedal udeleženec, in za povrnitev zmožnosti obvladovanja svojih misli in ravnanj nujno potrebno bolnišnično zdravljenje.

7. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je zadržanje na zdravljenju proti volji udeleženca dopustno le ob izpolnjenosti restriktivno razumljenih zakonskih predpostavk. Sodišče se je natančno in argumentirano opredelilo glede obstoja vsake od njih. Tudi zaključek o neogibnosti enomesečnega zadržanja na bolnišničnem zdravljenju, ki ga sicer pritožnik obrazloženo ne izpodbija, temelji na konkretnih okoliščinah obravnavanega primera. Tako je ugotovljeno, da je za zmanjšanje tveganja za ogrožajoče ravnanje zdravljenje nujno potrebno, zaradi akutno izraženih znakov bolezni pa pri njem ne zmore samostojno in aktivno sodelovati.

8. Ker niso utemeljeni niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Ker še niso iztekli roki za pritožbo ostalih udeležencev v postopku, pritožbeno sodišče ni odločilo o tem, da se izpodbijani sklep potrdi.