Jedro

Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela, se ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca s splošnimi navodili za opravljanje varnega dela. Delodajalec mora delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo znesek 7.667,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 16. 10. 2013 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka) in v presežku, glede plačila zneska 30.669,94 EUR z zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.272,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik skladno z določbo 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. 56/1999, dalje ZZVZZ) zahteval povrnitev škode, nastale zaradi poškodbe pri delu njegovega zavarovanca - delavca, zaposlenega pri toženki. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženki mogoče očitati kršitev 5. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, 64/2001, v nadaljevanju ZVZD(1)) in drugega odstavka 4. člena Pravilnika(2) oziroma malomarnost pri izvajanju organizacije dela, ki bi zagotavljala varnost delavcev pri delu, ker toženka ni neprestano nadzorovala poteka dela. Ocenilo je, da je 20% prispevek k nastali škodi mogoče pripisati toženki, medtem ko je prispevek delavca znašal 80%.

6. Na pritožbeni stopnji niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da: - je dne 25. 8. 2010 ob 9.30 uri prišlo do delovne nesreče, v kateri je pri toženki zaposlen delavec pri opravljanju dela na strehi padel z višine približno štirih metrov; - je do padca zavarovanca tožnika prišlo ob njegovem spuščanju s strehe s transportno lestvijo, na kateri je bila naložena tudi s strehe odstranjena kupola; - je bilo zavarovancu tožnika (in drugim delavcem) poznano, da se s transportno lestvijo ne bi smel peljati ter je bila tedaj na streho prislonjena tudi navadna lestev, namenjena delavcem za vzpenjanje na streho; - je v času padca neposredno nadrejeni poškodovanemu delavcu delal na strehi, vendar ni opazil, da se je poškodovani odpeljal navzdol s transportno lestvijo, niti tega ni opazil nihče od preostalih delavcev; - je delavce delovodja (M. M. st.) večkrat opozarjal na uporabo varnostne čelade in pasov, na prepoved uporabe transportne lestve za njihovo vožnjo, vendar so se kljub temu v njegovi odsotnosti delavci večkrat vozili s transportno lestvijo; - na delovišču ni bilo mogoče postaviti varnostne ograje, niti lovilnega ali navadnega odra, ker streha ni imela napušča; - je poškodovani delavec manj kot dva meseca pred nesrečo opravil teoretični in praktični preizkus usposobljenosti za varno delo in je torej poznal predpisane ukrepe za varnost pri delu ter je imel na voljo čelado in varnostne pasove, vendar osebne varovalne opreme pri vožnji s transportno lestvijo ni uporabil. 7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med opustitvijo toženke (kršitvijo 5. člena ZVZD in drugega odstavka 4. člena Pravilnika) in nastankom škode, pri čemer je njen prispevek pravilno ocenjen na 20%, saj je toženki mogoče očitati malomarnost pri izvajanju organizacije dela, ki bi zagotavljala ustrezno varnost delavcev pri delu, ker ni zagotovila osebe, zadolžene za nadzor.

8. V času nesreče je bil na delovišču sicer res neposredno nadrejeni poškodovanega delavca M. M. ml.(3) Vendar iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da čeprav je bil slednji navzoč na delovišču, nesreče ni videl, ker je v tistem času delal na strehi in ni opazil, da se je delavec odpeljal navzdol s transportno lestvijo. Slednji torej ni izvajal nadzora nad varnim izvajanjem delovnega procesa (nad varnim obnašanjem delavcev), kar je nenazadnje priznavala tudi toženka sama. Navajala je, da je delavec padel iz potujočega vozička, pritrjenega na transportni lestvi v času, ko delovodje ni bilo v njegovi bližini (list. št. 25, zadnji odstavek). Delo torej ni bilo organizirano tako, da bi bila na delovnem mestu ves čas prisotna oseba, ki bi bila zadolžena za nadzor, oziroma ki bi nadzirala način obnašanja delavcev, vključno s prevozom s transportno lestvijo.

9. Pritrditi gre namreč zaključku sodišča prve stopnje, da bi toženka morala delovni proces organizirati tako, da bi nadzorna oseba po odstranitvi kupole s strehe in njeni namestitvi na transportno lestev, pred pričetkom spusta, preverila, ali je kupola varno nameščene in šele nato ukazala aktivacijo transportne lestve. Pritožnica ne more uspeti s trditvami v smeri, da je bila oseba, ki je preverjala varno namestitev poškodovani delavec (in ne nadzornik). Že prvostopenjsko sodišče je natančno obrazložilo, da bi v primeru organizacije delovnega procesa tako, da bi bila na delovnem mestu ves čas ena od oseb zadolžena za nadzor nad varnim varnim potekom delovnega procesa (in to ne bi bil poškodovani delavec sam), oseba, zadolžena za nadzor nad varno organizacijo dela, opazila, da se želi skupaj s kupolo peljati navzdol tudi zavarovanec tožnika in mu to preprečila. S takšnim načinom organizacije dela, bi toženka preprečila nastanek nesreče pri delu, saj v primeru uporabe alu lestve, ne bi prišlo do padca delavca v globino. Do nesreče je torej prišlo tudi zato, ker nihče ni bil izrecno zadolžen za izvajanje ustreznega nadzora v smislu, da bi pred pričetkom spusta kupole po transportni lestvi preveril, ali bo spust varen, saj toženka sama v pritožbi pojasnjuje, da je varno namestitev preverjal delavec sam (in tega ni opravljal nadzornik oziroma neposredno nadrejeni M. M. ml., niti delavec Ž., ki je s tal upravljal s transportno lestvijo ali kateri izmed drugih delavcev).

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki glede nižjega soprispevka toženke pojasnjuje, da se dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela, ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca s splošnimi navodili za opravljanje varnega dela. Delodajalec mora delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati.(4) Zato se zgolj zaradi okoliščine, da je v konkretnem primeru poškodovani delavec vedel, da se s transportno lestvijo ne bi smel peljati, toženka ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti. Prav tako velja dodati, da kljub temu, da poškodovani delavec v času delovne nezgode ni nosil čelade in ni uporabil varnostne opreme, njegov soprispevek k nastanku škode ne more biti večji od 80%, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, izhaja, da toženka v času delovne nezgode ni zagotovila nadzora nad varnim izvajanjem delovnega procesa (nad varnim obnašanjem delavcev). Dolžnost delodajalca je, da mora nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD) in se navedene zakonske obveznosti ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo oziroma pripomočke za varno delo, temveč mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj le z uporabo teh pripomočkov zagotovi varno delo.(5)

11. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): po katerem je dolžan delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, med drugim tudi z ustrezno organiziranostjo dela (prvi odstavek) ter mora izvajati tudi take preventivne ukrepe in izbirati take metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu in bodo vključene na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek).

Op. št. (2): Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in 30/2005), po katerem mora delodajalec z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih.

Op. št. (3): glej uradno poročilo B10. Op. št. (4): VSL sklep I Cpg 337/2013, po kateri vedenje delavca ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvami toženke in nastalo škodo pretrgana.

Op. št. (5): VSL II Cp 1869/2011 in sodba II Ips 792/2006.